Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Zgolj trajne posledice poškodb še niso pravno priznana škoda, pač pa se morajo te odraziti v okrnitvi tožnikovih življenjskih aktivnostih, kar mu mora povzročati takšno duševno trpljenje, da ga (šele) to opravičuje do pravične denarne odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki spremeni tako, da se prisodi tožniku še 1.800,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2003 do plačila, stroški toženke, naloženi v breme tožniku, pa se znižajo za 875,28 (na 2.552,69 EUR).

Sicer se pritožba v preostalem delu zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 151,2 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odškodnine in toženki, upoštevajoč njeno pravnomočno ugotovljeno 30% odgovornost za tožnikovo škodo, ki jo uveljavlja v tej pravdi, naložilo v plačilo 2.490,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2003 do plačila (1. tč.). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. tč.). Upoštevaje skupno le 25 % uspeh tožnika je slednjemu naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke v znesku 3.627,97 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. tč.).

2. Proti sodbi, očitno proti delu, ki je zanj neugoden (tč. 2 in 3), se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se mu prisodi še 7.040 EUR oziroma njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojene. Meni, da mu je prvo sodišče dosodilo prenizko odškodnino in naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih vse ponovno našteva in poudarja, predlaga, da se v tem delu odškodnina zviša za 4.400 EUR. Opredeljuje svoje pritožbene stroške. Glede tega pritožba vidi v prvi sodbi tudi pomanjkanje razlogov glede upoštevanja tožnikove starosti in vplivu zdravljenja na njegovo dotlej samostojno življenje. Prenizka se mu zdi tudi odškodnina iz naslova prestanega strahu, poudarja njegovo intenzivnost in trajanje ter meni, da bi morala biti odškodnina iz tega naslova višja za 480 EUR. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti meni, da je ta v podobnih primerih poškodb, kot so bile njegove vselej podana, in se pri tem sklicuje na primere iz sodne prakse. Tožnik je trajno prikrajšan, saj mora v svoje dejavnosti vlagati več energije, ostala pa je omejena gibljivost palca, kazalca, mezinca in zapestja. Meni, da bi iz tega naslova moral dobiti 1.050 EUR. Za krajši čas stopnjevanih simptomov tožnikove duševne bolezni prvo sodišče v resnici ni upoštevalo niti pri odškodnini za prestane nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi glede duševnih bolečin zaradi skaženosti se zavzema za višji znesek odškodnine, meni, da bi moralo sodišče upoštevajoč ugotovitve dosoditi iz tega naslova 500 EUR več.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, glede na odločilna pravnorelevantna dejstva pa je prvostopenjsko sodišče pri odmeri višine odškodnine delno napačno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje ima sicer vse razloge o odločilnih dejstvih, druge kršitve postopka niso konkretizirane, tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa prvo sodišče tudi ni storilo.

6. Očitek pomanjkanja razlogov o tožnikovi starosti in o tem, da se je bil po odpustu iz bolnice prisiljen začasno preseliti k sorodnikom, ni utemeljen, saj slednje ni odločilno. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo vse pomembne individualne in subjektivne okoliščine tožnika in je glede tega v zadostni meri navedlo razloge, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Starost tožnika pri presoji telesnih bolečin ni pravno pomembna okoliščina, sicer pa jo je prvo sodišče očitno ustrezno upoštevalo (pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti).

7. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in kasnejše spremembe; OZ) v 179. čl. med drugim določa, da prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine in za pretrpljene duševne bolečine tudi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti, ter za strah pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odmeri odškodnine sodišče gleda na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Glede slednjega pritožbeno sodišče poudarja, da je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo v tako imenovani satisfakciji, kar pomeni, da se s prejetim zneskom oškodovanec potolaži in si opomore od okrnitve telesne in duševne celovitosti. V nasprotju z namenom odškodnine pa je, da bi se oškodovanec na ta račun obogatil. 8. Tožnik v resnici dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ne izpodbija, ne strinja pa se z višino odmerjene odškodnine, s čimer vsebinsko graja pravilno uporabo materialnega prava. Ta pritožbeni očitek je delno utemeljen. Po oceni pritožbenega sodišča je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju glede na dejanske ugotovitve, navedene v razlogih izpodbijane sodbe, nekoliko prenizka, tako da ni povsem pravična in primerljiva z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse. Tožnik je utrpel okvaro nadlahtnega pleteža levo po poškodbi, izpah leve rame z odkruškom velike grče nadlahtnice, prelom desne goleni in udarnino glave, kar sta dve poškodbi, ki se po Fisherjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb, razvrščata med srednje hude primere (III) in ena, ki se uvršča med zelo lahke (I). Tožnik utemeljeno poudarja dolgotrajno zdravljenje, veliko nevšečnosti, ki jih je imel v zvezi s tem in dolgo bolečinsko obdobje; tri operacije v splošni anesteziji, 42 dni hospitalizacije, 12 mesecev nemožnosti hoje, 3 mesece hoja z berglami, 6 mesecev fizioterapij, EMG, RTG, analgetiki in injekcije, neznosne bolečine dva dni, hude mesec in pol, srednje hude občasno še leto dni, lažje so še vedno občasno prisotne. K temu je treba prišteti tudi ugotovljene za krajši čas stopnjevane simptome duševne bolezni, na kar pritožba tudi utemeljeno opozarja. Ob pravilnem upoštevanju načela individualizacije ter načela objektivne pogojenosti višine pravične odškodnine pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bila ta za to vrsto škode 12.000 EUR, upoštevajoč 30 % toženkino odgovornost zanjo in že prisojeno odškodnino pa gre gre tožniku iz tega naslova še 1.800,00 EUR.

9. Pri odločanju o višini odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je sodišče prve stopnje ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta tudi v širše družbene okvire. Vse okoliščine, ki jih tožnik ponavlja in poudarja v pritožbi, je prvo sodišče ugotovilo ter ustrezno upoštevalo. Tožniku prisojena odškodnina tako povsem ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih (približno eno in pol povprečne neto plače v RS na zaposlenega za strah, tako primarni kot sekundarni, ter nekaj manj kot eno takšno plačo za duševne bolečine zaradi skaženosti). Dejstvo, da je bil primarni strah izredno intenziven, sekundarni pa je trajal dalj časa, je pogoj, da tožniku odškodnina iz tega naslova sploh pripada. Enako velja za obstoj subjektivnega doživljanja skaženosti (trpljenja) in objektivne ugotovitve, da je skaženost podana.

10. Pravilna in zakonita je tudi odločitev prvega sodišča v delu, ko tožniku ni prisodilo denarnega zneska odškodnine za zatrjevane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Brezpredmetno je navajanje, da takšne poškodbe, kot jih je utrpel tožnik, vedno puščajo trajne posledice, saj je ugotovitev sodišča, da so pri tožniku te posledice minimalne, v celoti oprta na strokovno mnenje izvedenca medicinske stroke. Ob tem je treba v pojasnilo tožniku poudariti, da zgolj trajne posledice niti še niso pravno priznana škoda, pač pa se morajo te odraziti v okrnitvi tožnikovih življenjskih aktivnostih, kar mu mora povzročati takšno duševno trpljenje, da ga (šele) to opravičuje do pravične denarne odškodnine. Prvo sodišče je prepričljivo obrazložilo svoj zaključek, da tožnik zaradi nesreče praktično ni omejen v vsakdanjem življenju, saj je leva roka skoraj normalno uporabna, okvara živcev po izpahu rame pa se je odlično popravila in praktično skoraj normalno funkcionira. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi tožnikovo izpovedbo, da ni opustil nobenih aktivnosti, ob tem pa ni dokazal, da bi se moral pri določenih aktivnostih sedaj bolj truditi, kar v pritožbi ponovno izpostavlja. Pritožbeno sodišče k temu dodaja, da gre za nekonkretiziran očitek, na katerega zato tudi ni moč drugače odgovoriti.

11. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu s 4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine iz naslova negmotne škode (zaradi telesnih bolečin) ustrezno zvišalo. V preostalem delu je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo, saj torej sicer pritožbeni očitki niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobene kršitve, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 2. odst. 165. čl. ZPP. Sprememba izpodbijane sodbe v smeri zvišanja odškodnine je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Nobena od strank ni oporekala odmeri stroškov prvostopenjskega sodišča, pritožbeno sodišče pa jo tudi ocenjuje kot pravilno in zakonito. Ker znaša pravdni uspeh tožnika 32,5 % in ne le 25 %, je bilo torej treba znižati njegovo obveznost do povračila stroškov toženki, upoštevajoč razliko po pobotu.

13. Pritožbeni uspeh tožnika je 25 %, kar pomeni, da mu je tožena stranka dolžna povrniti tolikšen del potrebni pritožbenih stroškov, kar znaša 151,2 EUR (25 % nagrade za postopek po tarifi št. 3210 ZodvT 504 EUR, povečane za 20 % DDV).