Jedro

Revizijsko sodišče povsem soglaša z ugotovitvami obeh nižjih sodišč, da predstavljajo tožnikova ugotovljena ravnanja (odklonitve dela, neopravičena odsotnost z dela, neopravljene nočne vožnje, lažni vpisi) hude kršitve delovnih obveznosti in je zato tožena stranka imela vso podlago, da mu je izrekla na podlagi določil 5. točke 40. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91) in ob upoštevanju 6. in 8. alineje citiranega člena, disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je namreč s svojim ravnanjem povzročil ogrožanje in motenje delovnega procesa (lahko bi prišlo tudi do povzročitve škode), zato njegovo ravnanje predstavlja resen razlog za odpoved (prenehanje) delovnega razmerja.

Izrek

1.) Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo regresa (točka II/4 sodbe sodišča prve stopnje).

2.) V ostalem (v zvezi s točko II/1, 2, 3, 5 sodbe sodišča prve stopnje) se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, in v točki I. izreka v delu, ki se je nanašal na disciplinsko kršitev nezakonitega razpolaganja s sredstvi zasebnega delodajalca razveljavilo obe odločbi delodajalca. V preostalem je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, tako glede suspenza kot tudi glede razveljavitve odločb tožene stranke, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo do pravnomočnosti sodbe in da mu je zato delodajalec za sporno obdobje dolžan izračunati in izplačati nadomestilo plače in mu ta čas vpisati v delovno knjižico, ter mu za čas od leta 1994 do vključno 2002 izplačati regres za letni dopust po 45.000,00 SIT za vsako leto.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajal je, da vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka v tem, ker sodišče ni obrazložilo kršitev delodajalca, ampak mu je poklonilo vero (ni imel razporeda dopusta, vozil je po urni postavki in bil zato prikrajšan pri plači, direktor je imel dva potna naloga).

Kršitev zakona je podana, ker mu ni bil priznan regres za letni dopust. Ni storil kršitve delovnih obveznosti, če je odšel na dopust, ki ga je prej plačal, saj je imel pravico do dopusta. Neizvedba nočnih voženj ni kršitev delovnih obveznosti, saj je šlo samo za nekaj primerov in brez posledic, pa še te je direktor odobraval in podpisal. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 12/2003), vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

Po določbi 21. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 14/94 in nadalj.), ki se po določbi drugega odstavka 84. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) v tem sporu še uporablja, je tudi v delovnih in socialnih sporih, če gre za premoženjski spor, zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji, možna revizija v primerih, ki jih dopušča ZPP.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1,000.000,00 SIT. Ker v obravnavani zadevi vrednost terjatve iz naslova regresa za letni dopust ne presega z zakonom določenega zneska, za vsebinsko obravnavo revizije v tem delu ni izpolnjen zahtevan pogoj.

Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi določb 377. člena ZPP.

Revizijsko sodišče lahko izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče revizije glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Tožnik ni izrecno zatrjeval nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz navedbe, da sodišče ni obrazložilo kršitev delodajalca, ampak mu je enostavno poklonilo vero, ni razvidno, katero bistveno kršitev pravdnega postopka je imel tožnik v mislih in zakaj, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. Povsem soglaša z ugotovitvami obeh nižjih sodišč, da predstavljajo tožnikova ugotovljena ravnanja (odklonitve dela, neopravičena odsotnost z dela, neopravljene nočne vožnje, lažni vpisi) hude kršitve delovnih obveznosti in je zato tožena stranka imela vso podlago, da mu je izrekla na podlagi določil 5. točke 40. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91) in ob upoštevanju 6. in 8. alineje citiranega člena, disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je namreč s svojim ravnanjem povzročil ogrožanje in motenje delovnega procesa (lahko bi prišlo tudi do povzročitve škode), zato njegovo ravnanje predstavlja resen razlog za odpoved (prenehanje) delovnega razmerja.

Revizijsko sodišče je zaradi povedanega revizijo zavrnilo na podlagi določb 378. člena ZPP.