Jedro

Pred letom 1988 so bila vsa zemljišča v posesti skupnega pravnega prednika (tožnikovega očeta, ki je stari oče toženca). V tem času priposestvovalna doba ni mogla teči (in je zato tudi ni mogoče vštevati), saj na lastni stvari lastninske pravice s priposestvovanjem ni mogoče pridobiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mora toženec prenehati z vznemirjanjem njegove lastninske pravice na jugovzhodnem delu nepremičnine parc. št. 4751/2, vl. št. 106, k.o..., delno pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da sega jugovzhodna meja tožnikove parcele št. 4751/2, k.o..., 1,3 metra ob javni poti, na drugi strani pa 1,5 metra od roba asfaltirane poti, ki teče po nepremičnini parc. št. 4752, ki je last toženca. Tožencu je naložilo, da mora dovoliti odmero severozahodnega dela njegove nepremičnine parc. št. 4572, k.o... in sicer pasu, širokega ob javni poti 1,3 metra, na nasprotni strani pa 1,5 metra, gledano in merjeno od betonskega robnika poti, ki je na tej parceli, v posebno parcelo in za to parcelo izstaviti tožniku listino za vpis njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo. Kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih je dolžan povrniti tožnik tožencu v znesku 167.665 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.1998 dalje do plačila. Tako odločitev sodišča prve stopnje je potrdilo pritožbeno sodišče. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V nepravdnem postopku opr. št. N 72/86 je bila meja določena med nepremičninami parc. št. 4571/2, 4750 in 4752, vse k.o... Ta, v sodnem postopku določena meja, v pravdnem postopku ni bila spoštovana. Zaradi tega je prišlo do premaknitve mejnika v točki A za 1,5 metra proti severu. To pa predstavlja poseg v pravnomočno sodno odločbo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno zato, ker sodišči nista upoštevali priposestvovalne dobe od leta 1912 dalje. Ugotovitev sodišč, da so se vsa zemljišča vse do leta 1998 uživala in obdelovala po pravnih prednikih pravdnih strank enotno, je sicer točna, vendar pa so imela zemljišča ves čas svoje parcelne številke, nepremičnini parc. št. 4751/2 in 4752 pa sta bili razmejeni s potjo. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Tožnik v reviziji vsebinsko zatrjuje, da naj bi bilo z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Te revizijske trditve pa niso točne.

Kot sta po vpogledu spisa opr. št. N 72/86 ugotovili obe sodišči, je bila v omenjenem nepravdnem postopku določena meja med nepremičninama parc. št. 4751/2 in 4750, v obravnavani pravdni zadevi pa je tožnik zatrjeval, da ga toženec vznemirja v lastninski pravici nepremičnine parc. št. 4571/2 na tistem delu, ki meji na pot, ki teče po (oziroma je del) toženčeve nepremičnine parc. št. 4752, vse k.o... Šele med pravdnim postopkom je postalo sporno, kje poteka meja med nepremičninama parc. št. 4571/2 (last tožnika) in parc. št. 4752 (last toženca), in pravdni stranki sta se sporazumeli, da se potek meje med tema nepremičninama ugotovi tako, da geometer odmeri mejo po katastru. Obe pravdni stranki sta se z ugotovljeno (in pokazano) katastrsko mejo strinjali. Tožnik je ravno zato, ker je po ugotovitvi poteka katastrske meje prišel do spoznanja, da zahteva sodno varstvo zaradi vznemirjanja lastninske pravice na delu zemljišča, ki pripada toženčevi nepremičnini parc. št. 4752, k.o..., postavil podrejena tožbena zahtevka, s katerima je zahteval, da naj sodišče ugotovi, da je sporni del toženčeve nepremičnine parc. št. 4752 priposestvoval. Točna je sicer revizijska trditev, da je prišlo do premika mejnika, ki je bil v nepravdnem postopku postavljen v točki A, vendar pa ta premik ni posledica nedovoljenega posega pravdnega sodišča v sodno določeno mejo, ampak dejstva, da sta se pravdni stranki med pravdnim postopkom dogovorili, da naj se meja med nepremičninama parc. št. 4751/2 in 4752 določi po podatkih katastra. Tako ugotovljena meja je segla preko javne poti, ki je del toženčeve nepremičnine parc. št. 4752, kar je imelo za posledico tudi premik mejnika v točki A. Nova razmejitev nepremičnin, ki so last pravdnih strank, tako ni posledica nedopustnih posegov pravdnega sodišča v pravnomočno sodno odločbo, ampak sporazuma pravdnih strank kot lastnikov med seboj mejnih zemljišč.

Zmotno pa je tudi revizijsko stališče, da so nepravilno uporabljene materialnopravne določbe o priposestvovanju. Pred letom 1988 so bila vsa zemljišča v posesti skupnega pravnega prednika (tožnikovega očeta, ki je stari oče toženca). V tem času priposestvovalna doba ni mogla teči (in je zato tudi ni mogoče vštevati), saj na lastni stvari lastninske pravice s priposestvovanjem ni mogoče pridobiti. Različno lastninsko stanje na spornih nepremičninah je bilo vzpostavljeno šele po razdružitvi solastnega premoženja leta 1988, ko je tožnik pridobil v izključno last nepremičnino parc. št. 4751/2, ki meji s parcelo št. 4752. Šele takrat bi tožnik lahko pridobil posest na v tej pravdni zadevi spornem delu tuje nepremičnine (delu parc. št. 4752) in šele ta posest tuje stvari, ki pa je po ugotovitvah obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP/77), tožnik sploh ni imel, bi lahko pripeljala do pridobitve lastninske pravice, seveda pa le ob pogoju, če bi bili izpolnjeni pogoji iz 38. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Ti pogoji (tožnikova dobroverna in zakonita posest ali vsaj dobroverna posest na nepremični stvari, na kateri ima kdo drug lastninsko pravico, ki mora trajati v primeru dobroverne in zakonite posesti deset let, v primeru samo dobroverne pa dvajset let) pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, saj tožnik ni dokazal niti posesti (dobroverne in zakonite ali samo dobroverne), pa tudi če bi jo, ob dejstvu, da ta ni mogla trajati dlje kot od leta 1988, tožba pa je bila vložena 22.3.1994, s tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da je pridobil na spornem delu toženčevega zemljišča lastninsko pravico na originaren način s priposestvovanjem, ne bi mogel uspeti. Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).