Jedro

Gojenje konoplje v prirejenem prostoru, za ureditev katerega je potreben denarni vložek, ki je nedvomno veliko večji kot 20,00 EUR za nakup etanola, kar bi naj predstavljalo oviro, da obdolženec že iz prve žetve konoplje ni izdelal olja oziroma smole, ampak je pridelek posušil, posušene vršičke konoplje pa hranil v steklenih kozarcih v spalnici v sefu, že samo po sebi dokazuje, da je šlo za obdolženčevo ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, za kar ni imel dovoljenja pristojnega ministrstva v smislu 10. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD), tedaj konopljo prideloval neupravičeno. Število 12-ih rastlin konoplje, katerih posušeni rastlinski material predstavlja 51,15 grama (list. št. 48 spisa), ob dopolnilni okoliščini, ko konoplje ni gojil prvič, ampak v času, ko je imel v posesti še 127,32 gramov posušene konoplje iz prve žetve, po oceni pritožbenega sodišča presega količino, ki bi kazala zgolj za domačo rabo, to je individualno porabo v nekaj dneh.

Količina prepovedane droge konoplje za lastno uporabo v Republiki Sloveniji ni zakonsko regulirana, jo je pa izoblikovala sodna praksa.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženca A. L. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 12110/2016 z dne 25. 5. 2017 obdolženca A. L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) ter mu po 57. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen eno leto zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso, medtem ko nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika po prvem odstavku 97. člena ZKP obremenjujejo proračun. Po petem odstavku 186. člena KZ-1B je obdolžencu odvzelo zaseženo konopljo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožb ter hkrati, da se ju z obdolžencem povabi na sejo senata.

3. Pritožbeno sodišče je razpisalo pritožbeno sejo, o kateri je obvestilo obdolženca in njegovega zagovornika, v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP pa še pristojnega državnega tožilca. Na sejo senata je pristopil obdolženčev zagovornik J. R., nista pa pristopila obdolženec in opravičeno odsotni državni tožilec, kar pa ni predstavljalo ovire, da senat ne bi imel seje, ker sta bila oba v redu obveščena (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik navaja, "da je sodišče prve stopnje kazenski postopek neutemeljeno vrnilo v fazo dokazovanja in s tem tožilstvu omogočilo modifikacijo pomanjkljive obtožnice, na katero je obramba opozorila v zaključni besedi", ne da bi pri tem navedlo, katero določbo ZKP naj bi sodišče s tem prekršilo. V prvem odstavku 353. člena ZKP je določeno, da če sodišče med posvetovanjem ne spozna, da bi bilo za dopolnitev postopka ali razjasnitev posameznih vprašanj na novo začeti glavno obravnavo, izreče sodbo. V prvem odstavku 351. člena ZKP pa je v zvezi s potekom glavne obravnave določeno, da če senat po končanih izvajanjih strank ne spozna, da bi bilo treba izvesti še kakšne dokaze, naznani predsednik senata, da je glavna obravnava končana.

6. Iz zapisnika o glavnim obravnavi z dne 20. 4. 2017 je razvidno, da je razpravljajoča sodnica po končani besedi strank sprejela sklep, da se glavna obravnava zaradi zaslišanja prič T. R., A. L., policista, ki je 28. 3. 2016 zbiral obvestila s policistom M. E. in ponovnim zaslišanjem slednjega v skladu s 351. členom ZKP vrne v fazo dokazovanja in glavna obravnava preloži na določen čas (list. št. 99 spisa). Na glavni obravnavi 25. 5. 2017, ki se je nadaljevala, je po dopolnjenem dokaznem postopku in ponovnem zaslišanju obdolženca na predlog državne tožilke razpravljajoča sodnica naznanila, da je dokazni postopek sklenjen, državna tožilka pa je modificirala obtožbo tako, da je za številko Uredbe “45/14“ dodala besedilo 2 s spremembami (nazadnje 14/2017)“ in spremenila“ skupino I. pod zaporedno številko 75“ v skupino“ II. pod zaporedno številko 112“ (list. št. 116 spisa).

7. V vodenju glavne obravnave 20. 4. 2017 razpravljajoča sodnica ni kršila določb postopka, ko je glavno obravnavo ponovno začela zaradi dopolnitve postopka. Po določbah 344. člena in 345. člena ZKP sme državni tožilec ob določenih pogojih na glavni obravnavi spremeniti ali razširiti obtožnico, nobena določba ZKP pa mu ne preprečuje, da spremeni obtožbo vse doslej, dokler predsednik senata ali sodnik posameznik ne naznani, da je glavna obravnava končana. V obravnavani zadevi je modifikacija obtožbe posledica zadnje spremembe Uredbe o razvrstitvi prepovednih drog, ki je bila sprejeta 23. 3. 2017 (stopila v veljavo 8. 4. 2017, opomba sodišča), s katero konoplja ostaja na seznamu skupin prepovedanih drog, ki je sestavni del Uredbe, le iz prve skupine prepovedanih drog1 je bila prestavljena v drugo skupino2. Uporaba konoplje v medicinske namene je tako dovoljena v zdravilih v skladu z Zakonom o zdravilih (Zzdr-2) in Zakonom o lekarniški dejavnosti (ZLD) ter v skladu s predpisi in smernicami, ki urejajo njihovo predpisovanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za zaključek o zlorabi procesnih določb, ki bi jih naj storila razpravljajoča sodnica, ni nobene podlage.

8. Pritožba uvodoma navedene kršitve kazenskega zakona prav tako ne poimenuje, pritožbeno obrazložitev, da število gojenih sadik (12) in teža hranjene posušene konoplje (127,32 grama) po oceni pritožnika ne more zadostovati za kvalifikacijo obravnavanega ravnanja obdolženca kot kaznivo dejanje, pa je razumeti za uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in sicer, da je prekršen kazenski zakon v vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Kršitev po mnenju pritožbenega sodišča ni podana, ker jo pritožnik utemeljuje z nedokazanostjo posebnega subjektivnega znaka kaznivega dejanja, to je namena nadaljnje prodaje, ki jo zakon zahteva pri hrambi prepovedane droge, medtem ko se pri proizvodnji3 ne zahteva oziroma se domneva. To pa predstavlja grajo pravilnosti in popolnosti po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Na nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje pa ni mogoče pravilno uporabiti kazenskega zakona. Kršitev kazenskega zakona je namreč podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo.

9. Pritožba pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja graja neutemeljeno. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogam po prvem odstavku 186. člena KZ-1B. Tak svoj zaključek je v izpodbijani sodbi obširno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopenjske sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami (tistimi, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano sodbo spremeniti ali razveljaviti) pa še dodaja:

10. Jedro pritožbe je v zatrjevanju, da število gojenih sadik in teža shranjene posušene konoplje ne more zadostovati za zaključek, da je obdolženec konopljo proizvajal in hranil z namenom prodaje. Pritožba navaja, da so obdolženčev zagovor, da je konopljo gojil z namenom, da bi svoji materi pomagal lajšati bolečine v križu, potrdili mati Z. L., žena A. L. in nečak T. R., sodišče prve stopnje pa je verodostojnost njihovih izpovedb neupravičeno in pavšalno zavrnilo z obstojem sorodstvenega razmerja. Po stališču pritožbe je zaključek o tem, da določena količina konoplje presega zalogo za lastno uporabo, mogoče napraviti le s pritegnitvijo izvedenca ustrezne stroke, ki bi ob upoštevanjem same količine, namena uporabe (za izdelavo olja oziroma smole je potrebna večja količina) ter samega uporabnika ocenil ali je takšna količina možna ter običajna za lastno uporabo.

11. Navedeno razlagovanje po zaključku pritožbenega sodišča ni upoštevno, ker je sodišče prve stopnje zagovor obdolženca v smeri samopomoči bolni materi povsem utemeljeno zavrnilo (stran 5 in 7 sodbe). Gojenje konoplje v prirejenem prostoru, za ureditev katerega je potreben denarni vložek, ki je nedvomno veliko večji kot 20,00 EUR za nakup etanola, kar bi naj predstavljalo oviro, da obdolženec že iz prve žetve konoplje ni izdelal olja oziroma smole, ampak je pridelek posušil, posušene vršičke konoplje pa hranil v steklenih kozarcih v spalnici v sefu, že samo po sebi dokazuje, da je šlo za obdolženčevo ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, za kar ni imel dovoljenja pristojnega ministrstva v smislu 10. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD), tedaj konopljo prideloval neupravičeno. Število 12-ih rastlin konoplje, katerih posušeni rastlinski material predstavlja 51,15 grama (list. št. 48 spisa), ob dopolnilni okoliščini, ko konoplje ni gojil prvič, ampak v času, ko je imel v posesti še 127,32 gramov posušene konoplje iz prve žetve, po oceni pritožbenega sodišča presega količino, ki bi kazala zgolj za domačo rabo, to je individualno porabo v nekaj dneh.

12. Količina prepovedane droge konoplje za lastno uporabo v Republiki Sloveniji ni zakonsko regulirana, jo je pa izoblikovala sodna praksa. Sklicevanje pritožnika na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 53346/2012 z dne 28. 1. 2016, v kateri se je sodišče opredelilo, da osem rastlin konoplje (kar je predstavljalo 20,90 grama posušenega rastlinskega materiala), predstavlja majhno količino gojene prepovedane droge, ni upoštevno, ker gornji podatki pokažejo, da ne gre za primerljivi zadevi, pritegnitev v pritožbi predlaganega izvedenca pa se izkaže za nepotrebno. Pritožbeno sodišče soglaša z razlago višje državne tožilke, podano v odgovoru na pritožbo na zagovor obdolženca, da je želel pridelati majhno količino, le 12 mililitrov olja oziroma smole, da bi pritožnikovo tolmačenje sodne prakse ustvarilo nevaren precedens, da je proizvodnja in hramba prepovedane droge konoplje dovoljena za lajšanje kakršnihkoli bolečin, tudi zaradi glavobolov, raznovrstnih zlomov, poškodb, ran in podobno ter bi bila njena proizvodnja de facto dekriminalizirana. Pritrjuje ji tudi v tem, da je bil glavni namen zakonodajalca omogočiti uporabo standardiziranih cvetnih ali plodnih vršičkov konoplje, iz katerih smola ni bila iztisnjena (torej rastline in ne le izvlečke). Njihovo uporabo pa lahko predpisujejo le zdravniki na recept na podlagi strokovnih smernic, ki jih je pripravila stroka za posamezna področja, kot so na primer uporaba v pediatriji, nevrologiji, paliativni medicini in drugih področjih. Do sedaj so se v skladu s strokovnimi analizami pozitivni učinki konoplje pokazali pri zdravljenju bolnikov z rakom, vplivih na apetit in telesno težo bolnikov z aidsom, pri obravnavi nevropatske bolečine pri bolnikih z multiplo sklerozo, pri epilepsiji, glavkomu, pri paliativni oskrbi, Chronovi bolezni in različnih nevroloških obolenjih.

13. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da obdolženec prepovedane droge konoplje ni imel v posesti iz medicinskih namenov, kakšnih drugih specifičnih okoliščin, ki bi na strani obdolženca izključile krivdo in kaznivost, pa pritožba niti ne navaja.

14. Zagovornik obdolženca izrecno odločbe o kazenski sankciji ne izpodbija. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, pa obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Upoštevaje citirano zakonsko določbo je zato pritožbeno sodišče (ob odsotnosti pritožbenih navedb) izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje skladno z določbo 49. člena KZ-1B olajševalno okoliščino, da obdolženi pred storitvijo kaznivega dejanja ni bil obsojen in da skrbi za mladoletnega otroka ter obteževalne okoliščine, ki so navedene v razlogih izpodbijane sodbe in povezane s težo kaznivega dejanja in stopnjo krivde obdolženca, pravilno ocenilo in ustrezno ovrednotilo, vsled česar je izrečena kazenska sankcija potrebna, sorazmerna in pravična.

15. Glede vseh preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne, bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

16. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ni zasledilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

17. Odločitev o stroških kazenskega postopka, ki jih mora plačati obdolženec, temelji na določbah 98. člena ZKP, prvega odstavka 95. člena ZKP in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakon o sodnih taksah (taksne tarife številka 7112, 71113 in 7122) ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obdolženčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je pritožbeno sodišče odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun.

1 Prva skupina opredeljuje rastline in substance, ki so zelo nevarne za zdravje ljudi zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova zlorab in se ne uporabljajo v medicini. 2 V drugi skupini so razvrščene rastline in substance, ki so nevarne za zdravje, a se lahko uporabljajo v medicini. 3 Pri tej izvršitveni obliki gre za pridelavo oziroma gojenje v večjem obsegu, kot je potreben za storilčevo lastno uporabo oziroma za storilčevo ukvarjanje s pridelavo, kar pa je praviloma namenjeno širšemu krogu ljudi in ne samo enemu uporabniku. Naknadna prodaja ali namen prodaje se pri tej obliki ne dokazuje oziroma se za izvršitev kaznivega dejanja ne zahteva. Tako sodbe Vrhovnega sodišča RS Ips 47924/2012 z dne 3. 12. 2012, I Ips 17128/2010 z dne 31. 1. 2013, I Ips 54601/2011 z dne 28. 3. 2013.