Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno in v sodni praksi že uveljavljeno stališče, da se mora v tej fazi postopka (ko gre za procesna dejanja, ki se nanašajo že neposredno na prodajo nepremičnine) s predlogom za odlog izvršbe upnika iz ene zadeve strinjati vsak posamezen upnik tako iz vodilne kot iz pristopnih zadev, saj bi z ugoditvijo predlogu za odlog izvršbe enega upnika prišlo tudi do odloga prodaje nepremičnine.

Dolžniki dokaznemu pravilu iz četrtega odstavka 178. člena ZIZ za ponovno ugotavljanje vrednosti nepremičnine niso zadostili. Dolžniki bi morali v navedenem roku najkasneje osem dni pred prodajnim narokom ne le predložiti mnenje sodnega cenilca o tržni vrednosti nepremičnine, temveč z njim tudi verjetno izkazati precejšnjo spremembo vrednosti nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti do dneva prodaje.

Rok za vložitev predloga, s katerim stranka poskusi na posebej predpisan način omajati že pravnomočno ugotovljeno vrednost nepremičnine, ki je predmet izvršbe, in doseči njeno spremembo oz. ponovno (drugačno) ugotovitev te vrednosti, je po presoji sodišča druge stopnje v skladu z načelom hitrosti izvršilnega postopka (11. člen ZIZ) prekluziven.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 7. 2013 se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 9. 2013 se v delu, ki se nanaša na prvega dolžnika, zavrže, v delu, ki se nanaša na drugo dolžnico, tretjega dolžnika in četrto dolžnico, pa se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 9. 2013 potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom z dne 10. 7. 2013 je sodišče prve stopnje predlog drugega upnika za odlog izvršbe zavrnilo.

2. S sklepom z dne 26. 9. 2013 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnikov, da se ugotovi nova vrednost nepremičnin.

3. Zoper prvo izdani sklep z dne 10. 7. 2013 se pravočasno laično pritožujejo dolžniki brez navedbe pritožbenih razlogov. Navajajo, da enoglasno zahtevajo ponovno cenitev, saj je bila cenitev za stavbno zemljišče opravljena v letu 2008, cenitev za kmetijsko zemljišče pa v letu 2005, medtem ko bi cenitev morala biti stara 6 mesecev in ne toliko let. Cenitvenega poročila, ki so ga dali izdelati v letu 2011, ko je bilo že drugačno stanje, sodišče ni upoštevalo, danes pa je spet drugačno stanje, saj je hotel v končni fazi in tudi zemljišče je drugačno v naravi. Nadalje pritožniki izpostavljajo, da naj bi terjatev iz zadeve In 66/1996 že davno zastarala. Prve javne dražbe ne priznavajo, saj so opravičili svoj izostanek in ga dokumentirali z zdravniškimi izvidi, zato naj se prva javna dražba ne upošteva. Ko bo opravljena nova cenitev, ki jo vsi zahtevajo, naj se „razpiše dražbeni razpis z novo cenitveno vsebino“. Pritožbenih stroškov ne priglašajo.

4. V pravočasni pritožbi zoper sklep z dne 26. 9. 2013 dolžniki navedeni sklep izpodbijajo v celoti iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve procesnih določb ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajajo, da so na sodišče dne 16. 9. 2013 naslovili predlog, da pred dražbo ponovno ugotovi vrednost nepremičnin dolžnikov, v katerem so pojasnili tudi okoliščine, ki so privedle do potrebe po novi cenitvi. Z namenom ugotovitve vrednosti nepremičnin so angažirali sodnega cenilca EK, ki jim je po terenskem ogledu na prošnjo dolžnikov izdal dopis, v katerem je podal okvirno oceno vrednosti nepremičnin, ter pojasnil, da zaradi obsega - kompleksnosti cenitve ne bo uspel izdelati poročila v določenem roku 8 dni pred razpisano dražbo. Sodišče prve stopnje ni sledilo predlogom dolžnikov, temveč je dne 25. 9. 2013 izpeljalo drugo javno dražbo, dne 26. 9. 2013 pa izdalo izpodbijani sklep, s katerim je predlog dolžnikov za ugotovitev nove vrednosti nepremičnin zavrnilo. Dolžniki so cenitveno poročilo sodnega izvedenca K prejeli 5. 10. 2013 skupaj s spremnim dopisom, v katerem je pojasnil razloge v svoji sferi za nespoštovanje dogovorjenega roka izdelave poročila (do 27. 9. 2013), prvostopno sodišče pa je izpodbijani sklep izdalo že dan prej, torej brez interesa, da počaka, ali bodo dolžniki svoj predlog dopolnili. Dolžniki sedaj razpolagajo s cenitvenim poročilom, iz katerega je več kot očitno razvidno, da je vrednost nepremičnin bistveno višja, kot je bila ugotovljena s sklepom prvostopnega sodišča z dne 29. 12. 2009. V kolikor bi sodišče dopustilo prodajo nepremičnine po sorazmernem odstotku vrednosti iz leta 2009, bi dolžnike oškodovalo za mnogokratnik vrednosti, dosežene na dražbi. Predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in naložitev prvostopnemu sodišču, da izda sklep, s katerim bo ugotovilo dejansko in realno vrednost nepremičnin dolžnikov. Pritožbenih stroškov ne priglašajo.

5. Pritožba zoper sklep z dne 10. 7. 2013 ni utemeljena. Pritožba zoper sklep z dne 26. 9. 2013 je v delu, ki se nanaša na prvega dolžnika, nepopolna, v delu, ki se nanaša na drugo dolžnico, tretjega dolžnika in četrto dolžnico, pa pritožba zoper zadnje navedeni sklep ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 7. 2013:

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog drugega upnika za odlog izvršbe, ker se s predlaganim odlogom prvi upnik ni strinjal. Ob tem je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno in v sodni praksi že uveljavljeno stališče, da se mora v tej fazi postopka (ko gre za procesna dejanja, ki se nanašajo že neposredno na prodajo nepremičnine) s predlogom za odlog izvršbe upnika iz ene zadeve strinjati vsak posamezen upnik tako iz vodilne kot iz pristopnih zadev, saj bi z ugoditvijo predlogu za odlog izvršbe enega upnika prišlo tudi do odloga prodaje nepremičnine. Čeprav je iz uvoda pritožbene graje razbrati, da se pritožba nanaša na sklep, njena vsebina kaže bolj na nestrinjanje dolžnikov z odredbo o prodaji nepremičnine na drugi javni dražbi z dne 24. 7. 2013, ki je bila dolžnikom vročena na isti dan kot izpodbijani sklep, vendar zoper odredbo v skladu z osmim odstavkom 9. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ni pravnega sredstva.

7. S pritožbeno grajo, v kateri se zavzemajo za ponovno cenitev svojih nepremičnin ter ne priznavajo prve javne dražbe, ker naj bi bili z nje opravičeno odsotni, dolžniki ne morejo omajati zaključka o pravilnosti odločitve o zavrnitvi predloga drugega upnika za odlog izvršbe, ki z uveljavljanimi pritožbenimi navedbami nima nobene povezave. Enako velja za pritožbeno stališče o zastaranju terjatve iz zadeve In 66/1996, pri čemer je dolžnikom le pojasniti, da je bilo z vložitvijo predloga za izvršbo za izterjavo te terjatve zastaranje pretrgano (365. člen Obligacijskega zakonika - OZ) in v času teka izvršilnega postopka ne teče. 8. Ker tudi uradni preizkus zadeve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ) ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih določb niti zmotne uporabe materialnega prava, je vse obrazloženo narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega prvostopnega sklepa z dne 10. 7. 2013. 9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla ker jih dolžniki niso priglasili (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 9. 2013:

10. Ob preizkusu pritožbe dolžnikov zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 9. 2013 v skladu s prvim odstavkom 346. člena ZPP je bilo ugotovljeno, da je prvi dolžnik ni podpisal. V skladu s tretjim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s 335. členom istega zakona je pritožba, ki ne obsega navedbe odločbe, zoper katero se vlaga, ter podpisa pritožnika, nepopolna, kar je v skladu s prvim odstavkom 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ narekovalo zavrženje pritožbe v delu, ki se nanaša na prvega dolžnika.

11. Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju meritorno obravnavalo pritožbo glede ostalih treh dolžnikov (druge, tretjega in četrte dolžnice) zoper prvostopni sklep z dne 26. 9. 2013. V njej pritožniki napadajo prvostopno odločitev o zavrnitvi njihovega predloga za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnin. Navedeni predlog, vložen dne 16. 9. 2013 (in ne 19. 9. 2013, kot je pomotoma zapisalo sodišče prve stopnje), so sicer dolžniki v skladu s četrtim odstavkom 178. člena ZIZ podali pravočasno, v roku najpozneje osem dni pred prodajnim narokom za drugo javno dražbo dne 25. 9. 2013. Vendar pa ta predlog ni vseboval vseh predpisanih sestavin, ki bi omogočale in narekovale ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine z odredbo na prodajnem naroku. V skladu z navedenim zakonskim določilom sodišče na podlagi pravočasnega predloga strank na prodajnem naroku z odredbo ponovno ugotovi vrednost nepremičnine, če stranka s predložitvijo mnenja sodnega cenilca o tržni vrednosti nepremičnine verjetno izkaže, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti do dneva prodaje precej spremenila. V obravnavani zadevi pa dolžniki takega mnenja sodnega cenilca niso predložili, temveč so predlogu pravočasno priložili zgolj dopis sodnega cenilca, iz katerega izhaja, da bo cenilni zapisnik o ugotovljeni vrednosti nepremičnin izdelan najkasneje do 27. 9. 2013 (torej dva dni po razpisanem prodajnem naroku 2. javne dražbe). Pravilno je prvostopno stališče, da dolžniki dokaznemu pravilu iz četrtega odstavka 178. člena ZIZ za ponovno ugotavljanje vrednosti nepremičnine (ki je bila sicer že pravnomočno ugotovljena s sklepom z dne 29. 12. 2009) niso zadostili. Dolžniki bi morali v navedenem roku najkasneje osem dni pred prodajnim narokom ne le predložiti mnenje sodnega cenilca o tržni vrednosti nepremičnine, temveč z njim tudi verjetno izkazati precejšnjo spremembo vrednosti nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti do dneva prodaje. V sicer pravočasno podanem predlogu za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine bi torej moralo biti izvedensko mnenje že zajeto in ne zgolj napovedano, da bo predloženo, in to šele 2 dni po razpisanem prodajnem naroku za drugo javno dražbo. Pritožbena graja nepravilnosti postopanja prvostopnega sodišča, ki je izpodbijani sklep izdalo že dan pred s strani dolžnikov napovedano predložitvijo mnenja sodnega cenilca, torej brez interesa, da počaka, ali bodo dolžniki svoj predlog za ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine dopolnili, je neutemeljena. Tako ravnanje sodišča prve stopnje je bilo namreč po presoji sodišča druge stopnje povsem pravilno. Rok za vložitev predloga, s katerim stranka poskusi na posebej predpisan način (s predložitvijo mnenja sodnega cenilca o tržni vrednosti nepremičnine) omajati že pravnomočno ugotovljeno vrednost nepremičnine, ki je predmet izvršbe, in doseči njeno spremembo oz. ponovno (drugačno) ugotovitev te vrednosti, je po presoji sodišča druge stopnje v skladu z načelom hitrosti izvršilnega postopka (11. člen ZIZ) prekluziven. Torej ga ni mogoče podaljševati, še posebej pa si ga ne more podaljšati stranka kar sama, ker je pač prepozno angažirala sodnega cenilca.

12. Sodišče druge stopnje le še dodaja, da v skladu s podatki v spisu nepremičnina na drugi javni dražbi ni bila prodana, zato bodo lahko dolžniki s pravočasnim in popolnim predlogom v skladu s četrtim odstavkom 178. člena ZPP pred prodajnim narokom za (morebitno - prvi odstavek 194. člena ZIZ) tretjo javno dražbo poskusili doseči ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine, na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje.

13. Ker tudi ob uradnem preizkusu zadeve (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ) sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu ni zasledilo po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev niti zmotne uporabe materialnega prava, je vse navedeno narekovalo zavrnitev pritožbe v delu, ki se nanaša na drugo, tretjega in četrto dolžnico, in potrditev sklepa sodišča prve stopnje z dne 26. 9. 2013. 14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožniki niso priglasili (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).