Jedro

Pojem ladijski promet ni izrecno definiran niti v Pomorskem zakoniku, niti v KZ-1, vendar na podlagi jezikovne razlage lahko predstavlja le promet z ladjami. S tem je zakonodajalec zarisal polje kaznivosti 325. člena KZ-1, in sicer tako, da v njegov okvir sodi protipredpisna plovba ladij, ne pa tudi plovba čolnov in drugih manjših plovil.

Izrek

I. Zahtevi za varstvi zakonitosti se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v pravni opredelitvi in kazenski sankciji tako, da se kaznivo dejanje pravno opredeli po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena Kazenskega zakonika in se obsojencu na podlagi 57. in 58. člena Kazenskega zakonika izreče pogojna obsodba, v okviru katere se mu na podlagi tretjega odstavka 123. člena Kazenskega zakonika določi kazen 4 (štiri) mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. A. Z. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 78746/2010 z dne 7. 11. 2013 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja posebnih vrst javnega prometa po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo in mu določilo kazen 6 (šest) mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju 2 (dveh) let ter prepoved vožnje plovila - motornega čolna za čas šestih mesecev. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 78746/2010 z dne 13. 5. 2014 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe za očitano dejanje in odloči, da stroški postopka bremenijo proračun. V zahtevi kot bistveno uveljavlja, da zakonska znaka varnost ladijskega prometa in

javni promet nista izpolnjena, saj je obsojenec vozil čoln v zasebne namene.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila, da ta ni utemeljena. Po njenem mnenju dejstvo, da je po definiciji Pomorskega zakonika ladja plovilo, ki je usposobljeno za plovbo po morju in meri v dolžino najmanj 24 metrov, ne pomeni, da za manjša plovila predpisi o ladijskem prometu ne veljajo. Pravilnik o izogibanju trčenja na morju šteje pod plovila vsako plovilo, ki ga je mogoče uporabiti za prevoz po vodi, vključno s plovili, ki pri plovbi vode sploh ne izpodrivajo. Po njenem mnenju je zato sprejemljivo stališče sodišča, da je predpise o ladijskem prometu mogoče kršiti tudi s plovili, krajšimi od 24 metrov. Zakonski znak javni promet pa je po njenem mnenju izpolnjen, kadar gre za promet po javnih prometnih površinah.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je sodišče poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenec sodnega pisanja ni dvignil, zagovornik pa nanj ni odgovoril. B-I.

5. Obsojenec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja posebnih vrst javnega prometa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ-1, ker je v sečoveljski marini v Portorožu s plovilom Maxim (čolnom) glisiral s hitrostjo 11 - 16 vozlov in trčil v kamniti podporni zid. Plovilo je dvignilo iz vode, ob tem je potnica v čolnu padla in utrpela hudo telesno poškodbo. Obsojencu se je očitalo, da je kršil 77. člen Pomorskega zakonika (v nadaljevanju PZ), ki določa, da morajo čolni, ki glisirajo, pluti najmanj 250 m od obale.

6. V teku kazenskega postopka je obramba, tako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, zatrjevala, da zakonski znaki kaznivega dejanja niso izpolnjeni. Utemeljevala je, da skladno s 325. členom KZ-1 pod pojem ladijskega prometa sodi le promet z ladjami, obsojenec pa je v konkretnem primeru vozil čoln, torej plovilo, ki ni ladja. Glede zakonskega znaka javni promet je obramba zatrjevala, da je obsojenec čoln vozil v zasebne namene. Z obsojencem sta bila na čolnu še dve neposredno povezani osebi, prisotnost drugih oseb, pod enakimi pogoji, v smislu javne dostopnosti oziroma javnega (plačljivega potniškega) prometa ni bila omogočena. Po mnenju zagovornika zakonodajalec želi s kaznivim dejanjem ogrožanja posebnih vrst javnega prometa varovati zdravje in življenje ljudi v javnem prometu in je izvajalcem te dejavnosti naložil večjo skrb in odgovornost za potnike, zato je to kaznivo dejanje že v izhodišču opredeljeno kot t.i. ogrozitveno kaznivo dejanje. V zahtevi zagovornik uveljavlja še, da je argumentacija višjega sodišča v nasprotju z načelom zakonitosti (2. člen KZ-1 in 28. člen Ustave).

7. Na takšne ugovore je prvostopenjsko sodišče odgovorilo, da se pojem ladijskega prometa nanaša na vsa plovila, ki plovejo, v konkretnem primeru po morju, lahko pa tudi po rekah in jezerih. Pri tem ni pomembno ali se premikajo z motorjem, jadri ali vesli. Po določbi 1. točke prvega odstavka 3. člena PZ je namreč plovilo stvar, ki je namenjena za plovbo po morju. Glede zakonskega znaka javni promet je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da je promet javen, če poteka po javnih površinah. Višje sodišče je pritrdilo stališču nižjega in dodalo, da ne glede na določbo PZ, ki ladjo definira kot plovilo, ki je daljše od 24 metrov, ni mogoče šteti, da za čolne predpisi o ladijskem prometu ne veljajo. Če bi sprejeli tezo obrambe, bi ostala plovba s plovili, krajšimi od 24 metrov, popolnoma neurejena, saj specialnega predpisa, ki bi urejal samo plovbo čolnov, ni.

8. Besedilo 325. člena KZ-1 z naslovom Ogrožanjem posebnih vrst javnega prometa določa:

(1) Kdor s kršitvijo predpisov o varnosti železniškega, ladijskega, zračnega prometa ali prometa na žičnicah ali javnem prevozu potnikov v cestnem prometu s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči nesrečo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let. (2) Če ima dejanje za posledico hudo telesno poškodbo kakšne osebe, se storilec kaznuje z zaporom do petih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

9. Temeljni predpis na področju pomorskega prava je PZ, ki v drugem členu med drugim določa, da se njegove določbe uporabljajo za ladje, čolne in druga plovila. Sedmo poglavje zakonika se v celoti nanaša na čolne, iz besedila 140. člena PZ pa izhaja, da se določbe, ki se nanašajo na ladje, uporabljajo za čolne samo, če je v zakoniku izrecno predpisano. Glede na navedeno, ni nobenega dvoma, da se določbe PZ, ki sicer prvenstveno urejajo plovbo ladij, uporabljajo tudi za čolne in druga plovila. Takšno stališče nenazadnje potrjuje tudi obravnavana kazenska zadeva, ki obsojencu očita, da je kršil določbo 77. člena PZ. Sporno vprašanje v obravnavani zadevi tako ni, ali določbe PZ urejajo tudi plovbo čolnov. Vrhovno sodišče bo moralo presoditi, ali je razlaga zakonskega znaka ladijski promet iz 325. člena KZ-1, ki sta jo zavzeli nižji sodišči, skladna z načelom zakonitosti v kazenskem pravu.

10. Po prvem odstavku 28. člena Ustave nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo

(1)

, da ta določba oziroma načelo zakonitosti v kazenskem pravu postavlja več pogojev, za obravnavani primer sta pomembna zlasti dva: - prepoved določanja kaznivih dejanj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov (nullum crimen, nulla poena sine lege scripta); - prepoved analogije pri ugotavljanju obstoja kaznivih dejanj in izrekanju kazni (nullum crimen, nulla poena sine lege stricta).

Iz navedenih prepovedi izhajajo njima nasprotne ustavne obveznosti, ki so najprej usmerjene k zakonodajalcu. Ko zakonodajalec opredeljuje kaznivo dejanje, mora ravnati do te mere določno, da je mogoče povsem jasno razmejiti med ravnanji, ki so kazniva, in med tistimi, ki v polje kaznivosti ne spadajo. To razmejitev naredi tako, da določno opredeli znake posameznega kaznivega dejanja. Zakonodajalec sicer lahko uporablja nedoločne in pomensko odprte pravne pojme, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage jasno ugotoviti vsebino prepovedanih ravnanj. Ne sme pa uporabljati praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov. Kar Ustava na eni strani prepoveduje in na drugi strani zapoveduje zakonodajalcu, da se zagotovi spoštovanje te človekove pravice pri opredeljevanju kaznivih dejanj, mora biti prepovedano in zapovedano tudi sodišču, ki zakone razlaga. Ta zakonski določbi, ki sama po sebi ni v neskladju z Ustavo, z razlago ne sme pripisati vsebine, ki bi pomenila kršitev človekove pravice. Sodišče je v kazenskem postopku zavezano k ustavno skladni razlagi kazenskega materialnega prava. Ker kaznivo dejanje lahko določi izključno zakonodajalec z zakonom, sodišče s svojo razlago v polje kaznivosti ne sme vnašati ničesar, česar ni v to polje z opredelitvijo znakov posameznega kaznivega dejanja jasno in določno vnesel na abstraktni ravni že zakonodajalec. Ta vezanost je strožja od splošne vezanosti sodnika na zakon (125. člen Ustave) in kazenskemu sodniku zožuje polje njegove svobode pri razlagi zakona. Dopustne so le tiste metode razlage, ki ostanejo strogo znotraj mogočega besednega pomena, nedopustna je uporaba analogije (lex stricta).

V skladu s tem je tudi zahteva po restriktivni razlagi kazenskega zakona. Sodnik se mora ves čas zavedati ustavne zahteve lex scripta - to je zahteve stroge vezanosti razlagalca na zakon, ker je zakonodajalec tisti, ki z zakonom določa polje kaznivosti

(2)

11. V 3. točki prvega odstavka 3. člena PZ definira pojem ladje kot plovilo, ki je usposobljeno za plovbo po morju in meri v dolžino 24 metrov ali več. V 15. točki istega člena je čoln definiran kot plovilo, ki meri v dolžino manj kot 24 metrov. Kadar želi PZ zajeti vsa prevozna sredstva namenjena za plovbo po morju, uporabi izraz plovilo, ki ga definira kot stvar, ki je namenjena za plovbo po morju (1. točka prvega odstavka 3. člena PZ). Pojem ladijski promet izrecno ni definiran niti v PZ, niti v KZ-1, vendar je s pomočjo jezikovne razlage mogoče priti do njegovega nedvoumnega pomena.

Ladijski promet lahko predstavlja edinole promet z ladjami. S tem je zakonodajalec povsem jasno zarisal polje kaznivosti v 325. členu KZ-1, in sicer tako, da v njegov okvir sodi protipredpisna plovba ladij, ne pa tudi plovba čolnov in drugih manjših plovil. Če bi KZ-1 želel zajeti protipredpisno plovbo vseh vrst in velikosti plovil, bi lahko uporabil širši zakonski znak, npr. pomorski promet. Po presoji Vrhovnega sodišča je zakonski znak ladijski promet jasen in določen ter ne pušča nobenega dvoma glede njegove razlage. Načelo zakonitosti zato z vidika prepovedi določanja kaznivih dejanj s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov ni bilo kršeno.

12. Nižji sodišči sta zakonski znak ladijski promet v obravnavani zadevi razlagali ekstenzivno, tako da sta v njegovo polje kaznivosti zajeli promet vseh vrst in velikosti plovil. Argumentov za takšno razlago prvostopenjsko sodišče ne navede, višje pa zapiše, da v kolikor bi sprejeli tezo obrambe, bi plovba s plovili, ki niso ladje, tudi v primeru kršitev ostala popolnoma neurejena, saj specialnega predpisa, ki bi urejal samo plovbo čolnov pri nas ni. Obravnavani zakonski znak je torej sodišče razlagalo glede na njegov namen, saj je želelo zapolniti pravno praznino, do katere naj bi pripeljala jezikovna razlaga. Argumentacija višjega sodišča, da bi promet s čolni, ob ozki razlagi zakonskega znaka ladijski promet , ostal pravno neurejen, ne zdrži pravne presoje. Že v 9. točki te obrazložitve je pojasnjeno, da plovbo čolnov ureja PZ, ki določa tudi katera ravnanja predstavljajo prekrške. Določitev kaznivih dejanj je prepuščena KZ-1 in samo v tem delu se zastavlja vprašanje, ali je kaznovalni okvir 325. člena res tako širok, da zajema tudi plovbo čolnov. Po prepričanju Vrhovnega sodišča temu ni tako, nižji sodišči pa sta z ekstenzivno razlago zakonskega znaka ladijski promet kršili načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki dopušča le tiste metode razlage, ki ostanejo strogo znotraj mogočega besednega pomena. V obravnavanem primeru pa že jezikovna razlaga zakonskega znaka ladijski promet pripelje do enoznačnega odgovora, da gre lahko le za promet z ladjami. Res pa je, da ima ta zakonski znak ozek domet in izključuje uporabo 325. člena KZ-1 za precejšen del plovil. Če bo zakonodajalec mnenja, da trenutno veljavna ureditev ni primerna, ker bi moral biti objekt kazenskopravnega varstva širši, lahko zadevno področje uredi drugače. Te pristojnosti pa sodišče, kot razlagalec zakona, nima.

13. Stališče, do katerega pripelje jezikovna razlaga, utrjujejo tudi ostale ustaljene metode razlage, predvsem sistematična. Z novelo KZ-1B je bil spremenjen 329. člen KZ-1, ki se je pred tem imenoval »ugrabitev letala ali ladje« po noveli pa »ugrabitev zrakoplova ali plovila«, temu primerno pa je bilo spremenjeno tudi besedilo člena. Iz pojasnil Poročevalca državnega zbora je razvidno, da je zakonodajalec želel do tedaj ozko inkriminacijo razširiti na vse vrste plovil oziroma zrakoplovov. Nadalje gre ugotoviti, da ima PZ tudi poglavje o prekrških. V 988. členu PZ je za fizično osebo predpisana globa v višini 600,00 EUR, za pravno osebo ali samostojnega podjetnika pa 2.100,00 EUR, če je zaradi prekrška pri vožnji s čolnom nastala nesreča, ki je imela za posledico premoženjsko škodo ali lahko telesno poškodbo. Če določbo 325. člena KZ-1 razlagamo tako, da v njen kaznovalni okvir sodi tudi plovba s čolni, bi se zakonski znaki te izvršitvene oblike kaznivega dejanja in prekrška popolnoma prekrivali, tako da med njima ne bi bilo več jasnih in razpoznavnih ločnic oziroma bi dispozicija kaznivega dejanja ostala brez kakršnega koli presežka. V obravnavanem primeru so bili sicer kaznovalni okviri prekrška preseženi, saj je sopotnica utrpelo hudo telesno poškodbo. Kljub temu pa že dejstvo, da se nesreča čolna, pri kateri nastane lahka telesna poškodba, obravnava kot prekršek, nesreča s hudo telesno poškodbo pa preide v kvalificirano obliko kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen zapora do 5 let, kaže na neustrezno razlago nižjih sodišč. Glede na povedano, nesreč čolnov ni mogoče sumbsumirati pod določbo 325. člena KZ-1. Nižji sodišči sta s tem, ko sta šteli, da se pojem ladijskega prometa nanaša na vsa plovila, kršili določbo 325. člena KZ-1 in načelo zakonitosti v kazenskem pravu.

14. Obramba in sodišče sta si različno razlagali tudi pojem javnega prometa . Obramba ga je razumela kot prevoz potnikov, sodišče pa kot prevoz po javnih prometnih površinah.

15. Tudi pri odgovoru na to dilemo bo Vrhovno sodišče izhajalo iz jezikovne razlage zakona. Bistvena je ugotovitev, da besedilo 325. člena ne vsebuje zakonskega znaka javni promet , ampak le zakonski znak promet

. V okviru 325. člena KZ-1 je poleg železniškega, ladijskega in zračnega prometa, kazenskopravno sankcioniran tudi cestni promet. V zvezi s cestnim prometom je določba jasna, ta izvršitvena oblika kaznivega dejanja bo podana le, če bo šlo za prevoz potnikov. Pri železniškem, ladijskem in zračnem prometu pa zakon tega ne zahteva, prav tako ne, da mora biti promet s temi prevoznimi sredstvi javen. Pojem javni promet je uporabljen le v naslovu 325. člena KZ-1. Pri tem pa gre ugotoviti dvoje, in sicer, da naslovi oziroma imena kaznivih dejanj zakonskih znakov kaznivih dejanj ne določajo in da je zakonodajalec pri uporabi pojma javni promet dokaj nedosleden. Naslov 21. poglavja KZ-1 se glasi »kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa«, že prvi člen tega poglavja (»povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti«) pa uporabi pojem promet

in morda javni

promet . Ker je abstraktni zakonski znak 325. člena KZ-1 promet

, se Vrhovnemu sodišču do vprašanja, ali gre javni promet razumeti v smislu prevoza potnikov ali kot promet po javnih površinah, ni treba opredeliti.

B-II.

16. Sodišče na pravno kvalifikacijo državnega tožilca ni vezano, vezano pa je na konkretni opis dejanja v obtožbi (354. člen ZKP). Ta pa v obravnavanem primeru izpolnjuje tudi zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe iz malomarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena KZ-1. Po določbi prvega in tretjega odstavka 123. člena KZ-1 se z zaporom do dveh let kaznuje, kdor koga iz malomarnosti tako telesno poškoduje ali mu prizadene tako škodo na zdravju, da bi bilo lahko zaradi tega v nevarnosti življenje poškodovanca, ali je uničen ali za vselej in znatno oslabljen kakšen del njegovega telesa ali kak organ ali je začasno in znatno oslabljen pomemben del telesa ali pomemben organ ali je zaradi tega poškodovani začasno nezmožen za vsakršno delo ali je njegova zmožnost za delo za vselej zmanjšana ali je bila začasno precej zmanjšana ali je bil začasno skažen ali mu je začasno hudo ali za vselej v manjši meri okvarjeno zdravje.

17. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče s pomočjo sodnega izvedenca za medicino dr. P. ugotovilo, da je P. H. utrpela hudo telesno poškodbo, saj je bila začasno nezmožna za vsako delo, njena zmožnost za delo pa je za vselej zmanjšana in je za vselej okrnjeno njeno zdravje. Utrpela je namreč zlom korpusa prvega ledvenega vretenca, pretres možganov, rano na bradi in zvin vratne hrbtenice. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tudi, kako je do teh poškodb prišlo, in krivdni odnos obsojenca do dejanja. Obsojenec je z motornim čolnom plul proti portoroški marini, pri čemer je pri vhodu v solinski kanal Grande s plovilom trčil v kamniti podporni zid, ob tem je oškodovanka zaradi sunka ob trku padla in utrpela hudo telesno poškodbo. Glede krivdnega odnosa obsojenca do dejanja je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je s čolnom plul v nočnem času, ob slabi vidljivosti, v plitvih vodah, v ozkem pasu med školjčiščem in ribogojnico, s hitrostjo 11 - 16 vozlov. Ob taki hitrosti čoln že glisira, kar je v nasprotju s 77. členom PZ in 7. členom Pravilnika o izogibanju trčenj na morju. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je obsojenec ravnal z zavestno obliko malomarnosti. Ni namreč ravnal s potrebno pazljivostjo, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da se to ne bo zgodilo ali da bo to lahko preprečil. Obsojenec poti ni poznal, zaradi slabe vidljivosti je napačno ocenil položaj in je mislil, da so na drugem koncu, kot so v resnici bili. Pri vsem tem pa se je zanašal le na vizualno kontrolo poti, ne da bi uporabljal pomorske karte, tega pa ni storil predvsem zaradi kratke poti, približno 800 metrov, kolikor je znašala njihova pot. Glede na takšne ugotovitve prvostopenjskega sodišča Vrhovno sodišče zaključuje, da je obsojenec z očitanim dejanjem izpolnil vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja povzročitve hude telesne poškodbe iz malomarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena KZ-1. C.

18. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zagovornik utemeljeno izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na zakonski znak ladijski promet . Nižji sodišči sta pod abstraktni zakonski znak ladijski promet podredili tudi promet s čolni in kaznivemu dejanju ogrožanje posebnih vrst javnega prometa po 325. členu KZ-1 dali pomen, ki mu ga zakonodajalec ni pripisal. Z uporabo določbe 325. člena KZ-1 za konkretni dejanski stan, to je protipredpisno plovbo čolnov, je podana kršitev kazenskega zakona, ker je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP). Vrhovno sodišče je na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 426. člena ZKP pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojenčevo ravnanje pravno opredelilo po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena KZ-1 in mu na podlagi te zakonske določbe, namesto 6 (šest) mesečne pogojne obsodbe s preizkusno dobo 2 let in prepovedi vožnje motornega čolna za čas šestih mesecev, izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen 4 (štiri) mesece zapora, ki se ne bo izrekla, če obsojenec v roku 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pri izreku pogojne kazni so bile upoštevane obteževalne in olajševalne okoliščine, kot jih je v sodbi ugotovilo že sodišče prve stopnje. V preostalem delu je zahtevo obsojenčevega zagovornika v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Obsojeni A. Z. je z zahtevo za varstvo zakonitosti delno uspel, zato mu Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 98. člena v zvezi s 98.a členom ZKP ni naložilo plačila sodne takse.

(1) Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005

(2) Tako Ustavno sodišče v odločbah: Up-879/14 z dne 20. 4. 2015, U-I-213/97, U-I-73/09, Up-265/01 z dne 26. 10. 2001