Jedro

Element kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo je med drugim premoženjska korist, kar pa je tudi element kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, ki se očita tožnici, torej zasledovanje protipravne premoženjske koristi. Zato se tudi po mnenju sodišča za namen uporabe določb ZFPPIPP navedeno kaznivo dejanje presoja kot kaznivo dejanje zoper premoženje v smislu 2. točke drugega odstavka 112. člena navedenega zakona.

Z izpodbijano določbo je zakonodajalec nastop pravne posledice v primeru začasnega suspenza vezal na pravnomočno obtožnico, če je ta vložena brez predhodne preiskave, oziroma na pravnomočno uvedeno preiskavo. Sporna določba se tako bistveno razlikuje od določbe, ki je bila predmet ustavne presoje, saj za ustavitev imenovanj stečajnega upravitelja v novih zadevah ne zadošča zgolj uvedba kazenskega postopka (kot je to urejala sporna določba, na katero se nanaša ustavna odločba), temveč zahteva višji dokazni standard, to je pravnomočnost obtožnice oziroma pravnomočnost sklepa o uvedbi preiskave. Prav tako se določba nanaša na začasen suspenz stečajnega upravitelja, ne pa na vprašanje pogojev za pridobitev dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja in pogojev za odvzem in prenehanje dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je minister za pravosodje odločil, da se tožnici kot stečajni upraviteljici zaradi pravnomočno uvedene preiskave v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. I Kpr 40196/2016 zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) iz razloga po 2. točki drugega odstavka 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) začasno ustavi imenovanje za upraviteljico v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije (1. točka izreka) ter da obdobje začasne ustavitve imenovanja za upraviteljico začne teči z vpisom tega pravnega dejstva v seznam upraviteljev in traja do pravnomočnosti odločitve v kazenskem postopku (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe minister navaja, da mora v skladu z določbo 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP začasno ustaviti imenovanje posamezne osebe za upravitelja v novih zadevah, če je proti njej uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja storjenega z naklepom zoper premoženje ali zoper gospodarstvo, ki se preganja po uradni dolžnosti in je v tem postopku pravnomočna obtožnica, vložena brez preiskave, ali pravnomočno uvedena preiskava. Okrožno sodišče v Ljubljani je dne 31. 7. 2017 ministrstvo obvestilo, da vodi zoper tožnico kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 ter da je bila v tem postopku pravnomočno uvedena preiskava s sklepom preiskovalne sodnice opr. št. I Kpr 40196/2016 v zvezi s sklepom senata II Ks 40196/2016 z dne 12. 5. 2017. Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti in s tem sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist. Iz navedene zakonske dikcije nedvomno izhaja zasledovanje protipravne pridobitve premoženjske koristi, zato gre za kaznivo dejanje zoper premoženje, ki se stori z naklepom in se preganja po uradni dolžnosti. S tem so podani pogoji iz 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP o začasni ustavitvi imenovanja tožnice za upraviteljico v novih postopkih.

3. Tožnica v tožbi ugovarja, da se 2. točka drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP nanaša na naklepna kazniva dejanja iz skupine kaznivih dejanj zoper premoženje (XXIII. poglavje) in zoper gospodarstvo (XXIV. poglavje). Zoper njo pa je bila uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena KZ-1, ki je umeščeno v skupino kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva (XXVI. poglavje). Glede na navedeno je tako tožena stranka napačno uporabila določbo druga odstavka 112. člena ZFPPIPP, saj očitano kaznivo dejanje ne sodi v skupino kaznivih dejanj zoper premoženje ali zoper gospodarstvo. Meni, da toženi stranki ni prepuščena diskrecijska pravica, da sama, v nasprotju s pravili KZ-1, odloča, katera kazniva dejanja predstavljajo kazniva dejanja zoper premoženje in zoper gospodarstvo. Vsekakor pa ni dopustno široko razlagati navedene določbe, saj je v nasprotnem primeru grobo kršeno temeljno ustavnopravno načelo nedolžnosti v kazenskem postopku (27. člen Ustave RS). Že dr. Plavšakova, ki je vrhunska pravna strokovnjakinja, je v pripombah na predlagane amandmaje ZFPPIPP-E izpostavila protiustavnost takšne ureditve, ko je razlog za začasno ustavitev imenovanj že uvedba kazenskega postopka. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, U-I-344/94 z dne 1. 6. 1995 izhaja, da je v nasprotju z domnevo nedolžnosti, da zakonodajalec odreče javno zaupanje zgolj na podlagi obstoja kazenskega postopka. Ob pravnomočno uvedeni preiskavi je namreč podan zgolj sum, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno, v nobenem drugem poklicu pa začasna prepoved opravljanja poklica ni vezana na tako nizek dokazni standard. Predpisana posledica je tako v nasprotju z načelom o domnevi nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, zato je nujno potrebna presoja skladnosti navedene določbe z Ustavo RS. V konkretnem primeru je pregon zoper tožnico neutemeljeno pričela pogodbeno angažirana računovodkinja, s katero je tožnica prekinila sodelovanje zaradi nezadovoljstva z njenim delom ter neutemeljenega zaračunavanja stroškov, zaradi česar sta v sporu. Dokazi v zvezi s tem bodo izvedeni šele v okviru sodne kazenske preiskave, zato je navedena določba ZFPPIPP protiustavna. Tožnica je tudi izvedela, da je tožena stranka v primeru upravitelja A.A. za očitek kaznivega dejanja po 258. členu KZ-1, ki je prav tako umeščeno v skupino kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva, uporabila določbo 1. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP, zato bi morala ravnati enako tudi v njenem primeru. Odločbi pa nasprotuje tudi iz razloga, ker je tožena stranka neutemeljeno posegla retroaktivno v njen pravni položaj. Očitano kaznivo dejanje bi naj tožnica storila v obdobju od 28. 10. 2010 do 3. 10. 2011, med tem ko je novela ZFPPIPP-E začela veljati šele v letu 2013. V skladu s prepovedjo retroaktivnosti je zato določbo 2. točke drugega odstavka 12. člena ZFPPIPP dopustno uporabiti le v primeru kaznivih dejanj, pri katerih je očitno, da so bila storjena po uveljavitvi novele, to je po 15. 6. 2013. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja, da je treba zakonsko opredelitev kaznivih dejanj iz 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP presojati po objektivnih elementih in ne le po nomotehnični umestitvi kaznivega dejanja v zakon. ZFPPIPP ne odkazuje na kazniva dejanja iz posameznih poglavij KZ-1, temveč uporablja dikcijo kaznivo dejanje storjeno z naklepom zoper premoženje ali zoper gospodarstvo, ki se preganja po uradni dolžnosti. Med takšna dejana sodijo tudi tista kazniva dejanja, ki so po objektivnih elementih podobna elementom kaznivih dejanj, ki so umeščena v poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje ali gospodarstvo. Pri kaznivem dejanju po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, ki se očita tožnici, pa nedvomno izhaja zasledovanje protipravne pridobitve premoženjske koristi, zato gre za kaznivo dejanje zoper premoženje. Iz uvedene preiskave izhaja, da je tožeča stranka utemeljeno osumljena, da naj bi si pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 2.563,62 EUR in dodatnih 260,00 EUR v zvezi s stečajnim postopkom St 1774/2008, da naj bi družbi B. d.o.o., katere 100 % lastnica je bila do dne 15. 11. 2011 tožeča stranka, omogočila protipravno premoženjsko korist v višini 9.875,00 EUR ter odvetnici C.C. v višini 11.080,27 EUR. Tako ni dvoma, da ima očitano kaznivo dejanje elemente kaznivega dejanja proti premoženju. Tožena stranka tudi zavrača tožničino sklicevanje na kršitev ustavnopravnega načela domneve nedolžnosti v zvezi s 27. členom Ustave RS v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-344/94, saj konkretno odločanje ne pomeni dokončne odločitve o prenehanju funkcije tožeče stranke kot upraviteljice in odvzema dovoljenja, temveč gre le za začasen ukrep, ki preneha v primerih, določenih v tretjem odstavku 112. člena ZFPPIPP. Meni tudi, da je utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, ustrezen dokazni standard, ki ga za suspenz določajo tudi Zakon o sodniški službi, Zakon o notariatu in Zakon o državnem odvetništvu. Pri opravljanju funkcije stečajnega upravitelja je pomembno, da mora ta uživati zaupanje sodišča ter strank in udeležencev v postopku, prav tako mora biti vreden javnega zaupanja za opravljanje te funkcije, kar predstavlja tudi pogoj za izdajo dovoljenja. Normativna ureditev je ravno zaradi pomembnosti funkcije in opravil, ki so zaupana upravitelju v postopkih zaradi insolventnosti, v delu, ko ureja pogoje za opravljaje te funkcije, stroga. Predmet tega postopka pa niso okoliščine in potek kazenskega postopka, saj je to v pristojnosti kazenskega sodišča. V primeru začasne ustavitve imenovanja upravitelja A.A. gre za drugo dejansko stanje in drugo pravno podlago, zato ne gre za primerljivo situacijo. Glede retroaktivnosti posega pa tožena stranka pojasnjuje, da je bilo s prehodno določbo 70. člena ZFPPIPP-E določeno, da se sprememba drugega odstavka 112. člena navedenega zakona uporablja v zvezi z upravitelji, zoper katere je kazenski postopek uveden po uveljavitvi tega zakona, torej po 15. 6. 2013. Glede na to, da je bil zoper tožnico uveden kazenski postopek s pravnomočnim sklepom o preiskavi dne 1. 9. 2017, to je po uveljavitvi novele ZFPPIPP-E, je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi zakonskega okvira, ki je veljal v času odločanja, pri čemer pa čas storitve kaznivega dejanja ni upošteven. Pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 15/2013. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožnica v pripravljalni vlogi v zvezi z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo poudarja, da teorija kazenskega prava nasprotuje široki uporabi določil KZ-1 in vseh drugih pravnih pravil kazenskega prava. Temeljni zakon, ki določa posamezna kazniva dejanja, je KZ-1, zato določbo ZFPPIPP ni mogoče razlagati vsebinsko. Če bi navedeni zakon imel takšen namen, bi moral zakonodajalec slednje natančno opredeliti v obravnavani določbi. Določbe pravil kazenskega prava je treba vedno razlagati v korist obdolženca, pri tem pa morajo biti upoštevana načela pravne varnosti in zakonitosti v kazenskem pravu. Tudi iz ustavne odločbe U-I-88/07 izhaja, da široka smiselna uporaba pravnih pravil ni dovoljena. V vlogi z dne 6. 2. 2018 pa tožnica sodišču predlaga, da postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem začne postopek za oceno ustavnosti določbe 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev ministra za pravosodje o začasni ustavitvi imenovanja tožnice za upraviteljico v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja. Pri tem dejanski razlog za odločitev, da je bil proti tožnici uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 na podlagi pravnomočno uvedene preiskave, ni sporen.

8. Po 2. točki drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP mora minister, pristojen za pravosodje, začasno ustaviti imenovanje posamezne osebe za upravitelja v novih zadevah, če je proti njej uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, storjenega z naklepom, zoper premoženje ali zoper gospodarstvo, ki se preganja po uradni dolžnosti in je v tem postopku pravnomočna obtožnica, vložena brez preiskave, ali pravnomočno uvedena preiskava. Minister mora o tem odločiti v treh delovnih dneh po dnevu, ko izve za razlog iz drugega odstavka navedenega člena (2. točka šestega odstavka 112. člena ZFPPIPP). Obdobje začasne ustavitve imenovanja upravitelja v novih zadevah začne teči z vpisom tega pravnega dejstva v seznam upraviteljev (osmi odstavek 112. člena ZFPPIPP). To obdobje skladno s 1. do 3. točko tretjega odstavka 112. člena ZFPPIPP traja, če je kazenski postopek pravnomočno ustavljen ali izdana zavrnilna oziroma oprostilna sodba, do pravnomočnosti te odločitve v kazenskem postopku; če je v kazenskem postopku oseba pravnomočno obsojena, do pravnomočnosti odločbe o odvzemu dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja; če pa je pripor odpravljen in niso izpolnjeni pogoji iz 1. ali 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP, do pravnomočnosti odločbe o odpravi pripora.

9. Ni sporno, da je bila s sklepom preiskovalne sodnice opr. št. I Kpr 40196/2016 z dne 9. 1. 2017 v zvezi s sklepom senata opr. št. II Ks 40196/2016 z dne 12. 5. 2017 zoper tožnico pravnomočno uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. V zvezi z navedenim kaznivim dejanjem pa je za tožnico sporno sklicevanje tožene stranke na določbo 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP, ker je to kaznivo dejanje v KZ-1 nomotehnično uvrščeno med kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva (XXVI. poglavje) in ne med kazniva dejanja umeščena v skupino kaznivih dejanj zoper premoženje ali gospodarstvo.

10. Po 2. točki drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP se izreče suspenz (začasna ustavitev imenovanja), če je proti stečajnemu upravitelju uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja storjenega z naklepom, zoper premoženje ali zoper gospodarstvo, ki se preganja po uradni dolžnosti. Iz navedenega torej izhaja, da mora iti za naklepno kaznivo dejanje, da gre za dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti ter da gre za kaznivo dejanje zoper premoženje ali zoper gospodarstvo. Pri tem pa ZFPPIPP ne konkretizira kaznivih dejanj po členih, kot so določeni v KZ-1, niti po skupinah, na katere je nomotehnično razdeljen posebni del KZ-1. To pomeni, da je treba opredelitev kaznivih dejanj presojati po objektivnih elementih, ki so podobna elementom kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo. Navedeno stališče je bilo že večkrat zavzeto v sodni praksi, kot npr. sklep VSL Cst 19/2016 z dne 20. 1. 2016, ki se sicer nanaša na določbo 1. točke 399. člena ZFPPIPP, v kateri pa je prav tako uporabljena dikcija kaznivih dejanj proti premoženju ali gospodarstvu. Element kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo je med drugim premoženjska korist, kar pa je tudi element kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, ki se očita tožnici, torej zasledovanje protipravne premoženjske koristi. Zato se tudi po mnenju sodišča za namen uporabe določb ZFPPIPP navedeno kaznivo dejanje presoja kot kaznivo dejanje zoper premoženje v smislu 2. točke drugega odstavka 112. člena navedenega zakona. Pri tem pa ne gre za širjenje pravnih pravil kazenskega prava, ki jih je treba razlagati restriktivno, niti za kršitev določbe 2. člena Ustave RS o določnosti pravnih pravil, kot to navaja tožnica v tožbi, saj se v obravnavanem primeru ne odloča o kazenski odgovornosti tožnice glede očitanega kaznivega dejanja. S povzemanjem vsebine sklepa o uvedbi preiskave pa minister tudi ni kršil domneve nedolžnosti, kot ugovarja tožnica, saj navedeni sklep predstavlja del dejanskega stanja v tem postopku.

11. Tožnica je v zvezi z 2. točko drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP v tožbi tudi ugovarjala, da je v nasprotju z načelom Ustave RS o domnevi nedolžnosti (27. člen) ter predlagala, da sodišče prekine postopek ter pred Ustavnim sodiščem začne postopek za oceno ustavnosti navedene določbe. Pri tem se je sklicevala na odločbo Ustavnega sodišče RS U-I-344/94, iz katere izhaja, da je v nasprotju z domnevo nedolžnosti in prepovedjo nedopustnega omejevanja ustavnih pravic, če zakonodajalec odreče javno zaupanje zgolj na podlagi obstoja kazenskega postopka, ker s tem predpiše prepoved pridobitve poklica oziroma škodljive posledice kaznivega dejanja brez pravnomočne sodbe.

12. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan poleg zakona tudi na ustavo. Ob upoštevanju 156. člena Ustave RS in prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču mora sodišče, kolikor pri odločanju oceni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek pred Ustavnim sodiščem za oceno njegove ustavnosti. Tako pa postopa sodišče samo v primeru, ko na podlagi lastnega vsebinskega preizkusa zakonske norme, ki jo mora uporabiti pri svojem odločanju, zazna nasprotje med takšno zakonsko normo in določbami Ustave RS. Če sodišče takšnega neskladja ne zazna, mora zakonsko normo uporabiti, četudi se stranka sklicuje na njeno protiustavnost. 13. Vsebino ustavne pravice iz 27. člena Ustave RS je Ustavno sodišče utemeljilo v smeri, da ta predpostavka velja glede kazenskopravne krivde in pomeni, da je dokazno breme na tožeči stranki in ne na obdolžencu, da država kot tožeča stranka nosi dokazno tveganje in da velja načelo in dubio pro reo (odločba U-I-18/93). Vendar je dejanski stan, ki je predpostavka ugotavljanja krivde v kazenskem postopku, lahko odločilen tudi v drugih postopkih. Domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS pa ni mogoče razlagati tako daleč, da sodišče ali drugi pristojni organ tega dejanskega stanu na noben način ne bi smelo upoštevati pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka.

14. Ustavno sodišče je v sodbi U-I-344/94, na katero se sklicuje tožnica, zavzelo stališče, da je v nasprotju z domnevo nedolžnosti in prepovedjo nedopustnega omejevanja ustavnih pravic, če zakonodajalec odreče javno zaupanje zgolj na podlagi obstoja kazenskega postopka, ker s tem predpiše prepoved pridobitve poklica oziroma škodljive posledice kaznivega dejanja brez pravnomočne sodbe. Z izpodbijano določbo pa je zakonodajalec nastop pravne posledice v primeru začasnega suspenza vezal na pravnomočno obtožnico, če je ta vložena brez predhodne preiskave, oziroma na pravnomočno uvedeno preiskavo. Sporna določba se torej bistveno razlikuje od določbe, ki je bila predmet ustavne presoje v omenjeni zadevi, saj za ustavitev imenovanj stečajnega upravitelja v novih zadevah ne zadošča zgolj uvedba kazenskega postopka (kot je to urejala sporna določba, na katero se nanaša ustavna odločba), temveč zahteva višji dokazni standard, to je pravnomočnost obtožnice oziroma pravnomočnost sklepa o uvedbi preiskave. Prav tako se določba nanaša na začasen suspenz stečajnega upravitelja, ne pa na vprašanje pogojev za pridobitev dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja in pogojev za odvzem in prenehanje dovoljenja.

15. Po presoji sodišča pri navedeni ureditvi tudi ne gre za nesorazmeren poseg v smislu 15. člena Ustave RS. Stečajni postopek predstavlja sodni postopek, ki je namenjen predvsem zagotavljanju varstva upnikov stečajnega dolžnika in zagotavljanju čim višjega poplačila njihovih terjatev do stečajnega dolžnika. Stečajni upravitelj je zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika in hkrati eden od organov stečajnega postopka. Zaradi navedenega mora tudi navzven dajati videz, da je vreden polnega zaupanja vseh udeležencev v stečajnem postopku. Ko torej zakon začasno posega v pravni položaj stečajnega upravitelja v okoliščinah, povezanih z dejanskim stanjem določenih kaznivih dejanj, in to pogojuje z ustreznim dokaznim standardom, kot je v obravnavanem primeru pravnomočna obtožnica oziroma pravnomočno uvedena preiskava, po mnenju sodišča s tem ne posega nesorazmerno v položaj posameznika, v povezavi s ciljem, ki ga takšna zakonska rešitev zasleduje.

16. Sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo retroaktivno posegla v pravni položaj tožnice. Pri tem tožnica izhaja iz okoliščine, da bi naj bilo očitano kaznivo dejanje storjeno v obdobju od 28. 10. 2010 do 3. 10. 2011, spremenjena določba 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP pa je bila uveljavljena 15. 6. 2013. V skladu z določbo 70. člena ZFPPIPP-E se spremenjene določbe drugega in tretjega odstavka 112. člena ZFPPIPP uporabljajo v zvezi z upravitelji, zoper katere je kazenski postopek uveden po uveljavitvi novele. Upravno sodišče je v sodbi I U 721/2014 z dne 11. 9. 2014 navedlo, da je bil namen zakonodajalca, da se spremenjena ureditev nanaša na osebe, zoper katere je bil kazenski postopek, v katerem je izdana pravnomočna obtožnica, uveden po njeni uveljavitvi. Iz navedenega stališča, ki ga povzema sodišče tudi v obravnavanem primeru, torej izhaja, da sam čas storitve očitanega kaznivega dejanja, na čemer tožnica temelji svoj ugovor, ni relevanten.

17. Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da izpodbijana ureditev določbe 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP ni protiustavna ter da so v obravnavanem primeru izkazani pogoji, določeni v navedeni določbi, za začasno ustavitev imenovanja tožnice za upraviteljico v novih zadevah. Posledično je nerelevantno sklicevanje tožnice na postopek, ki se je nanašal na upravitelja A.A. 18. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-). Odločitev o stroških pa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.