Jedro

Kršitev načela javnosti glavne obravnave je načeloma podana, če sodišče v nasprotju z zakonom izda sklep, da je obravnava tajna. Ta kršitev pa je lahko podana tudi tedaj, ko je obravnava deklarativno sicer javna, vendar sodišče z materialnimi dejanji onemogoči navzočnost javnosti.

Jezik je komunikacijsko sredstvo, ki prek besed, zloženih v stavke ter stavkov, nadalje zloženih v besedilo, posreduje neko sporočilo. Pri razlagi tega, kakšna je vsebina izrečenega, je treba iskati pravi pomen.

Merilo v konkretni zadevi, pri kateri gre za preplet trditev in mnenj, je zgoščeno v vprašanju, ali je imel toženec v zunanjih okoliščinah dovolj opore za to, da se je spraševal o prirejenosti tekme in o vpletenosti tožnika v to. Treba se je vprašati, ali bi glede na vse okoliščine primera bil pretiran poseg v njegovo svobodo izražanja, če bi moral svoje sklepanje zadržati zase in torej molčati. Obveznost držati jezik za zobmi je z vidika posameznikove svobode lahko neizmerno usodna, saj ga prizadeva v samem jedru splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave), torej v sami srčiki pojma biti človek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Tožnik v obravnavani zadevi uveljavlja zahtevke za varstvo svoje osebnostne pravice. Toženec naj bi namreč z izjavami, ki jih je podal novinarju časnika ... in izjav, ki jih je podal na seji Občinskega sveta Občine X, posegel v čast in dobro ime tožnika.

2. Sodišče je vse zahtevke zavrnilo in tožnika obsodilo na povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in zahtevkom ugodi, če ne, naj jo vsaj razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Sklicujoč se na prepis zvočnega posnetka z glavne obravnave 19. novembra 2014 pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (načelo javnosti glavne obravnave). Sodišče namreč po koncu poravnalnega naroka javnosti (prisotnega novinarja) ni obvestilo o tem, da se je takoj nadaljevala glavna obravnava, ki je javna.

Sodišču očita, da ni pravočasno izvedlo dokaza s poizvedbami pri časniku ..., zaradi česar ta časnik s posnetkom intervjuja ni več razpolagal. Ker ni izvedlo vseh dokazov, sodišču pritožnik očita tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sicer pa se pritožnik tudi ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da prispevki, v katerih so se nahajale izjave toženca, objektivno niso žaljive. Sodišče bi nadalje tudi moralo ugotoviti, ali je imel toženec podlago, na kateri je izoblikoval svoje izraženo mnenje.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

O očitani kršitvi načela javnosti glavne obravnave:

5. Pritožnik uveljavlja procesno kršitev iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njen obstoj utemeljuje s tem, da sodišče prve stopnje po tem, ko se je poravnalni narok, ki je tajen, zaključil ter ko je nadaljevalo z glavno obravnavo, ki je javna (o čemer je tudi izdalo sklep), o tem ni obvestilo novinarja. Tega je za čas poravnalnega naroka napotilo iz dvorane ter je čakal na hodniku.

6. Iz prepisa tonskega posnetka z dovoljšnjo stopnjo verjetnosti izhaja, da se je to v resnici zgodilo. Vendar po presoji pritožbenega sodišča takšen dejanski stan ne ustreza obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta določa, da je ta absolutna bistvena kršitev podana, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost z glavne obravnave. Sklepa o tem, da je javnost glavne obravnave izključena, sodišče prve stopnje ni izdalo.

7. Ne glede na to pritožbeno sodišče dopušča možnost procesnega dejanskega stanu, v katerem sodišče deklarativno (de iure) sicer ne izključi javnosti glavne obravnave, vendar jo nato z materialnimi dejanji (de facto) izključi. To pomeni, da doseže enak učinek z drugačnim sredstvom. Hipotetično si je mogoče zamisliti nedemokratično ravnanje, ko bi sodišče z varnostno službo preprečilo navzočnost javnosti. Ravno zato, da se takšne stvari ne bi dogajale (in v urejeni pravni državi se ne dogajajo), je zakonodajalec načelo javnost umestil v absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8. Obravnavan primer je s tega zornega kota lahko mejen, a zaradi okoliščin konkretnega primera po prepričanju pritožbenega sodišča vendarle ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Te okoliščine so naslednje: - sodišče je zgolj s pasivnim ravnanjem povzročilo, da novinar ni spremljal celotne glavne obravnave(2); - sodišče ni aktivno preprečevalo navzočnosti javnosti; ne z materialnimi dejanji in ne s procesno odločitvijo; - nobeni od strank ni bilo preprečeno, da je deležna sojenja v navzočnosti javnosti – vsaka stranka bi lahko sodišče opozorila, da naj na hodniku razglasi dejstvo, da se je poravnalni narok zaključil ter da se nadaljuje glavna obravnava, ki je javna; - ker sodišče s sklepom javnosti ni izključilo, podatki (prepis zvočnega posnetka o poteku glavne obravnave) niso tajni in omogočajo nadzor javnosti; - novinar je bil v nadaljevanju v dvorani prisoten, javnosti pa je bil v celoti omogočen dostop tudi na drugem, zadnjem naroku.

Zaradi navedenih dejstev je pritožbeno sodišče presodilo, da kršitev iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

O osrednjem vprašanju:

9. Sodišče prve stopnje je tožnikove zahtevke zavrnilo najprej zato, ker „sporne izjave, ki jih je podal toženec, niso objektivno žaljive“ (točka 8. izpodbijane sodbe), zaradi česar naj škodnega dogodka sploh ne bi bilo. V 9. točki izpodbijane sodbe je nadalje razčlenilo, da tožencev namen ni bil v podajanju negativne vrednotne sodbe. Dalje, da izrazi, ki jih je uporabil, niso objektivno žaljivi ter da je treba upoštevati kontekst in okoliščine podajanja izjav. V isti točki je podano še stališče, da toženec tožniku ni pripisoval nobenega konkretnega ravnanja (vloge). Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je šlo zgolj za osebno mnenje toženca ter da je v takšnem primeru protipravnost izključena, če toženec dokaže, da ni imel zaničevalnega namena.

10. Pritožbeno sodišče ne soglaša z materialnopravnim sklepom sodišča prve stopnje, da toženčevo javno izrekanje, ki je strnjeno povzeto v 3. in 4. alineji 5. točke izpodbijane sodbe, ni objektivno žaljivo(3).

11. Pri razlagi tega, kakšna je vsebina izrečenega, je treba iskati pravi pomen. Jezik je komunikacijsko sredstvo, ki prek besed, zloženih v stavke ter stavkov, nadalje zloženih v besedilo, posreduje neko sporočilo. To sporočilo lahko zajema trditve o dejstvih ter vrednotne sodbe, mnenja in podobno. Mejo med trditvami o dejstvih na eni ter mnenji ali/in vrednotnimi sodbami na drugi strani je v posameznih primerih mogoče zelo jasno začrtati, v kakšnih drugih primerih pa to ni mogoče. Trditve o dejstvih se namreč v sporočilu lahko prepletajo z mnenji in vrednotnimi sodbami; mnenja že lahko vsebujejo predpostavko, da je neko dejstvo vsaj zelo verjetno, če že ni kategorično zatrjevano. Poleg tega je v javnem izrekanju večkrat zaslediti navidezno relativizacijo trditve o dejstvih. Takšni relativizacijski jezikovni prijemi so npr. uporaba besednih zvez kot: mislim, utegnilo bi biti, se govori ipd.

12. Tisto, kar je bistveno, je, da je treba vselej iskati (kar se da) pravi pomen sporočila. Pred tem pravim pomenom se ni mogoče sprenevedati s sklicevanjem na notranje lastnosti jezika kot komunikacijskega sredstva. V bistveno enaki meri kot z eksplicitnim izrekanjem je sporočilo prek jezika lahko posredovano z uporabo vseh razpoložljivih jezikovnih figur (npr. z ironijo, aluzijo in podobnimi asociativnimi izraznimi tehnikami, z besednim slikanjem itd.).

13. Če naj bo v konkretni pravdi presoja resnična in vsebinska, je treba presoditi, ali je tisto, kar je pravi pomen sporočila, objektivno žaljivo ali ne. Pravi pomen sporočila (oziroma dveh sporočil), ki jih je prek jezika podajal toženec, pa je, da je bila tekma med moštvoma L. in N. dne 14. 2. 2012 zrežirana. Z nadaljnjo izjavo, ki se glasi: „Mi smo želeli, da bi A. zaključil sezono, kot si je zastavil, ampak zdaj vidim, da je ubral neko svojo pot, ki mi ni čisto jasna.“ ter s predhodno izjavo, da bo odločitev o prihodnosti trenerja sprejeta kmalu, ki se obe sporočilno umeščata v kontekst prirejene tekme, pa je vzpostavljena povsem jasna sporočilna povezava med ravnanjem, ki je predmet sporočila (prirejenost tekme) ter (vsaj zelo verjetnim) subjektom tega ravnanja.

14. Ali je takšno toženčevo mnenje, ki ga vsebuje sporočilo, in ki vsebuje obenem trditev o precejšnji verjetnosti nekega dejstva (o prirejenosti tekme, za katero da je odgovoren tožnik) objektivno žaljivo?

15. Po presoji pritožbenega sodišča je odgovor pritrdilen, kajti takšno ravnanje nasprotuje samemu bistvu tako športa kot športne etike. Bistvo tekmovalnega športa namreč izraža krilatica višje, hitreje, močneje. Bistvo športne etike pa je ne le v poštenem doseganju teh ciljev, marveč v tem, da je pri tekmovalnem športu zmaga bistvo športnikovega samouresničenja. Ravnanje, ki tem ciljem nasprotuje zaradi dosege nekih neetičnih ciljev(4), je torej neetično. Očitek o neetičnem ravnanju pa je objektivno žaljiv.

16. Pritožbeno sodišče na tej točki razlogovanja izrecno poudarja, da tak zaključek še zdaleč ne pomeni, da je podlaga odškodninskih zahtevkov v tej pravdi utemeljena. Pri opisanem sklepu o objektivni žaljivosti gre le za prvi korak pravne presoje. Ker je ta prvi korak pritožbeno sodišče razrešilo drugače kot sodišče prve stopnje, so ostali nadaljnji materialnopravni koraki v tej pravdi nerazčiščeni.

17. Na tej točki, ko je torej presojeno, da je pomen toženčevega sporočila objektivno žaljiv (kar pomeni le to, da posega v tožnikovo pravno zavarovano osebnostno sfero; konkretno v njegovo čast in dobro ime), so šele vzpostavljeni pogoji za uporabo metode praktične konkordance. Gre za metodo, ki za dosego cilja iz 15. člena Ustave nadomešča siceršnji test sorazmernosti. Ko pride do kolizije dveh sobivajočih pravic, se nasprotje med pravicama uskladi s to metodo razlage: gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zardi uveljavitve druge pravice. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednotno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera(5).

18. Zastavlja se torej vprašanje ali je bilo podajanje takšnega objektivno žaljivega sporočila vendarle varovano s toženčevo svobodo izražanja (39. člen Ustave in 10. člen EKČP(6)).(7).

19. V zvezi s tem vprašanjem so se v sodni praksi pod pomembnim vplivom judikature EKČP(8) oblikovala določena merila, ki presegajo goli test, povzet po kazenskopravni zakonodaji, ali je imel toženec zaničevalni namen.

20. Bistvo teh meril izhaja iz narave svobode izražanja. Zgoščeno je v vprašanju, ali bi imela civilnopravna obsodba zoper nosilca svobode izražanja vobče poguben učinek za svobodo izražanja. Delno se tega vprašanja dotika sicer tudi izpodbijana sodba v 10. točki, vendar je napaka, ki jo pri tem stori ta, da se navezuje zgolj na test zaničevalnega namena.

21. Pri trditvah o dejstvih je bistveno merilo, ki naj varuje svobodo (za nasprotno stran) neprijetnega izražanja, vprašanje, ali je imela oseba opravičljive razloge, da je verjela v resničnost svojih trditev. Pri podajanju vrednotnih sodb pa se je izoblikovalo bistveno bolj prožno merilo in sicer to, da mora imeti vrednotna sodba, ki posega v osebnostne pravice nasprotne stranke, vendarle nekaj podlage v dejstvih(9). „Kadar te povezave ni, ni mogoče reči, da gre za upravičeno kritiko.“(10)

22. Merilo v konkretni zadevi, pri kateri gre za preplet trditev in mnenj, je tako zgoščeno v vprašanju, ali je imel toženec v zunanjih okoliščinah dovolj opore za to, da se je spraševal o prirejenosti tekme in o vpletenosti tožnika v to. Treba se je vprašati, ali bi glede na vse okoliščine primera bi bil pretiran poseg v njegovo svobodo izražanja, če bi moral svoje sklepanje zadržati zase in torej molčati. Obveznost držati jezik za zobmi je z vidika posameznikove svobode lahko neizmerno usodna, saj ga prizadeva v samem jedru splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave), torej v sami srčiki pojma biti človek.

23. Toženec je takšne trditve podal v odgovoru na tožbo. Tako je navajal, da se je skliceval na poročanje medijev (list. št. 47); da je imel dovolj razlogov za takšno mnenje (poročanje medijev, menjava šipe, ki sploh ni bila počena, s čimer je preteklo 20 minut in so bili med tem znani ostali rezultati ligaškega kroga) in dejstvo, da je po tem dogodku padlo mahoma kar šest golov. Vendar sodišče prve stopnje v luči metode praktične konkordance teh toženčevih trditev ni vrednotno obravnavalo.

24. Na podlagi procesnega pooblastila iz 355. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) V komentarju Jan Zobec podaja stališče, da je kršitev tega načela podana samo takrat, ko je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost zadnjega naroka za glavno obravnavo – Jan Zobec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2009, 3. knjiga, str. 306. (3) Toženec je tako novinarju časnika ... v intervjuju dejal: „Odločitve o prihodnosti trenerja bodo sprejete kmalu, sem pa vse bolj na strani tistih, ki govorijo, da je bila zadnja tekma na ... zrežirana. To me žalosti in težko me bo kdo prepričal v nasprotno. Mi smo želeli, da bi A. zaključil sezono, kot si je zastavil, ampak zdaj vidim, da je ubral neko svojo pot, ki mi ni čisto jasna.“ Sporočilno podobne izjave, ki so v izpodbijani sodbi tudi dobesedno povzete, je ponovil tudi na seji Občinskega sveta Občine X. (4) Etični cilj, zaradi katerega reklo višje, hitreje in močneje ne bi bil v ospredju, je npr. vodilo, da je važno sodelovati. Znan primer je sodelovanje smučarskega skakalca Eddieja Edwardsa na velikih tekmovanjih v osemdesetih letih preteklega stoletja.

(5) Gre za parafrazo razlogov sklepa VS RS, opr. št. II Ips 340/2011 z 17. julija 2014. (6) Evropska konvencija o človekovih pravicah

(7) Podobno kot v zadevi VS RS, opr. št. II Ips 62/2012 z 9. oktobra 2014

(8) Glej predvsem precedenčne razloge (čeravno podane obiter dictum) v zadevi Handyside proti Združenemu kraljestvu s 7. decembra 1976 (št. 5493/72) in nosilne razloge v zadevi Lingens proti Avstriji z 8. julija 1986 (št. 9815/82)

(9) Glej npr. 16. točko sklepa VS RS, opr. št. II Ips 340/2011 z dne 17. julij 2014. (10) prav tam.