Jedro

S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Maribor odločil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba iz naslova neplačane denarne terjatve na predlog predlagatelja izvršbe Obrtne zbornice Slovenije v skupnem znesku 1.090,33 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na bančnih računih. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT 499-30-40/2009 z dne 4. 5. 2009. V svoji odločbi tožena stranka navaja, da je bila v obravnavanem primeru davčna izvršba uvedena na predlog Obrtne zbornice Slovenije v skladu s sedmim odstavkom 39. člena Obrtnega zakona. V izvršbi se izterjuje neplačana članarina po odločbah, ki jih je izdala Obrtna zbornica Slovenije. Sestavni del sklepa o davčni izvršbi je tako tudi seznam izvršilnih naslovov, ki so opremljeni s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti. Potrdilo o izvršljivosti predstavlja potrdilo v smislu 79. člena ZUP, zato se ta okoliščina šteje za dokazano. Po določbi 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samih izvršilnih naslovov, v konkretnem primeru odločb obrtne zbornice o obveznosti plačevanja članarine. Zakon torej davčnemu organu ne daje pristojnosti, da bi preverjal pravilnost in zakonitost odločb izdani s strani predlagatelja, posledično tudi, da bi ugotavljal, ali je potrditev izvršljivosti, s katerimi je predlagatelj izvršbe opremil izvršilne naslove, pravilna. Tožnik bi tako lahko uveljavljal svoje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na članstvo v obrtni zbornici in obveznost plačila članarine, torej izpodbijal pravilnost in zakonitost izdanih odločb, samo v postopku pred predlagateljem izvršbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi listine, ki sploh ni izvršljiva, zaradi česar je nezakonit. Tožnik kot gospodarska družba ni zavezanec za plačilo obvezne članarine obrtni zbornici, saj ni obrtnik, niti ne opravlja nobene obrtne ali obrti podobne dejavnosti. Prav tako ni član Obrtne zbornice Slovenije, saj v zvezi s članstvom nikoli ni prejel nobenega obvestila. Predlagatelj izvršbe ni za namen izvršbe izdal nobene odločbe, prav tako pa je ni opremil s potrdilom o izvršljivosti. Sicer pa tožnik v pritožbi ni izpodbijal potrdila o izvršljivosti listin, temveč predmet izvršbe, saj že samo dejstvo, da je gospodarska družba, dokazuje, da ne more biti zavezanec za plačilo članarine obrtni zbornici. Prav tako ni bil nikoli vpisan v imenik obrtne zbornice, niti ni v ta namen nikoli prejel nobene številke. Tožnik tudi nima obrtnega dovoljenja, ki je pogoj za opravljanje obrtne dejavnosti ali obrti podobne dejavnosti. V seznamu navedeni izvršilni naslovi tudi niso odločbe za izterjavo dolgovanih zneskov iz naslova članarine, zato ne morejo postati izvršljivi, niti jih ni mogoče opremiti s potrdilom o izvršljivosti. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih v svoji odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za davčno izvršbo neplačane članarine Obrtni zbornici Slovenije na podlagi pravnomočnih in izvršljivih odločb Obrtne zbornice Slovenije. Po določbi 146. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. list RS, št. 117/2006, ZDavP-2) je v primerih, kadar se na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti, izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal organ, pristojen za odmero te obveznosti (predlagatelj izvršbe). V skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Iz podatkov predloženega upravnega spisa je razvidno, da so za začetek predmetne izvršbe obstajali veljavni izvršilni naslovi – odločbe Obrtne zbornice Slovenije o odmeri letne članarine, ki so bile s strani predlagatelja izvršbe opremljene s potrdilom o izvršljivosti. Navedene odločbe je davčni organ pravilno povzel v seznamu izvršilnih naslovov z dne 10. 12. 2008, ki je sestavljen v skladu s 145. členom ZDavP-2. Sodišče zato kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da navedeni seznam izvršilnih naslovov ne more biti podlaga za izvršbo na podlagi 146. člena ZDavP-2, saj se v obravnavanem primeru izterjujejo obveznosti po več odločbah. Prav tako izpodbijani prvostopni sklep vsebuje tudi vse predpisane sestavine iz 151. člena ZDavP-2. Tožena stranka je tudi tožniku pravilno pojasnila, da v skladu z določbami ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore, ki jih je navajal tožnik že v pritožbenem postopku in jih sedaj ponavlja v tožbi, da ni zavezanec za plačilo članarine obrtni zbornici, saj tovrstni ugovori glede na izrecno določbo 157. člena ZDavP-2 niso dopustni. Prav tako ZDavP-2 niti druge zakonske določbe davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrdilo oz. klavzula izvršljivosti pravilna. To je dolžnost organ, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Ker tožnik drugih ugovorov, ki bi se nanašali na samo davčno izvršbo ne navaja, je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).