Jedro

Izvedenec dr. A. je uporabil metodo ocene gibljivosti, ki je izrecno predpisana v tabeli zavarovalnice, izvedenka dr. D. pa ne. Sodišče je pravilno sledilo mnenju izvedenca, saj je tožnik vtoževal invalidnino na podlagi zavarovalne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 2. točki in 3. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati zavarovalnino v znesku 243,70 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneskov in za obdobje razvidno iz 1. točke izreka sodbe. Višji tožbeni zahtevek (do zahtevanih 2.544,45 EUR) je zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Hkrati je toženki naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini 104,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo z obrazložitvijo, da tožniku na podlagi Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb PG-NE/00-1 (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki so sestavni del zavarovalne pogodbe nezgodnega zavarovanja po polici številka 1049756, ki sta ju sklenili pravdni stranki, tožniku pripada še 1,95% invalidnosti. Ker je na podlagi 2. odstavka 8. člena Splošnih pogojev tožnik upravičen le do 75% invalidnine (tožnik ob nesreči ni bil pripet z varnostnim pasom; bil je sopotnik pri vožnji z vozilom, katerega voznik je bil ob nezgodi pod vplivom alkohola) je upravičen še do 243,70 EUR.

Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07; UPB 3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker so zaključki sodišča prve stopnje, da je na mnenje izvedenca D. podal le splošne pripombe, v nasprotju s spisovnimi podatki. V pripravljalni vlogi 18.05.2010 je podrobno in argumentirano nasprotoval ugotovitvam izvedenca D.. Njegove ugotovitve glede obstoja posttravmatskega sindroma so same med seboj v nasprotju, zlasti glede trditev izvedenca o diagnozah psihiatra in nevropsihiatra, ki naj ne bi izkazovali posttravmatskih motenj. Nevropsihiater je bil 14.04.2005 mnenja, da je bolnik v posttravmatski stresni motnji, psihiater pa je 19.01.2006 med ostalimi zabeležil tudi diagnozo „posttravmatsko stresno stanje“. Tožnik je torej kot posledico pretresa možganov pretrpel tudi lažji postkomocijski sindrom, kar izhaja tudi iz ugotovitev izvedenke prof. dr. D., ki ga ocenjuje z 2% invalidnostjo. Ugotovljena stopnja invalidnosti zaradi zmanjšanja gibljivosti vratne hrbtenice in ramenskega obroča ter ramenskega sklepa je pri obeh izvedencih različna, sodišče pa je sledilo ugotovitvam izvedenca. Že v pripravljalni vlogi 18.05.2010 je opozarjal, da uporabljene referenčne vrednosti, ki jih je uporabila izvedenka dr. D., ne odstopajo bistveno od referenčnih vrednosti, ki jih je uporabil dr. A., zato ni ustrezno utemeljena razlika v ugotovljeni stopnji invalidnosti. Ker so v izvedenskem mnenju dr. A. nasprotja in ker referenčne vrednosti, ki sta jih uporabila oba izvedenca, ne odstopajo bistveno druga od druge, je mnenje izvedenke dr. D. strokovno bolj utemeljeno (ne vsebuje nasprotij in je tudi ustrezno obrazloženo). Novega izvedenca ni predlagal, da se s tem ne bi zavlačeval postopek. Sodišče bi ob pravilni uporabi 8. člena ZPP moralo, zlasti upoštevaje pomanjkljivosti v mnenju izvedenca dr. A., sprejeti mnenje izvedenke dr. D.. Ker ga ni, je zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navede katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja s trditvijo, da so zaključki sodišča prve stopnje, da je na mnenje podal le splošne pripombe, v nasprotju s spisovnimi podatki. Če, kot bi se lahko sklepalo iz trditev v nadaljevanju pritožbe (trditev, da je v pripravljalni vlogi 18.05.2010 podrobno in argumentirano nasprotoval ugotovitvam izvedenca dr. A.), meri na kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, mu je treba pojasniti, da le-ta ni podana. Sodišče prve stopnje je glede na pripombe tožnika, ki je vztrajal, da je treba uporabiti izvedensko mnenje dr. D. in ne izvedensko mnenje dr. A., ustrezno obrazložilo, zakaj je sledilo slednjemu. Ob presoji upravičenosti tožnika do zavarovalnine je tehtalo obe izvedenski mnenji in navedlo jasne in prepričljive razloge, zakaj je sledilo izvedenskemu mnenju dr. A. in ne izvedenskemu mnenju izvedenke dr. D.. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede nepravilne uporabe 8. člena ZPP. Sicer pa tožnik z razlogovanjem o nepravilni uporabi 8. člena ZPP očitno izraža nestrinjanje z dokazno oceno, kar je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve. Po uradni dolžnosti upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in v njegovo dokazno oceno pritožbene trditve ne vzbujajo dvomov. Odstopanja med izvedenskima mnenjema, na katera se tožnik ponovno sklicuje, bi bilo mogoče, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, odpraviti z njunim zaslišanjem, soočanjem in v skranjem primeru s postavitvijo drugega izvedenca, česar pa tožnik ni predlagal in tega tudi v pritožbi ne zahteva. V postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi vztraja, da bi bilo treba upoštevati le izvedensko mnenje izvedenke dr. D., ki je bolj strokovno in ni samo s seboj v nasprotju.

Pri meritvah gibljivosti (zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice – XI/88/a; omejena gibljivost v ramenskem sklepu – XIV/111/a) sta izvedenca uporabila različni metodi merjenja gibljivosti (izvedenec dr. A. je uporabil goniometrično metodo; izvedenka dr. D. pa metodo gibljivosti po Russeu). Njuni oceni invalidnosti se razhajata in sicer je izvedenec dr. A. ocenil 8,5% invalidnost po točki XI/88/a in 4,9% invalidnost po točki XIV/111/a, izvedenka dr. D. pa 20% po točki XI/88/a in 3% invalidstno po točki XIV/111/a. Vprašanje, zakaj je prišlo do razlik (sklicevanje tožnika na primerjavo referenčnih vrednosti, ki sta jih uporabila oba izvedenca in ki po njegovi oceni bistveno ne odstopajo), bi bilo v skladu z 254. členom ZPP treba odpraviti z zaslišanjem oziroma soočanjem izvedencev, česar tožnik, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni predlagal (niti na naroku 18.05.2010 niti v pripravljalni vlogi istega dne). Neutemeljena je v zvezi s tem posledično očitana bistvena kršitev postopka, da se sodišče do njegovih pripomb ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je zato ob dejstvu, da tožnik vtožuje invalidnost na podlagi zavarovalne pogodbe, katere sestavni del so Splošni pogoji nezgodnega zavarovanja in je izvedenec dr. A. uporabil metodo ocene gibljivosti, ki je izrecno predpisana v tabeli zavarovalnice, izvedenka dr. D. pa ne, upravičeno sledilo mnenju izvedenca dr. A..

Izvedenca sta različno ocenila tudi obstoj invalidnosti po točki I/10 – postkomocijski sindrom po pretresu možganov. Izvedenka dr. D. je ocenila, da je podana 2% invalidnost, izvedenec dr. A. pa, da pri tožniku postokomocijski sindrom kot posledica obravnavanega škodnega dogodka 20.02.2004, ni podan. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvomov v pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je glede neobstoja postkomocijskega sindroma sledilo izvedencu dr. A., ki je, kot je poudarilo, pregledal tudi zdravstveni karton tožnika pri ZD Novo mesto (pritožnik ne trdi, da so v njem zapisani simptomi značilni za postkomocijski sindrom), ki ga izvedenka dr. D. ni imela. Postkomocijski sindrom namreč ni, kot je pojasnil izvedenec dr. A., avtomatično posledica vsakega pretresa možganov, ki ga je tožnik v škodnem dogodku 20.02.2004 imel. Postkomocijski sindrom namreč predstavlja simptomni kompleks, ki ga tvorijo kognitivni in somatski simptomi na eni strani ter vegetativni in emocionalni simptomi na drugi strani, ki jih izvedenec v obsežni medicinski dokumentaciji ni zasledil in jih tudi tožnik ne zatrjuje. Za prikazovanje tožnika, da so si ugotovitve izvedenca glede neobstoja posttravmatskega sindroma same s seboj v nasprotju, spričo česar je mnenje izvedenke dr. D. strokovno bolj utemeljeno in ga je treba uporabiti, v izvedenskem mnenju izvedenca dr. A. ni podlage. Povzetek nevrološke in psihiatrične dokumentacije izvedenca dr. A., na katero se sklicuje pritožnik (diagnoza nevrologa, da je tožnik v „posttravmatski stresni motnji“ oziroma diagnoza psihiatra „posttravmatsko stanje“), ne nasprotuje nadaljnjim ugotovitvam izvedenca, da v razpoložljivi medicinski dokumentaciji ni objektivnih podatkov, ki bi v obdobju od škodnega dogodka (20.02.2004) do prvega naslednjega pretresa možganov (06.04.2006) utemeljevali diagnozo postkomocijski sindrom. Izvedenec ni zapisal, kot trdi pritožnik, da diagnoza psihiatra in nevropsihiatra ne izkazuje postkomocijskih motenj, temveč, da omenjena nista postavila diagnoze postkomicijskega sindroma. Poudaril je tudi, da obsežna pregledana zdravstvena dokumentacija (tudi dokumentacija pri tožnikovi osebni zdravnici pri ZD Novo mesto) nima zapisa o postkomocionalnih težavah in sta v njej glavobol in slabost zabeležena samo neposredno po poškodbi, kasneje, pri obiskih v letu 2005 in 2006, pa ne. Sicer pa tudi izvedenka dr. D., kot je navedlo že sodišče prve stopnje, ugotavlja, da v medicinski dokumentaciji niso opisani tipični kasni postkomocijski simptomi. Ob upoštevanju da je, kot ugotavlja izvedenec dr. A., tožnikovo sedanje stanje „sumacija obravnavanega škodnega dogodka (20.02.2004) in še treh pretresov možganov (06.04.2006, 19.05.2007, 17.01.2008) v zvezi s psihičnimi težavami, zaradi katerih se je zdravil že pred obravnavano poškodbo in kasneje“, po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izvedenki dr. D. (dopolnilno mnenje 02.06.2009), da je pri tožniku podana 2% invalidnost zaradi postkomocijskega sindroma. V prid pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje govori tudi dejstvo, da je izvedenka dr. D., kljub ugotovitvi, da v medicinski dokumentaciji niso opisani tipični kasni postkomocijski sindromi, dopuščala možnost, da je del glavobola pri tožniku posledica pretresa možganov kot postkomocijski sindrom (ocenila ga je z 2% invalidnostjo), z utemeljitvijo, da je ocena vzroka glavobola težko opredeljiva. Izvedenka zdravstvenega kartona splošne prakse tožnika ni imela (zapis izvedenke na šesti strani izvedenskega mnenja z dne 09.05.2009). Kronološki povzetek medicinske dokumentacije (mnenje 09.05.2009) je zaključen s 23.02.2006, zato očitno ni bila seznanjena s padci, ob katerih je po škodnem dogodku tožnik dobil pretres možganov in jih je upošteval izvedenec dr. A..

Pritožnik sicer navaja, da se pritožuje tudi zoper 3. točko izreka sodbe (stroškovni del), vendar v nadaljevanju pritožbe obrazloženo odmeri stroškov, ki je sicer materialnopravno pravilna, ne nasprotuje.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka, 3. točka izreka sodbe). Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.