Jedro

Na začetek teka zastaralnega roka ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Le s pravnomočnim uveljavljanjem odškodnine za škodo, ki je zaradi izgubljenega dobička nastala že v letu 1980, zaradi podražitve gradnje pa očitno še prej, bi tožnica lahko uveljavljala tudi povrnitev v naslednjih letih nastajajoče škode. Drugačna razlaga bi izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora prvi toženki povrniti 376.200 SIT stroškov odgovora na revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2005 dalje v roku petnajstih dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe ustavilo postopek proti drugi toženki, s sodbo pa je zavrnilo odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine proti prvi toženki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh tožnikov in potrdilo sodbo prve stopnje. Nosilni razlog obeh sodišč je bila ugotovitev, da je utemeljen ugovor zastaranja uveljavljane odškodninske terjatve.

Revizijo proti drugostopenjski sodbi vlaga le prva tožnica (v nadaljevanju tožnica). Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Vztraja pri pritožbeno uveljavljani procesni kršitvi in se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča o njej. Poudarja, da iz zapisnika o naroku z dne 23.5.2002 in same sodbe nedvomno izhaja, da je sodbo izdala sodnica, ki ni sodelovala na obravnavi. Sodišči sta pri presoji ugovora zastaranja nepravilno uporabili materialno pravo. V nadaljevanju revizija obširno povzema potek spora od leta 1976, ko je bila sklenjena pogodba o oddaji stavbnega zemljišča za gradnjo, do molka upravnih organov, ki kljub sodbi Vrhovnega sodišča SRS z dne 30.4.1980 v zadevi U 481/79 niso v zakonitem roku odločili o zahtevi za izdajo lokacijske dokumentacije, do izdaje spornega občinskega odloka iz leta 1981 o razglasitvi stavbne parcele za kulturno zgodovinski spomenik, čeprav je bila parcela le njiva, res pa je bil neposredni sosed C. K. Tožnica si je od leta 1976 dalje ves čas obupno prizadevala pridobiti potrebno dokumentacijo, vendar ji je to uspelo šele med pravdo, ko je bil najprej leta 1996 spremenjen odlok, nato so bila leta 1997 izdana potrebna dovoljenja, tožnica pa je hišo zgradila leta 1998. Tožnica se ne strinja s stališčem, da je začel zastaralni rok teči že leta 1981, ko je bil objavljen odlok. Pri tem opozarja na zemljiškoknjižni predlog, ki je bil vložen šele 29.11.1989. Po tožničinem mnenju je odlok šele tedaj stopil v veljavo. Strinja se sicer z razlogi pritožbenega sodišča, da ta vpis ni konstitutivne narave, je pa pravno pomembno dejstvo, ki vpliva na promet. Res se je del škode, glede na razloge sodbe Vrhovnega sodišča SRS v zadevi U 481/79, ki je tožečo stranko glede odškodninskega zahtevka napotila na pravdo, manifestiral že takrat, vendar je škoda nastajala še naprej in še ni bila znana v polnem obsegu. Odlok je bil sprejet nezakonito zaradi interesa posameznika, česar se je toženka ves čas zavedala in je zato ponujala tožnici drugo povsem neustrezno parcelo. Taka nezakonita situacija je trajala od izdaje občinskega odloka v letu 1981 do izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja v letu 1997. Ves čas trajanja te nezakonite situacije ni mogoče govoriti o zastaranju. Tožnica vztraja, da je upravičena do odškodnine na podlagi 26. člena Ustave RS, da je bila od leta 1976 ves čas šikanirana s strani občinskih upravnih organov, ki niso upoštevali niti odločb Vrhovnega sodišča SRS in ji je tako ves čas nastajala škoda. Tožnica omenja tudi listino, ki naj bi kazala na spornost odloka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in prvi toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in utemeljuje, zakaj ni prišlo do zatrjevanja procesne kršitve.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je v pritožbi trdila, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004-UPB II; ZPP), ker je v zapisniku o obravnavi z dne 23.5.2002 zapisano, "da je glavno obravnavo z dne 23.5.2002 vodila ena sodnica, sodbo pa naj bi izdala druga sodnica". Pri takem zapisu je neutemeljena njena graja razlogov pritožbenega sodišča, saj je tožnica svojo trditev zapisala v pogojni obliki glagola. Sedanja trdilna oblika v reviziji o nedvomno dveh različnih sodnicah je torej drugačna od pritožbenega zatrjevanja, pripisati pa jo je okoliščini, da ima tožnica v revizijskem postopku drugega pooblaščenca. Ne glede na to pa razlogi pritožbenega sodišča o tem, da tožnica ni izrecno trdila, da je šlo za dve različni sodnici, ampak le, da je v zapisniku navedena druga sodnica, niso bili nosilni za zavrnitev uveljavljane procesne kršitve. Pritožbeno sodišče je že na podlagi poročila sodnice in izjave nasprotne stranke v odgovoru na pritožbo ugotovilo, da je prišlo pri zapisu imena druge sodnice v zapisnik za očitno pomoto strojepiske, ki je sicer stalno delala pri tej drugi sodnici, dejansko pa je na obravnavi sodelovala tista sodnica, ki je sodelovala pri izdaji sodbe in je tudi ona podpisala zapisnik o naroku. Navedene ugotovitve so po presoji revizijskega sodišča utemeljevale zavrnitev zatrjevane procesne kršitve in je drugačno tožničino revizijsko stališče zmotno.

Revizijsko sodišče je že na začetku obrazložitve te sodbe poudarilo, da je bil nosilni razlog za zavrnitev odškodninskega zahtevka njegovo zastaranje. Tožnica je svoj zahtevek utemeljevala na pravni podlagi iz 26. člena Ustave Republike Slovenije in iz 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Ur. l. RS, št. 83/2001; ZOR), na dejanskih in pravnih trditvah o nezakonitem ravnanju takratnih občinskih upravnih organov zaradi neizdaje odločbe o zahtevi za lokacijsko dokumentacijo ter na zatrjevanju o nedovoljenem izkoriščanju toženkine pristojnosti pri izdaji spornega odloka. Višino tožbenega zahtevka pa je utemeljevala s trditvami, da znesek 24.000.000 SIT predstavlja povečane stroške gradnje zaradi podražitev, znesek 27.034.000 SIT pa izgubljeni dobiček za obdobje od leta 1980 do 1996, ker ni mogla izvajati načrtovane dejavnosti o oddaji dveh apartmajev v hiši v turistične namene.

Ob poudarjenem nosilnem razlogu za zavrnitev odškodninskega zahtevka se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s trditvami o obstoju vseh zahtevanih elementov odškodninskega delikta, zlasti o obstoju nedopustnega ravnanja takratnih občinskih upravnih organov in zatrjevanega nedovoljenega izkoriščanja pristojnosti pri izdaji odloka v letu 1981 (zatrjevanega zato, ker je bila odločitev takratnega Ustavnega sodišča SRS v letu 1982 drugačna). Če je odškodninska terjatev zastarala, te okoliščine niso več pravno pomembne.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da je odškodninska terjatev proti toženi občini glede obeh zatrjevanih nedopustnih dejanj nastala najkasneje v letu 1981. Z uveljavitvijo odloka o razglasitvi sporne parcele za kulturno zgodovinski spomenik je bila tožnici onemogočena gradnja stanovanjske hiše, ker je parcela postala nezazidljiva za stanovanjske namene. Odlok je bil objavljen v Primorskih novicah 31.7.1981 in je stopil v veljavo osmi dan po objavi. Da se je že takrat manifestirala škoda zaradi podražitve gradnje, posredno priznava tudi tožnica sama, ko v reviziji omenja razloge sodbe Vrhovnega sodišča SRS z dne 30.4.1980 pod opr. št. U 481/79, s katerim je sodišče med drugim odločilo, da se tožnica in njen mož z odškodninskim zahtevkom napotita na pravdo. Da se je manifestirala tudi škoda zaradi izgubljenega dobička, pa izhaja že iz dejstva, da tožnica zahteva odškodnino iz tega naslova tudi za leto 1980. Na začetek teka zastaralnega roka ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Le s pravnomočnim uveljavljanjem odškodnine za škodo, ki je zaradi izgubljenega dobička nastala že v letu 1980, zaradi podražitve gradnje pa očitno še prej, bi tožnica lahko uveljavljala tudi povrnitev v naslednjih letih nastajajoče škode. Drugačna razlaga bi izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja.

Tožnica poskuša doseči presojo drugačnega začetka teka zastaralnega roka s stališčem, da naj bi odlok stopil v veljavo šele z vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga konec leta 1989 za vpis zaznambe odloka pri sporni parceli v zemljiško knjigo. Strinja se sicer z razlogi pritožbenega sodišča, da ta vpis ni konstitutivne narave, vendar poudarja, da gre za pravno pomembno dejstvo, ki vpliva na promet. Pri tem revizija prezre, da v tej zadevi ne gre za promet z nepremičninami in da tožnica tudi ne zahteva odškodnine zaradi manjše prometne vrednosti parcele v času njene nezazidljivosti. Že iz tega razloga so neutemeljene njene trditve o pomembnosti vložitve zemljiškoknjižnega predloga oziroma vpisa odloka v zemljiško knjigo. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je mejnik za začetek teka zastaralnega roka uveljavitev odloka, torej osmi dan po njegovi objavi z dne 31.7.1981. Odškodninska terjatev po 376. členu ZOR zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, najkasneje pa v petih letih od nastanka škode. Zastaranje je po prvem odstavku 361. člena ZOR začelo teči prvi dan po dnevu, ko je imela tožnica pravico terjati odškodnino. To je bilo za tisti del škode, ki izvira iz zatrjevanega nedovoljenega izkoriščanja pristojnosti pri izdaji odloka, po njegovi uveljavitvi oziroma najkasneje v letu 1981, kot ugotavljata obe sodišči, za drugi del škode zaradi nezakonitega ravnanja občinskih upravnih organov pa očitno že prej, saj je tožnica del te škode že uveljavljala, čeprav nepravilno v upravnem sporu.

Presoja obeh sodišč o začetku teka zastaralnega roka najkasneje v letu 1981, kar pomeni vsaj konec leta 1981, je torej glede drugega dela škoda za tožnico ugodna. Tožnica je tožbo vložila šele 18.11.1992, torej po preteku enajstih let, odkar bi lahko terjala odškodnino. Zato je materialnopravno pravilna presoja obeh sodišč o zastaranju zaradi izteka tako subjektivnega triletnega, kot objektivnega petletnega roka pred vložitvijo tožbe.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino revizijo.

Odločitev o povrnitvi toženkinih stroškov revizijskega odgovora temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in določbah odvetniške tarife.