Jedro

Sodišče je implicite, s tem, ko je opisalo podlago tožbenih zahtevkov, razgrnilo razloge, zakaj je tožence prav obravnavati kot navadne materialne sospornike in potemtakem odločiti le o enem - pripoznanem zahtevku. Ko je ugodilo zahtevku tožnice, ki se nanaša na prenos lastninske pravice zgolj solastninskega deleža četrtega toženca, se ni dotaknilo lastninske pravice na preostalih treh četrtinskih idealnih deležih. Njihovi imetniki so - in tudi po izdaji izpodbijane delne sodbe ostajajo - prvi trije toženci. Da tovrsten položaj solastnikov ne postavlja v razmerje, ki bi terjalo njihovo enotno obravnavo, saj tožnica ne zahteva novega solastninskega deleža in s tem spremembe solastniškega razmerja na nepremičninah, je tudi ustaljeno stališče sodne prakse.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi delna sodba na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje.

II.Pritožniki sami krijejo stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zoper četrtega toženca - enega od štirih solastnikov nepremičnine - izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave. Razsodilo je, naj tožnici izstavi listino, da se bo lahko vknjižila kot lastnica petine njegovega četrtinskega solastninskega deleža.

2.Sodbo izpodbijajo prvi trije toženci (v nadaljevanju pritožniki), ki so imetniki vseh drugih solastninskih deležev zadevne nepremičnine. Sodišču očitajo, da je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da je zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo pravila postopka. Vsi štirje toženci naj bi bili nujni sosporniki in zato pripoznava le enega izmed njih ni dopustna; povrh sodišče o pravni naravi skupnosti molči. Bistveno se zdi pritožnikom, da je podlaga za zahtevek enoten pravni posel, o čigar obstoju in veljavnosti je treba odločiti za vse stranke hkrati. Razmerje med tožnico in četrtim tožencem naj bi bilo mogoče realizirati že brez intervencije sodišča, zato naj bi bila tožba zoper četrtega toženca nepotrebna in neutemeljena. Pripoznavo četrtega toženca ocenjujejo pritožniki kot prepovedano razpolago v smislu tretjega odstavka 3. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Pomenila naj bi obid z zakonom določene predkupne pravice solastnika.

3.Četrti toženec ni odgovoril na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodbe na podlagi pripoznave ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zaradi zmotne uporabe materialnega prava (tretji odstavek 338. člena ZPP). Pritožbeni argumenti, četudi jih pritožniki pravno vrednotijo drugače, vsebinsko pomenijo polemiko s procesnimi ravnanji prvostopenjskega sodišča o dovoljenosti razpolage z (le enim) zahtevkom in z zadostnostjo obrazložitve. Zato se pritožbeno sodišče o njih izreka v okviru preizkusa bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (tretji odstavek 338. člena ZPP).

6.Tožnica od vsakega izmed štirih tožencev, ki so solastniki vsak četrtine nepremičnine, zahteva izstavitev listine o prenosu petine njegovega solastnega deleža. Tako iz tožbe kot iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je podlaga zahtevanih prenosov med pravdnimi strankami sklenjeni dogovor o skupnem financiranju gradnje. Glede na trditve tožbe so se skladno z njim toženci med drugim zavezali od tretje osebe pridobiti vsak četrtinski solastninski delež nepremičnine, kar se je že uresničilo, in vsak petino svojega tako pridobljenega deleža prenesti tožnici kot financerki petine gradnje. Slednja obveznost je predmet tožbe. Predmet tožbe torej ni ugotavljanje obstoja ali veljavnosti pogodbe, kot skušajo prikazati pritožniki; to je le predhodno vprašanje, za odgovarjanje nanj pa ni treba nujnega sosporništva.

7.Sodišče prve stopnje res ni posebej pojasnjevalo, kakšna je pravna narava skupnosti toženih solastnikov glede na tožbene zahtevke. A je implicite, s tem ko je opisalo podlago tožbenih zahtevkov, razgrnilo razloge, zakaj jih je prav obravnavati kot navadne materialne sospornike in potemtakem odločiti le o enem - pripoznanem zahtevku. Ko je ugodilo zahtevku tožnice, ki se nanaša na prenos lastninske pravice zgolj solastninskega deleža četrtega toženca, se ni dotaknilo lastninske pravice na preostalih treh četrtinskih idealnih deležih. Njihovi imetniki so - in tudi po izdaji izpodbijane delne sodbe ostajajo - prvi trije toženci. Da tovrsten položaj solastnikov ne postavlja v razmerje, ki bi terjalo njihovo enotno obravnavo, saj tožnica ne zahteva novega solastninskega deleža in s tem spremembe solastniškega razmerja na nepremičninah, je tudi ustaljeno stališče sodne prakse.

Četrti toženec je pač imetnik svojega solastninskega deleža in kot tak pri razpolaganju z njim praviloma neodvisen od volje drugih solastnikov (prva poved tretjega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika).

Le če gre za prodajo, mora nakup najprej ponuditi drugim solastnikom (predkupna pravica - druga poved tretjega odstavka 66. člena SPZ).

8.Tožnica, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, zahtevke opira na dogovor o skupnem financiranju gradnje, ki ga izrecno umešča v 48. člen SPZ. Ta dogovor ni prodajna pogodba, zato že pojmovno ne more biti omejen s predkupno pravico. Teza pritožnikov, da pomeni s sodbo priznana razpolaga obid predkupne pravice, je gola in abstraktna, ne opira se na nič konkretnega. Kakršna je, zato ne zaseje dvoma v dopustnost pripoznave.

9.V postopku in pri sestavi delne sodbe na podlagi pripoznave sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka - ne tistih, ki mu jih očitajo pritožniki, ne onih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano delno sodbo na podlagi pripoznave (353. člen ZPP).

10.Ker pritožniki niso uspeli, sami nosijo svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl.

2Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 612/96. Tako tudi N. Betetto v L. Ude, A. Galič (ur.) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 257.

3Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 808/2009 in a contrario II Ips 328/2010.

4Uradni list RS, št. 87/02 in nasl. - v nadaljevanju SPZ.