Jedro

Navedena sodna poravnava je izvršilni naslov po 1. točki drugega odstavka 17. člena in po 20. členu ZIZ, zato je sodišče prve stopnje na njeni podlagi utemeljeno dovolilo predmetno izvršbo. Sodna poravnava kvaliteto pravnomočnosti pridobi že s sklenitvijo. Zoper poravnavo, ki je sklenjena pred sodiščem, ni možna pritožba, temveč se lahko izpodbija le s posebno tožbo na razveljavitev sodne poravnave. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, samo namen dolžnice, da bo sodno poravnalo izpodbijala, izvršbe ne preprečuje. V skladu z načelom stroge formalne legalitete izvršilno sodišče ni pristojno za presojo materialnopravne pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova. Tako dolžnica ugovora glede spornosti terjatev, ki so predmet sodne poravnave, v predmetnem postopku ne more uspešno uveljavljati. Tudi morebitna zmota dolžnice pri sklenitvi sodne poravnave dolžnice ne opravičuje zaveze, da bo poravnala v sodni poravnavi dogovorjene zneske v dogovorjenih rokih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v I. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom pod točko I izreka ugovor dolžnice z dne 20. 2. 2023, vložen zoper sklep o izvršbi z dne 24. 1. 2023, zavrnilo. Pod točko II izreka je odločilo, da upnik sam krije stroške odgovora na ugovor.

2. Pritožbo je vložila dolžnica. Po njenem je sklep sodišča prve stopnje nepravilen in nezakonit. Navedla je, da sklep o sodni poravnavi ni pravnomočen, saj ni poteklo 3 leta od sprejetja. Sklep o sodni poravnavi je podpisala, ker je pozabila, da je v podjetje vložila določena sredstva, za katere ni dobila povračila. Ob podpisu sklepa, ki se ji je zdel pravičen in ugoden, je dobila 50 % popust na obstoječo situacijo in računovodski izkaz. Ima dokaze, da je v podjetje vložila več, kot pa je celotni dolgovani znesek. Stečajni upraviteljici še ni uspela dostaviti dokazov, kar pa bo storila. Stroškov pritožbe ni priglasila.

3. V odgovoru na pritožbo je upnik prerekal vse navedbe dolžnice in predlagal zavrnitev pritožbe. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na vsebino dolžničine pritožbe je pritožbeno sodišče štelo, da dolžnica sklep izpodbija le v delu, v katerem ni uspela (tj. v točki I izreka), zaradi česar je odločbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v tem delu (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi, potem ko je ocenilo, da ni uveljavljala nobenega pravno upoštevnega ugovornega razloga v smislu 55. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče se z razlogi in z zaključkom sodišča prve stopnje strinja, v nadaljevanju pa odgovarja še na pritožbene navedbe dolžnice.

7. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 24. 1. 2023 dovolilo izvršbo na podlagi sodne poravnave Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 26. 8. 2021. Sodna poravnava je izvršilni naslov, če je izvršljiva (drugi odstavek 17. člena ZIZ). Izvršljiva pa je, če je terjatev iz poravnave zapadla, kar se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino (prvi in drugi odstavek 20. člena ZIZ). Po vpogledu v sodno poravnavo (l. št. 10), na podlagi katere je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vse terjatve, ki so predmet izterjave v predmetnem postopku, zapadle v plačilo pred vložitvijo predloga za izvršbo (6. 1. 2023). Tako ovire glede morebitne nezapadlosti izterjevanih terjatev niso bile ugotovljene. Citirana sodna poravnava je izvršilni naslov po 1. točki drugega odstavka 17. člena in po 20. členu ZIZ, zato je sodišče prve stopnje na njeni podlagi utemeljeno dovolilo predmetno izvršbo.

8. Glede v pritožbenih navedb o nepravnomočnosti sodne poravnave pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodna poravnava kvaliteto pravnomočnosti pridobi že s sklenitvijo. Zoper poravnavo, ki je sklenjena pred sodiščem, ni možna pritožba, temveč se lahko izpodbija le s posebno tožbo na razveljavitev sodne poravnave. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, samo namen dolžnice, da bo sodno poravnalo izpodbijala, izvršbe ne preprečuje. Dolžnica tudi v pritožbi ni navedla in ne dokazala, da je to že uspešno storila. Sicer pa, kot je pojasnjeno že zgoraj, ZIZ za dovolitev izvršbe zahteva, da je sodna poravnava izvršljiva, ta pogoj pa je v obravnavanem primeru izpolnjen.

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami dolžnice je še opozoriti, da v skladu z načelom stroge formalne legalitete izvršilno sodišče ni pristojno za presojo materialnopravne pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova. Tako dolžnica ugovora glede spornosti terjatev, ki so predmet sodne poravnave, v predmetnem postopku ne more uspešno uveljavljati. Tudi morebitna zmota dolžnice pri sklenitvi sodne poravnave dolžnice ne opravičuje zaveze, da bo poravnala v sodni poravnavi dogovorjene zneske v dogovorjenih rokih (sedem enakih mesečnih obrokov v višini po 760,71 EUR, zapadlih 15. 6. 2021, 15. 7. 2021, 15. 8. 2021, 15. 9. 2021, 15. 10. 2021, 15. 11. 2021 in 16. 12. 2021), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnice kot neutemeljeno zavrnilo in v I. točki izreka potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Ker nobena od strank ni postavila določnega zahtevka za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, odločitev o stroških pritožbenega postopka ni bila sprejeta (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).