Jedro

Vzrok za uzakonitev objektivne odgovornost klirinško depotne družbe in njene članice - borzno posredniške hiše, za škodo povzročeno imetniku pravic, ki so predmet vpisa v centralni register je v dejavnosti, ki jo opravljata z visoko stopnjo tveganja za varnost pravnega prometa z vrednostnimi papirji. Če je več oseb objektivno odgovornih, kot je primer v konkretni zadevi, sicer ni razloga, zakaj ne bi katera od objektivno odgovornih oseb težje odgovarjala, ob predpostavki, da se delež posamezne osebe da ugotoviti. Težo krivde in težo posledic vsake objektivno odgovorne osebe je v tem primeru treba primerjati z vzrokom, zaradi katerega je posamezna stranka objektivno odgovorna. Če je vzrok odgovornosti enako tehten, se tudi škoda porazdeli na enake dele.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne zoper točko I izreka v celoti in delno zoper točko II izreka v delu, v katerem je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi plačati 11.599,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 03. 2007 do plačila, in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper točki II/1 in III izreka se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II/1 izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za prenos 3.900 delnic K1, izdajatelja K., d.d., in za plačilo 5.798,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2007 do plačila in v izpodbijani III točki izreka v celoti spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

III. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi točka II/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje stroške, ki so ji nastali med pritožbenim postopkom.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za prenos 7.800 delnic K1 izdajatelja K., d.d. (točka I izreka). Ugodilo je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in toženi stranki po nasprotni tožbi naložilo, da v 15 dneh: na račun I., d.d., v Centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev prenese 3.900 delnic K1 izdajatelja K. d.d. in ji v istem roku plača 17.398,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 03. 2007 dalje do plačila (točka II/1 izreka). V preostalem delu je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zaradi prenosa 3.900 delnic K1 izdajatelja K. d.d. in zaradi plačila 5.798,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2007 do plačila (točka II/2 izreka). O pravdnih stroških je odločilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 8.203,00 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Tožeča stranka v zavrnilnem in v obsodilnem delu po nasprotni tožbi, tožena stranka pa v zavrnilnem delu po nasprotni tožbi, sta se zoper takšno sodbo pritožili. Obe sta na pritožbo odgovorili.

3. Pritožba tožeče stranke, tožene po nasprotni tožbi je delno utemeljena; pritožba tožene stranke, tožeče po nasprotni tožbi ni utemeljena.

4. Nesporno je, da sta pravdni stranki tega spora na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 1262/2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1335/2001, na račun oškodovanega tožnika, obe iz naslova objektivne odgovornosti, solidarno dolžni na njegov račun prenesti 1.560 delnic K1 izdajatelja K. d.d. (v nadaljevanju delnice). Obveznost do oškodovanca je bila izvršena tako, da jo je vsaka od toženih strank izvršila do ½. V tem sporu tožeča stranka s tožbo in tožena stranka z nasprotno tožbo zahtevata, da v notranjem razmerju krije celotno odškodnino le ena, torej nasprotna stranka. Zato vsaka od druge regresira izvršeni del po pravnomočni sodbi: 780 delnic (po spremembi 7.800 delnic).

5. Z nasprotno tožbo zahteva tožeča stranka po nasprotni tožbi še vračilo v celoti oškodovancu plačanih pravdnih in izvršilnih stroškov po 3. odstavku prej citirane sodbe in še po sodbi P 2574/2004 plačanih dividend ter pravdnih in izvršilnih stroškov postopka, v skupni višini 23.195,96 EUR. Dejanskega stanja glede višine izvršenih plačil oškodovancu tožena stranka po nasprotni tožbi s pritožbo ne izpodbija.

6. Predmet spora in pritožb je delež v škodi pravdnih strank kot solidarnih dolžnikov. Splošno pravilo, ki izhaja iz 1. in 2. odstavka 188. člena OZ je, da lahko solidarni dolžnik, ki plača več, kot znaša njegov delež v škodi (ta pa je odvisen od teže krivde in teže posledic, ki so sledile iz njegovega delovanja), zahteva od drugega solidarnega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj. Če deležev dolžnikov ni mogoče ugotoviti, pade na vsakega enak delež, razen če zahteva pravičnost v danem primeru drugačno odločitev (3. odstavek 188. člena OZ).

7. Če je več oseb objektivno odgovornih, kot je primer v konkretni zadevi, sicer ni razloga, zakaj ne bi katera od objektivno odgovornih oseb težje odgovarjala, ob predpostavki, da se delež posamezne osebe da ugotoviti. Težo krivde in težo posledic vsake objektivno odgovorne osebe je v tem primeru treba primerjati z vzrokom, zaradi katerega je posamezna stranka objektivno odgovorna. Če je vzrok odgovornosti enako tehten, se tudi škoda porazdeli na enake dele (3. odstavek 208. člena OZ).

8. Vzrok za uzakonitev objektivne odgovornost klirinško depotne družbe in njene članice - borzno posredniške hiše, za škodo povzročeno imetniku pravic, ki so predmet vpisa v centralni register (primerjaj 33. in 34. člen Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih - ZNVP) je v dejavnosti, ki jo opravljata z visoko stopnjo tveganja za varnost pravnega prometa z vrednostnimi papirji. Zaradi gospodarske funkcije vrednostnih papirjev se imetniki vrednostnih papirjev spreminjajo bistveno hitreje kot lastniki nepremičnin. Ob zagotovitvi gospodarskega cilja množičnega trgovanja z vrednostnimi papirji, je zagotovitev varnosti pravnega prometa, ta pa se izraža v zaščiti interesa za pridobitev oziroma za ohranitev lastninske pravice na vrednostnem papirju, dobrina, ki jo zakon varuje z objektivno odgovornostjo tistih oseb, ki odločajo o pogojih za vpis – odločanje o pravicah in pravnih razmerjih. Zakonsko pooblastilo klirinško depotni družbi za vnos nalogov ima zato pravno naravo javnega pooblastila (3. člen ZNVP). Določen del pristojnosti (in odgovornosti) pa ZNVP prenese tudi na člane klirinško depotne družbe, ki vodijo račune imetnikov, s tem ko jih v 22. členu pooblasti za vnose nalogov posameznega imetnika, čigar račun vodijo. Vnos naloga imetnika za prenos vrednostnega papirja na račun novega imetnika namreč pomeni odločanje o tem, ali so izpolnjeni pogoji za ustrezen vpis. Iz navedenega sledi, da je vzrok za odgovornost klirinško depotne družbe in njene članice, v zakonu enak, to pa je zagotovitev varnosti pravnega prometa pri trgovanju z vrednostnimi papirji.

9. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta obe pravdni stranki s premalo skrbnim ravnanjem pri preverjanju identitete osebe, ki se je izdajala za imetnika vrednostnih papirjev, povzročili škodo dejanskemu imetniku delnic. Zaradi njunega premalo skrbnega ravnanja je oseba, ki se je izdajala za imetnika delnic, uspela tako z zavezovalnim kot tudi razpolagalnim poslom pri prenosu tujih delnic. Tožeča stranka je kršila določbo 24. člena ZNVP pri vpisu spremembe naslova imetnika delnic, ker podatkov o spremembi naslova iz fotokopirane osebne izkaznice ni preverila s podatki v centralnem registru prebivalstva (odgovornost po 34. členu ZNVP), tožena pa odgovarja po 33. členu ZNVP, ker pri vnosu naloga (22. člen ZNVP) ni na zanesljiv način preverila identitete nalogodajalca (primerjaj drugi odstavek 159. člena ZTVP).

10. Sodišče prve stopnje je pri presoji stopnje tveganja glede na okoliščine konkretnega primera dalo večjo težo ugotovljenemu dejstvu, da klirinško depotna družba v kritičnem času še ni imela povezave s centralnim registrom prebivalstva (2. odstavek 24. člena ZNVP) in je kljub temu, le na podlagi podatkov iz osebne izkaznice, usklajevala podatke o spremembah naslovov imetnikov vrednostnih papirjev. Takšno stališče klirinško depotna družba po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno izpodbija. Če ji državni organi, ki vodijo uradne evidence niso v kritičnem času sporočali spremembe podatkov, ki bi jih po 2. odstavku 24. člena ZNVP morali sporočati, to še ne pomeni, da bi morala tožeča stranka zaradi tega dejstva ustaviti trgovanje z vrednostnimi papirji. S tem bi bil namreč izničen njen osnovni gospodarski namen. Zato pritožba pravilno opozarja, da odločitev sodišča prve stopnje o 75 % deležu v škodi, ki temelji na zaključku o sistemski napaki (ni imela vzpostavljenega sistema s centralnim registrom prebivalstva), ni pravilna. Nevzpostavljen sistem z uradnimi evidencami iz 2. odstavka 24. člena ZNVP sam po sebi ne vpliva na večjo težo krivde tožeče stranke. Zato razlikovanje deleža v škodi tožeče in tožene stranke glede na sistemsko napako materialnopravno ni utemeljeno. Vzrok odgovornosti obeh pravdnih strank ima po stališču pritožbenega sodišča enako težo. 11. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta delavec tožeče stranke in delavka tožene stranke pri preverjanju identitete osebe iz ponarejene osebne izkaznice, ki sta jo oba opravljala, vsak v okviru svojih pristojnosti, ravnala s premajhno skrbnostjo glede na podatek iz osebne izkaznice o naslovu, pritožbeno sodišče zaključuje, da je krivda obeh pri tem enaka. Če bi katerikoli izmed njiju opazil napako, do škode ne bi prišlo. Pri tem stališče tožeče stranke, da je imela delavka tožene stranke več možnosti z neposrednim stikom odkriti, da je osebna izkaznica ponarejena, kot pa delavec tožeče stranke, ni utemeljeno. V tem delu se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, ki očita delavcu tožeče stranke, da pri preverjanju podatkov iz slabe fotokopije osebne izkaznice, teh ni preveril še v uradnih evidencah. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da tega ne bi mogel učinkovito in hitro storiti še na drug način. S tem pa se izkaže, da večjega od polovičnega deleža v škodi iz naslova stopnje krivde ni mogoče prevaliti na tožečo stranko.

12. Tožena stranka, tožeča po nasprotni tožbi utemeljuje pritožbo na očitku sodišču prve stopnje, da pri odločitvi o njenem 25% deležu v škodi ni upoštevalo, da do škode ne bi prišlo, če bi po prvotni zavrnitvi odprtja trgovalnega računa, nasprotna stranka svojo ugotovitev o identiteti še enkrat pretehtala. Pritožbeno sodišče pa poudarja, da do škode ne bi prišlo, če bi katerakoli od obeh strank v tem poslu ugotovitev o neskladju v naslovu, za kar sta imeli možnost in dolžnost, vsaj enkrat ustrezno preverila. Ravno zato, ker nobena od njiju napake ni ugotovila, čeprav je vsaki od njiju mogoče očitati malomarnost, med drugim tudi zato, ker sta se zanašali druga na drugo, je bilo lažni osebi omogočeno izpeljati tako zavezovalni kot razpolagalni del posla. Če je klirinško depotna družba dolžna podatke iz osebne izkaznice, ki je javna listina, preverjati v centralnem registru prebivalstva, ima njena članica v primeru suma identitete, ki je bila v konkretnem primeru ugotovljena, možnost zahtevati druge načine preverjanja pravilnosti naloga (tudi z zahtevo po notarski overitvi podpisa). Malomarno ravnanje obeh pravdnih strank pri enotni transakciji prodaje in prenosa delnic je pripeljalo do škode, ki je nastala imetniku delnic. Zato njunih deležev glede na težo krivde in glede na težo posledic pri povzročeni škodi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče razmejiti.

13. Pravdni stranki sicer utemeljujeta svoja stališča, s katerimi druga drugo bremenita tudi z navedbami o tem, katera naj bi imela več koristi, če pride do trgovanja z delnicami. Te trditve je pritožbeno sodišče presojalo pri tehtanju, ali bi bilo po načelu, da pade na vsako stranko enak delež škode, to z vidika pravičnosti za kakšno stranko prehudo breme v razmerju do druge. Koristi imata obe pri trgovanju z delnicami, dolžnosti za zagotovitev pravne varnosti pa prav tako v enaki meri obe enake, vsaka v svoji fazi postopanja, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da odločitev o enakem deležu obeh za nobeno ne more biti krivična.

14. S tem pa se izkaže, da sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pri odločitvi o deležu škode zmotno ni uporabilo določbe 3. odstavka 188. člena OZ. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je postopalo v skladu z določbo 358. člena ZPP. Pritožbi tožeče stranke je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki II/1 spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek glede prenosa 3.900 delnic in glede plačila zneska, višjega od polovice vtoževane denarne terjatve; v točki III pa spremenilo tako, da je stroške odmerilo po uspehu (2. odstavek 165. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. V pravdi je tožena stranka uspela le delno z nasprotno tožbo (do polovice vtoževane denarne terjatve): Ker so ob upoštevanju okoliščin primera pravdnima strankama nastali stroški predvsem glede spora o deležu v škodi, nobena pa ni uspela s stališčem, da mora vso škodo nositi druga stranka, je pritožbeno sodišče glede na dosežen uspeh odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (2. odstavek 154. člena ZPP).

16. Tožeča stranka je uspela s pritožbo le delno, vendar stroškov za pritožbo ni priglasila, prav tako ne stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke, zato o njenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, z odgovorom na pritožbo tožeče stranke pa le deloma, zato do stroškov, ki so nastali med postopkom s pravnimi sredstvi ni upravičena (1. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP).