Jedro

Tožnik je bil izgnan iz Republike Slovenije in v tem dejanju ni bil izdan upravni akt. Vrhovno sodišče za takšne spore ni stvarno pristojno, temveč je v takšnih zadevah pristojno odločati redno sodišče po 3. točki 1. odst. 29. čl. ZRSS.

Izrek

1. Vrhovno sodišče se izreče za stvarno nepristojno. 2. Zadeva se odstopi v reševanje Temeljnemu sodišču v Kopru.

Obrazložitev

Tožnik, ki je bil major nekdanje jugoslovanske ljudske armade, se je dne 21.7.1992 z družino vračal z nekajdnevnega dopusta na morju. Prestopili so mejo med R Hrvatsko in R Slovenijo. Nekaj kilometrov pred ... ga je ustavila policija in ga brez odločbe, uradnega akta ali razlogov prepeljala do navedenega mejnega prehoda. S silo so ga s prehoda odstranili in se je moral vrniti v R Hrvatsko, kjer je še sedaj.

Zaradi nejasnosti v tožbi je sodišče dne 2.10.1992 pozvalo odvetnika tožnika, da pojasni, katera ustavna pravica bi naj bila tožniku kršena. Pojasnil naj bi tudi, katera tožnikova pravica bi naj bila kršena glede na določbi 66. in 67. člena zakona o upravnih sporih. Zastopnik je bil tudi pozvan, da priloži dokončen upravni akt, če je bil morebiti izdan.

Na navedeni dopis je tožnik odgovoril, da izpodbija dokončni upravni akt policistov mejne policije z dne 21.7.1992, ko je bil izgnan iz Republike Slovenije. Sicer pa tožnik izpodbija dejanje mejne milice zato, ker so bile kršene njegove ustavne pravice o svobodi gibanja, domnevni nedolžnosti in enakosti pred zakonom. Tožnik je tudi mnenja, da ga ni mogoče šteti za tujca, dokler ni odločeno o njegovi vlogi glede državljanstva Republike Slovenije.

Vrhovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

Na podlagi 66. in 67. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77-ZUS), ki ga je v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati v Republiki Sloveniji, o zahtevi za varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic v načelu sicer odloča sodišče v upravnem sporu, vendar le pod pogojem, če za to ni zagotovljeno drugačno sodno varstvo. Iz tožnikove tožbe in iz dopolnitve te vloge z dne 9.10.1992 nedvomno izhaja, da tožnik uveljavlja pravice po 67. členu zakona o upravnih sporih, ker je očitno, da njegove svoboščine in pravice niso bile kršene z dokončnim posamičnim aktom (66. člen navedenega zakona), temveč bi naj bile kršene z zatrjevanim dejanjem oseb upravnega organa. Za varstvo takšnih pravic pa je zagotovljeno drugačno sodno varstvo na podlagi 3. točke 1. odstavka 29. člena zakona o rednih sodiščih (Uradni list SRS, št. 10/77-24/88; RS, št. 8/90). V navedeni normi zakona o rednih sodiščih je določeno, da so redna sodišča pristojna tudi za odločanje o predlogih za varstvo zaradi nezakonitega dejanja iz 67. člena zakona o upravnih sporih. Zaradi vsebine navedene določbe se je vrhovno sodišče moralo izreči za stvarno nepristojno in zadevo odstopiti Temeljnemu sodišču v Kopru in sicer na podlagi 16. člena, 1. odstavka 17. člena in 1. odstavka 21. člena zakona o pravdnem postopku v zvezi s 60. členom zakona o upravnih sporih.