Jedro

Dogovor o skupni gradnji kot pravni posel, s katerim se pridobi (so)lastninska pravica na nepremičnini je glede na tožbeni zahtevek, ki meri na tožnikovo izključno lastninsko pravico, že pojmovno izključen.

Trditev, da sta se tožnik in pokojna mati dogovorila o skupni gradnji, to pa naj bi zahtevalo opredelitev tožnikovega deleža na nepremičnini, pomeni spremenjeno dejansko in pravno podlago tožbe na revizijski stopnji. To pa je glede na določbo 372. člena ZPP nedopustno.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 827,88 EUR v petnajstih dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni J. M., roj. 20. 10. 1917, umrli 27. 10. 1996, ne sodi stanovanjska hiša, stoječa na parceli št. 317 vl. št. 5 k.o. ... skupaj s funkcionalnim zemljiščem.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožeča stranka (sedaj vdova tožnika, M. M.) vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Revizijskemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe (z ugoditvijo tožbenemu zahtevku), ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Čeprav izpodbijana sodba ugotavlja, da je tožnik sodeloval pri gradnji nadomestne stanovanjske hiše s pokojno materjo in za gradnjo prispeval tudi denar, pravno napačno sklepa, da ni dokazov za lastninsko pravico na stavbi. Zmotno je izhodišče, ki ga sprejema izpodbijana sodba, da bi tožnik moral, upoštevajoč določbo 24. člena ZTLR o gradnji na tujem svetu, dokazati, da je stavbo zgradil izključno s svojim denarjem. Upoštevati bi namreč bilo treba določbo 22. člena omenjenega zakona in ugotoviti vrednost in delež tožnikovega prispevka (vrednost dela). Trditvena podlaga tožbe je bila v dogovoru o skupni gradnji kot posebnem primeru originarne pridobitve lastninske pravice. Obstoja obligacijskopravno razmerje (sporazum o skupni gradnji), ki je pripeljal do stvarnopravnih upravičenj (solastninskih deležev) na skupno zgrajeni stvari. Sodba o tem nima potrebnih razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Poleg tega ni bilo upoštevano izvedensko mnenje o višini tožnikovega prispevka pri gradnji sporne nepremičnine. V tej smeri tožniku ni bilo omogočeno, da bi morebiti predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja ali postavitev drugega izvedenca.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP). Tožbeni zahtevek je v tej pravdi gramatikalno in ob tožbeni trditveni podlagi jasno opredeljen: sporna nadomestna stanovanjska hiša ne sodi v zapuščino po pokojni materi pravdnih strank, ker jo je po daritvi zemljišča tožnik sam zgradil in tako postal njen izključni lastnik. Tožbeni temelj torej ni v dogovoru o skupni gradnji kakor trdi revizija, temveč v (ustni) prepustitvi zemljišča tožniku v last in (konkludentnem) ravnanju pokojne matere, ki naj bi tožniku priznavala tudi lastninsko pravico na zgradbi (analogija iz 24. in 25. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastinskopravnih razmerjih – ZTLR).

7. Ob takšnem tožbenem temelju, ki izhaja iz trditve o izključni lastnini tožnika in posledičnem sklepanju, da sporna zgradba ne sodi v zapuščino, je sodišče prve stopnje (v mejah zahtevka) izvedlo dokazni postopek v skladu s predlaganimi dokazi. Glede na opisano tožbeno trditveno podlago je iskalo obstoj morebitnega dogovora o prepustitvi sporne nepremičnine v tožnikovo last, pri čemer naj bi glede zgradbe - potrditvah tožbe - navedena prepustitev v last temeljila tudi na dejstvu, da je tožnik (s svojo ženo) hišo sezidal z lastnimi sredstvi . Vendar pa dokazna ocena, ki jo sprejema tudi izpodbijana sodba, tožbenih izhodišč ni podprla. Tožnik je namreč sam izpovedal, da „mu je mati rekla, da se bosta že s toženko dogovorila glede lastništva po njeni smrti„. Taka izpoved pa je dokazno povezana z dejanskimi ugotovitvami o tem, da je gradnjo financirala predvsem mati iz izkupička za enajst prodanih gradbenih parcel v k.o. ...

8. V opisanem obsegu ni mogoče sprejeti revizijske teze, po kateri naj bi v postopku na nižjih stopnjah bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni bil upoštevan dogovor o skupni gradnji. Sodišči druge in prve stopnje sta odločali v mejah postavljenega zahtevka. Ta pa po že povedanem meri na izključno tožnikovo lastnino ob povsem drugačnih izhodiščih: na podaritvi zemljišča za gradnjo in dogovoru z materjo, da je tudi stavba v izključni tožnikovi lasti.

9. Gre za dve različni dejanski in pravni podlagi. Dogovor o skupni gradnji kot pravni posel, s katerim se pridobi (so)lastninska pravica na nepremičnini (prvi odstavek 20. člena ZTLR), je v obravnavanem primeru glede na tožbeni zahtevek, ki meri na tožnikovo izključno lastninsko pravico v prej opisanih okoliščinah, že pojmovno izključen. Trditev, da sta se tožnik in pokojna mati dogovorila o skupni gradnji, to pa naj bi zahtevalo opredelitev tožnikovega deleža na nepremičnini (kar naj bi potemtakem pomenilo, da le njen del ne sodi v zapuščino), pomeni spremenjeno dejansko in pravno podlago tožbe na revizijski stopnji. To pa je glede na določbo 372. člena ZPP nedopustno. V opisanem obsegu revizija v okviru trditev o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka neutemeljeno napada tudi odločitev, s katero je bil zavrnjen dokazni predlog o dodatnem zaslišanju izvedenca gradbene stroke. Glede na opisano dejansko in pravno razlago namreč v okviru tožbenega zahtevka ni potrebe po morebitnem ugotavljanju višine prispevkov tožnika in matere pri gradnji sporne nepremičnine.

10. Izpodbijana sodba je torej pravno pravilna pa tudi zatrjevanih procesnih kršitev ji ni mogoče očitati. Kolikor se revizija spušča v dokazno oceno o vsebini dogovora med tožnikom in pokojno materjo, pa jo zadevajo posledice iz določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP: revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožeča stranka trpi revizijske stroške sama, ker z revizijo ni uspela, toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila, pa mora povrniti njene stroške. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško in taksno tarifo.