Jedro

V konkretnem primeru način uporabe solastne stvari med pravdnima strankama ni urejen, zato načelo izravnalne pravičnosti zahteva, da se prepreči po eni strani prikrajšanje tožnika, ki mu je onemogočena uporaba solastnega deleža, in na drugi strani obogatitev toženke, ki uporablja solastno stvar preko svojega sorazmernega deleža. Zato mora tožena stranka tožeči stranki plačati za uporabo njenega solastniškega deleža na stanovanju denarno nadomestilo (198. člen OZ).

Ker ima tožnik v reverzu svojega delodajalca pravno podlago, da izvaja neposredno posest nad računalnikom in fotoaparatom kot nelastniški posestnik, ima na podlagi 36. člena SPZ pravico do sodnega varstva posesti iz naslova pravice do posesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani I. in II. točki izreka potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V izpodbijani I. točki izreka delne sodbe je sodišče naložilo toženi stranki, da tožeči izroči tablični računalnik S. in fotoaparat S., in v II. točki izreka po temelju (vmesna sodba) ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo uporabnine za nepremičnino ID znak del stavbe ...-265-13, ki je v naravi trisobno stanovanje št. 4 v drugi etaži stanovanjskega bloka na naslovu S. 2. Odločitev sodišča iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožena stranka. V obrazložitvi navaja, da je tožbeni zahtevek na vračilo računalnika in fotoaparata nesklepčen, ker stvari niso tožnikova last. Ker sodišče ni navedlo, na kakšni podlagi je tožbenemu zahtevku ugodilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik ni navedel modela in serijskih številk, zato ni mogoče ugotoviti, kateri fotoaparat oziroma računalnik je predmet postopka. Nobenega dokaza ni, da je sporni računalnik v posesti tožene stranke. Ker gre za negativno dejstvo, tega tožena stranka tudi ne more dokazati. Sodišče ni upoštevalo, da se je tožnik prostovoljno izselil iz skupnega stanovanja in ga prepustil v brezplačno uporabo in uživanje toženi stranki ter skupni hčerki. Zato sedaj ne more zahtevati plačilo uporabnine in mora spoštovati pravico toženke do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, ki jo sedaj v stanovanju uživa. Ni res, da se je tožnik želel vrniti v življenjsko skupnost pravdnih strank. Brez soglasja tožene stranke to tudi ne bi bilo več mogoče. Zato je preklic neodplačne prepustitve skupnega stanovanja v brezplačno uporabo toženki in njuni hčerki kršitev vestnosti in poštenja in je potrebno tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine zavrniti.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

O utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo uporabnine po temelju

5. Neposredno ob izselitvi tožnika iz skupnega stanovanja je tudi po navedbah tožene stranke obstajala želja po bivanju s tožnikom v družinski skupnosti, ko pa takšne želje ni bilo več, je tožena stranka enostransko zamenjala ključavnico na vratih stanovanja, ne da bi izkazala kakršenkoli interes, da pred tem uredi razmerja s tožnikom. S takšnim ravnanjem je preprečila uresničevanje lastninske pravice na stanovanju in ga povsem izključila iz uporabe celotnega stanovanja, kar pomeni kršitev načela vestnosti in poštenja in predstavlja poseg v lastninsko pravico "prizadetega" solastnika, ki ima na razpolago glede upravičenja do uživanja in uporabe nepremičnine le še izvotljeno solastninsko pravico, ki je ustavna kategorija (33. in 67. člen Ustave RS).

6. Pritožba ima prav, da toženo stranko po razpadu življenjske skupnosti pred ponovno vselitvijo tožnika v stanovanje varuje ustavna pravica do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. V primeru stanovanja praviloma ni mogoča souporaba dveh ali več solastnikov, ki med seboj niso več družinsko povezani, če stanovanje fizično ni razdeljeno. V konkretnem primeru način uporabe solastne stvari med pravdnima strankama ni urejen, zato načelo izravnalne pravičnosti zahteva, da se prepreči po eni strani prikrajšanje tožnika, ki mu je onemogočena uporaba solastnega deleža, in na drugi strani obogatitev toženke, ki uporablja solastno stvar preko svojega sorazmernega deleža. Zato mora tožena stranka tožeči stranki plačati za uporabo njenega solastniškega deleža na stanovanju denarno nadomestilo (198. člen OZ). O višini tožbenega zahtevka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno sodbo.

O vrnitvi računalnika S. in fotoparata S. 7. Za aktivno legitimacijo tožnika na vrnitev računalnika in fotoaparata ni odločilno, da ni lastnik predmetov, saj je z listinami dokazal, da mu jih je posodil njegov delodajalec. Reverz je pravna podlaga na podlagi katere ima pravico stvar imeti v posesti in jo uporabljati, toženka pa je nedobroverna posestnica stvari. Ker je predmet obveznosti individualno določena stvar, ima tožnik primarno zahtevek na vrnitev računalnika in fotoaparata. Tožbeni zahtevek ni nesklepčen in je z navedbo proizvajalca dovolj določen. Res je, da bi toženka težko dokazala, da računalnika in fotoaparata nikoli ni bilo v stanovanju, a nekritično prezre, da je v odgovoru na tožbo povedala, da je računalnik S. v stanovanju, ampak, da ji ni znano, da bi bil službeni. Da je bil fotoaparat tam po odhodu tožnika iz stanovanja, sledi iz odgovora na tožbo. Ko je tožnik z reverzom dokazal, da je lastnik omenjenih predmetov njegov delodajalec, se je toženka začela sprenevedati, da predmeti niso v njeni posesti. Ne gre tudi prezreti, da je vložila tožbo na ugotovitev, da je fotoaparat skupno premoženje. Zato je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da sta tako fotoaparat kot računalnik v posesti toženke. Ker za to nima ustreznega pravnega naslova, je nedobroverna posestnica.

8. Kot je že bilo navedeno, ima tožnik v reverzu svojega delodajalca pravno podlago, da izvaja neposredno posest nad računalnikom in fotoaparatom kot nelastniški posestnik. Zato ima na podlagi 36. člena SPZ pravico do sodnega varstva posesti iz naslova pravice do posesti.

9. Pritožba se tako pokaže kot neutemeljena, zato jo je potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

10. S to sodbo je sodišče zavrnilo pritožbo zoper delno in vmesno sodbo, zato bo o stroških pritožbenega postopka odločeno v končni odločbi (165. člen ZPP).