Jedro

1. Res ni mogoče pravnega standarda iz 1. odstavka 60. člena ZSR o primernosti stanovanjske hiše razlagati vedno zgolj s primerjavo z razmerami v dosedanjem stanovanju, ampak je tudi treba ugotoviti, ali ni imetnik stanovanjske pravice z gradnjo hiše skušal izboljšati svoje slabe stanovanjske razmere. Tako se izkaže, da je relevantno tudi dejstvo, iz kakšnega stanovanja se je toženec izselil v novo hišo. Če je prejšnje stanovanje majhno in neprimerno za imetnika in družinske člane, imetnik lahko rešuje svoj stanovanjski problem z gradnjo hiše, v katero se lahko preseli le del družine, drugi del družine pa ostane v prejšnjem stanovanju.

2. Za toženčevo družino, pa čeprav sta otroka odrasla, je trisobno stanovanje v izmeri 90 m2, primerno. Zato ni mogoče izhajati iz stališča, da so bile stanovanjske razmere družine tako slabe, da je bil toženec prisiljen reševati stanovanjsko stisko. Tudi nadaljnja primerjava - to je primernost nove hiše - pokaže, da enodružinska stanovanjska hiša s 149,84 m2 uporabne površine, objektivno zadošča za zadovoljevanje stanovanjskih potreb družine, pa čeprav jo sestavljajo štirje odrasli ljudje.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se izrek glasi: " Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje." Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 13.050 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.2.1995 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je toženi stranki odpovedala stanovanjsko razmerje na stanovanju v Velenju in zahtevala, da tožena stranka to stanovanje izprazni. Toženo stranko je obsodilo tudi na plačilo pravdnih stroškov.

Pritožila se je tožena stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožečo stranko pa obsodilo na plačilo pravdnih stroškov.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da vzpostavi sodbo sodišča prve stopnje. Pravilna uporaba določila 60.člena ZSR pomeni, da stanodajalec lahko vedno odpove stanovanjsko razmerje, če se imetniku stanovanjske pravice ne poslabšajo stanovanjske razmere glede na dosedanje stanovanje. Sporno stanovanje meri 90 m2, hiša pa ima 149,84 m2 uporabne površine. V njej je prostorov več kot v spornem stanovanju, prostori pa so tudi večji. S preselitvijo v hišo so se zato stanovanjske razmere izboljšale.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tožeča stranka ne uveljavlja.

Podan pa je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Med pravdnima strankama je sporno le, ali je nova enodružinska hiša, v katero se je preselil toženec, v primerjavi z dosedanjim stanovanjem primerna zanj in njegovo družino (1.odstavek 60. člena v zvezi s 7.členom Zakona o stanovanjskih razmerjih, Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84). Sodišče prve stopnje je izhajalo iz stališča, da je treba ta pravni standard presojati le v primerjavi z dosedanjim stanovanjem. Sodišče druge stopnje pa je menilo, da je pri razlagi tega standarda treba izhajati iz subjektivnih okoliščin in sicer potreb tožnikove družine, saj je toženec zgradil hišo zato, da bi rešil tudi stanovanjski problem svojih dveh odraslih otrok. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni mogoče absolutno pritrditi razlagi, ki jo je podalo sodišče prve stopnje, vendar pa je zahtevek kljub temu utemeljen. Res ni mogoče pravnega standarda iz 1.odstavka 60.člena ZSR o primernosti stanovanjske hiše razlagati vedno zgolj s primerjavo z razmerami v dosedanjem stanovanju, ampak je tudi treba ugotoviti, ali ni imetnik stanovanjske pravice z gradnjo hiše skušal izboljšati svoje slabe stanovanjske razmere. Tako se izkaže, da je relevantno tudi dejstvo, iz kakšnega stanovanja se je toženec izselil v novo hišo. Če je prejšnje stanovanje majhno in neprimerno za imetnika in družinske člane, imetnik lahko rešuje svoj stanovanjski problem z gradnjo hiše, v katero se lahko preseli le del družine, drugi del družine pa ostane v prejšnjem stanovanju. V takem primeru bi bila razlaga 1.odstavka 60.člena ZSR, kakršno je podalo sodišče druge stopnje, pravilna. Pri reševanju primera je treba sicer izhajati vedno iz konkretnih okoliščin (družina, potrebe družinskih članov in podobno), vendar pa so tudi te subjektivne okoliščine podvržene primerjavi s stanovanjskim standardom drugih družin in splošnim stanovanjskim standardom v naši državi.

Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje (3.odstavek 385.člena ZPP). Tako sta nižji sodišči ugotovili, da so toženec, žena in dve odrasli hčerki do preselitve v novo hišo stanovali v stanovanju, ki je trisobno in meri 90 m2. Nova hiša je enodružinska, ima štiri sobe in ima 149,84 m2 uporabne površine. V stanovanje in sedaj v hišo občasno prihaja toženčeva tašča iz ZRJ, ki je za gradnjo hiše tudi prispevala denar.

Ob upoštevanju teh ugotovljenih dejstev in podane razlage pravnega standarda primernosti stanovanja, revizijsko sodišče ugotavlja, da je zahtevek tožeče stranke utemeljen. Za toženčevo družino, pa čeprav sta otroka odrasla, je trisobno stanovanje v izmeri 90 m2, primerno. Zato ni mogoče izhajati iz stališča, da so bile stanovanjske razmere družine tako slabe, da je bil toženec prisiljen reševati stanovanjsko stisko. Tudi nadaljnja primerjava - to je primernost nove hiše - pokaže, da enodružinska stanovanjska hiša s 149,84 m2 uporabne površine, objektivno zadošča za zadovoljevanje stanovanjskih potreb družine, pa čeprav jo sestavljajo štirje odrasli ljudje. Občasni, pa čeprav redni obiski tašče v času, ko je toženec z družino uporabljal sporno stanovanje, ne morejo spremeniti podane presoje. Tudi druge družine imajo obiske, zaradi česar morajo uporabo stanovanja ali hiše prilagoditi povečanemu številu oseb v stanovanju. Sicer pa občasni obiskovalci po določbah ZSR tudi niso uporabniki stanovanja.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 395.členu ZPP. Glede na spremembo izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče moralo na podlagi 2.odstavka 166.člena ZPP odločiti še o stroških revizijskega postopka. Tožeča stranka je uspela z revizijo v celoti, zato ji gredo stroški tega postopka (priglašena sodna taksa in stroški za sestavo revizije, ob upoštevanju vrednosti točke na dan seje revizijskega senata). V skladu z njeno zahtevo je revizijsko sodišče tožnici od odmerjenih stroškov revizijskega postopka priznalo tudi zakonite zamudne obresti od 2.2.1995 dalje.