Jedro

Dediču pokojnega zakonca je kot osebi, ki si v obsegu svojega dednega deleža lasti stvar, ki bi si jo lahko lastil zakonec in ki tudi ni bila predmet zapuščinskega postopka, lahko z vmesno sodbo priznana (so)lastninska pravica na stvari. Vsebinsko to pomeni priznanje, da je stvar skupno premoženje pokojnega zakonca in tožene stranke kot preživelega zakonca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožnik solastnik stanovanjske hiše in zemljišča parc. št... vl. št... k.o... Odločitev o višini solastninskega deleža in o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 385. člena ZPP in predlaga njeno razveljavitev in razveljavitev vmesne sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po predpisih, ki so veljali v času smrti pokojne matere oziroma žene pravdnih strank, je bilo treba prispevek posameznega zakonca pri ugotavljanju skupnega premoženja določno opredeliti. Vendar pa sodba sodišča prve stopnje nima ugotovitve o tem, da je tožnikova mati pri gradnji hiše karkoli prispevala, da bi zato lahko imela solastninski delež. Ni tudi ugotovljeno, kdaj naj bi tožnik postal lastnik stanovanjske hiše. V primeru, če je prispevek enega zakonca k premoženju, pridobljenemu v času trajanja zakonske zveze, neznaten, temu ne pripada solastninski delež, temveč le denarno nadomestilo. Tako stališče je zavzela sodna praksa. Izpodbijana sodba, ki se do tega problema ne opredeli, nima potrebnih razlogov. Tožena stranka še vedno vztraja pri tem, da je tožnikova tožba dediščinska tožba, ne pa tožba lastninskopravne narave. Pri tem opozarja na zapis v zapisniku zapuščinske obravnave z dne 21.9.1971. Tožnik se je strinjal s tem, kaj spada v zapuščino, pri čemer pa je tudi dobro vedel, da mati h gradnji hiše glede na njeno tedanje zdravstveno stanje ni prispevala. Sicer pa je materino posebno premoženje v celoti prepustil tožencu. Tedaj je bil star že 23 let in so mu pomembna dejstva glede prispevkov h gradnji hiše bila znana.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Toženec je sam predlagal, da sodišče prve stopnje z vmesno sodbo odloči o temelju tožbenega zahtevka (330. člen ZPP); očitno zaradi prepričanja o tem, da tožnik domnevno z zahtevkom, ki meri na ugotovitev (so)lastninske pravice na stanovanjski hiši, pravzaprav uveljavlja dedno pravico po svoji, dne 11.5.1971 umrli, materi oziroma ženi toženca. Sodišče prve stopnje je (očitno zaradi ekonomičnosti postopka) predlog sprejelo, vendar pa v nasprotju s stališčem toženca tožnikovemu zahtevku podelilo stvarnoprav-no naravo zaradi česar - v nasprotju s pričakovanji toženca - ni mogoče uporabiti v 141. členu zakona o dedovanju predvidenega zastaralnega roka za uveljavljanje dedne pravice. Nižji sodišči sta pri tem izhajali iz deloma neosporavanih dejstev, v ostalem pa sta sprejeli dokazno oceno, po kateri se odpoved dedovanju po pokojni materi, ki jo je na zapuščinski obravnavi podal tedaj 23 letni tožnik, na stanovanjsko hišo kot skupno premoženje toženca in pokojnice ni nanašala. O prispevkih toženca in pokojnice pri gradnji in s tem o višini tožnikovega lastninskega upravičenja nista odločali. Kolikor so razlogi obeh sodb v tej smeri dejanske narave, jih glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče izpodbijati.

Pravna narava teh razlogov pa temelji tudi na toženčevem - v vlogah in strankini izpovedi - izraženem stališču, da je hiša ob smrti pokojne A. K. predstavljala skupno, v zakonski zvezi pridobljeno premoženje. Obseg lastninskega upravičenja pravdnih strank je že zaradi procesne narave vmesne sodbe pridržan za končno sodno odločbo. Zato je nerazumljiv revizijski očitek, da ima v tej smeri izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti (vsebinsko nakazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP).

Pravna presoja, po kateri v tem primeru ne gre za dediščinsko tožbo, temelji na razlagi določbe 141. člena zakona o dedovanju ter določb zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih o pridobivanju skupnega premoženja zakoncev v času zakonske zveze. Pri tem pa je že sodišče prve stopnje navedlo, da vsebinsko enake določbe, kot slede iz drugega odstavka 51. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/76), veljajo tudi za čas pokojničine smrti, vsebovane pa so v določbah 12. do 17. člena zakona o premoženjskih razmerjih med zakonci (Ur. list SRS, št. 20/50).

Izpodbijana sodba tega posebej ne omenja, vendar se s pravno presojo, sprejeto v sodbi sodišča prve stopnje - torej tudi v tem obsegu - strinja.

Revizijsko sodišče soglaša z razlago v izpodbijani sodbi, da "lastninskopravno upravičenje, ki bi ga lahko uveljavljala tožnikova mati napram tožencu, če bi bila še živa, uveljavlja sedaj namesto nje tožnik". Ta si sporno nepremičnino lasti sicer v obsegu dednega deleža po materi, vendar na podlagi originarne pridobitve, torej kot (so)lastnik in ne kot dedič. Izrek izpodbijane sodbe, ki ugotavlja, da je tožnik solastnik stanovanjske hiše, po svoji vsebini meri na priznanje, da je hiša skupno premoženje toženca in pokojne A. K., pri čemer bo stvar nadaljnjega postopka ugotovitev obsega prispevkov zakoncev h gradnji, s tem višine solastninskega deleža pokojnice, posledično pa - zaradi dedovanja - višine solastninskega deleža tožnika. Pri tem pa revizijska navedba o tako neznatnem prispevku pokojnice, da bi ta mogla imeti samo denarni zahtevek, predstavlja (ne glede na to, da je tudi v izrecnem nasprotju z dosedanjimi toženčevimi trditvami) nedovoljeno revizijsko novoto (387. člen ZPP).

Izpodbijana sodba je torej pravilna in zakonita, zaradi česar je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).