Jedro

Z Zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu je krita škoda, ki je povzročena z vozilom tistim, ki so v škodnem dogodku udeleženi, torej le neposrednim oškodovancem. Posredni ali indirektni oškodovanci, to je osebe, ki niso bile neposredno udeležene v škodnem dogodku pa imajo pravico uveljavljati odškodninski zahtevek proti zavarovalnici le v primeru, če je tako določeno z Zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu ali s kakšnim drugim posebnim zakonom. V nasprotnem primeru za tožbo niso aktivno legitimirani.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 770.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 55.000,00 SIT od 15.3.1997 do plačila, od zneska 659.200,00 SIT od 21.4.1197 do plačila in od zneska 56.000,00 SIT od dne 15.5.1997 do plačila, z a v r n e. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 12.000,00 SIT in pritožbene stroške v znesku 27.200,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom prvostopne sodbe je sodišče naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 770.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov do dneva plačila. Odločilo je še, da nosita vsaka stranka svoje pravdne stroške.

Zoper ugodilni del prvostopne sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da tožeča stranka kot posredni oškodovanec v smislu 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu ni aktivno legitimirana. Oporeka pa tudi deležu krivde svojega zavarovanca, prisojeni odškodnini glede na višino in teku zamudnih obresti.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka M.B., samostojni podjetnik in lastnik Avtošole P, z navedeno tožbo terja povračilo premoženjske škode, ki mu je nastala zaradi prometne nesreče z dne 14.2.1997, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke J.T.. V tej nezgodi je njegov delavec - inštruktor J.F. dobil telesne poškodbe, bil dalj časa v bolniškem staležu in nesposoben za delo. Zato je uveljavljal škodo iz naslova nadomestila bolniškega staleža in izgube na prihodkih avtošole za čas njegove odsotnosti. Ker je zahtevek naperjen proti zavarovalnici iz naslova obveznega zavarovanja povzročitelja nesreče, ki je njen zavarovanec, je treba v tem primeru uporabiti specialen predpis in sicer Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Z Zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu pa je krita škoda, ki je povzročena z vozilom le tistim, ki so v škodnem dogodku udeleženi, torej le neposrednim oškodovancem. Posredni ali indirektni oškodovanci, torej osebe, ki niso bile neposredno udeležene v škodnem dogodku, pa imajo pravico uveljavljati odškodninski zahtevek proti zavarovalnici le v primeru, če je tako določeno v samem Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu ali s kakšnim drugim posebnim zakonom. V nasprotnem primeru namreč za tožbo proti zavarovalnici niso aktivno legitimirani.

Tožeča stranka je le delodajalec oškodovanca inštruktorja vozila J.F., torej posredni oškodovanec, ne pa neposredni. Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu mu kot posrednemu oškodovancu ne daje pravne podlage, da bi lahko zahteval tovrstno povrnitev škode. V 18. členu ZOZP so kot takšni upravičenci zajeti le zavodi za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za kritje stroškov zdravljenja in za druge nujne stroške po posebej določenih pogojih. Z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je sicer določeno, da mora delodajalec svojim delavcem zagotoviti nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni ali poškodbe do 30 dni, vendar pa po omenjenem zakonu tožnik kot delodajalec ni upravičen, da zahteva povrnitev škode od tistega, ki mu jo je povzročil. To lahko zahteva le zavod in še to pod določenimi pogoji. Zato ima pritožba v celoti prav, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana in od tožene stranke te škode po določilih Zakona o obveznih zavarovanjih ne more uveljavljati.

Ker prvostopno sodišče ni upoštevalo specialnega predpisa (ZOZP), je nepravilno odločilo, da je tožeča stranka za povrnitev škode, ki jo je utrpela tožena stranka, v tej zadevi aktivno legitimirana. Prvostopno sodišče je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tudi v tem delu zahtevek tožeče stranke zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavrnilo. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 4. točki 1. odstavka 358. člena ZPP.

Tožeča stranka je tako v navedeni zadevi v celoti propadla. Zato je dolžna povrniti toženi stranki, ki je s pritožbo v celoti uspela, vse stroške pravdnega postopka, ki obsegajo zgolj priglašene stroške za takso za odgovor na tožbo v višini 12.000,00 SIT, in vse stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo zgolj priglašene stroške za takso za pritožbo v višini 27.200,00 SIT. Odločitev temelji na 1. odstavk 154. člena ZPP v zvezi s 2. odstavkom 165. člena ZPP.