Up-189/97

18.9.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe F. D. iz P., ki ga zastopa E. D., odvetnik v P. na seji senata dne 18. septembra 1997

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba F. D. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 106/96 z dne 9.4.1997 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno zahtevo pritožnikovega zagovornika za sodno varstvo, vloženo zoper odločbo Republiškega senata za prekrške št. Pp 1627/96 z dne 4.4.1996. Republiški senat za prekrške je s svojo odločbo potrdil odločbo Sodnika za prekrške v Piranu št. P 2244/94 z dne 25.7.1995, po kateri je pritožnik odgovoren za prekršek iz prvega odstavka 21. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 - v nadaljevanju: ZZT) in kaznovan z denarno kaznijo 160 000,00 SIT, ker je v mesecu maju 1994 na delovišču v Luciji sklenil delovno razmerje s tujcem D.H. preden je zanj pridobil delovno dovoljenje.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo uveljavlja kršitev "ustavne pravice do poštenega sojenja in zakonitosti". Trdi, da sta tako Senat za prekrške kot Vrhovno sodišče odločala arbitrarno in dala sicer povsem jasni določbi 21. člena Zakona o zaposlovanju tujcev drugo vsebino: prekršek je po navedeni določbi, če nekdo sklene delovno razmerje oziroma pogodbo o delu s tujcem brez delovnega dovoljenja, ne pa če nekdo tujcu omogoči, da dela brez delovnega dovoljenja. Razen tega je Vrhovno sodišče po pritožnikovem mnenju zanikalo pravico, ki mu jo dajejo določbe Zakona o prekrških glede zastaranja, ko je štelo, da je odločba druge stopnje pravnomočna z dnem, ko je sprejeta na seji senata in ne z vročitvijo stranki: po pravilnem razumevanju pravnomočnosti naj bi v konkretnem primeru zadeva zastarala, ker je zastaralni rok pretekel, preden je bila odločba druge stopnje vročena pritožniku. Pritožnik predlaga, da Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme in izpodbijane določbe odpravi. Predlaga tudi takojšnje zadržanje izvršitve odločbe o prekršku.

B.

3.Z izpodbijano sodno odločbo očitno niso bile kršene pritožnikove pravice in temeljne svoboščine.

4.Pravica do poštenega sojenja se zagotavlja v prvem odstavku 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 7/94, v nadaljevanju: EKČP), ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in kazenskih obtožbah pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišče.

Pravica do poštenega sojenja vključuje po navedenem pravico do dostopa do sodišča, pravico do poštene obravnave, pravico do javne obravnave in sodbe, pravico do razsodbe v razumnem času ter pravico do neodvisnega, nepristranskega in z zakonom ustanovljenega sodišča. Ustava daje vsebinsko enake pravice v svojem 23. členu (pravica do sodnega varstva).

5.Iz vsebine ustavne pritožbe je razvidno, da pritožnik kršitve pravice iz prvega odstavka 6. člena EKČP oziroma 23. člena Ustave v smislu navedenih, procesnih vsebin niti ne zatrjuje. Napada namreč uporabo zakonskih določb s strani Vrhovnega sodišča - tistih o zastaranju in kazenskih določb, s tem pa uporabo prava. Ustavno sodišče je v svojih dosedanjih odločitvah o ustavnih pritožbah v zvezi s takšnimi navedbami že večkrat reklo, da se pravilnost uporabe prava preizkuša v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev in ne na podlagi ustavne pritožbe, kolikor zatrjevana kršitev hkrati ne predstavlja tudi posega v neko ustavno pravico.

6.Da bi šlo v primeru obstoja kršitve zakona lahko hkrati tudi za poseg v ustavno pravico, je Ustavno sodišče na podlagi navedb v ustavni pritožbi ugotovilo le za trditve, ki se nanašajo na uporabo kazenske določbe iz drugega odstavka 21. člena ZZT.

Načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave namreč med drugim izključuje zakonsko analogijo - to je, uporabo kaznovalne norme za primer, ki ga zakon sicer izrecno ne določa, je pa podoben tistemu, ki ga zakon izrecno določa kot kaznivo ravnanje - ki se zatrjuje v konkretnem primeru.

7.Ustavno sodišče tudi te kršitve ni ugotovilo, saj je ocenilo, da je sodišče in pred tem organa za prekrške svojo odločitev utemeljeno oprlo na citirano kazensko določbo. V konkretnem primeru je bilo s strani organa za prekrške ugotovljeno kot nesporno, da je tujec opravljal delo brez delovnega dovoljenja.

7.Ugotovljeno je bilo tudi, da je delavec - tujec delo opravljal brez pisne pogodbe z delodajalcem. S tem je bila kršena obličnost, ki jo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in pogodbe o delu določa Zakon o delovnih razmerjih, vendar pa s sklicevanjem na nezakonito ravnanje, kot je omogočanje dela v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih, ki predpisujejo pismenost pogodbe o zaposlitvi in pogodbe o delu, pritožnik ne more uspeti. Znak kaznivega ravnanja oziroma prekrška iz 21. člena ZZT predstavlja namreč sklenjeni pravni posel in ne še posebej njegova obličnost. Ne iz splošnih ne iz kazenskih določb ZZT namreč ne sledi, da bi dajal zakon obličnosti sklenjenega posla večji (konstitutivni) pomen, kot ga ima le-ta kot pogodbeno, civilnopravno razmerje in katerega veljavnost se presoja po zakonodaji, ki ga ureja. To pa je v primeru sklepanja pogodbe med delodajalcem in delavcem Zakon o obligacijskih razmerjih in delovnopravna zakonodaja (Zakon o delovnih razmerjih), ki ureja določene posebnosti tovrstnih pogodb - in na katero se je Vrhovno sodišče upravičeno oprlo, ko je presodilo obstoj pogodbenega razmerja v smislu realiziranega pravnega posla. Da v primeru dejansko opravljenega dela za obstoj predpisanega elementa kaznivega ravnanja po ZZT pismenost pogodbe ni odločilnega pomena, je še posebej mogoče sklepati glede na drugi odstavek 3. člena, na katerega se sklicuje Vrhovno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, in ki izrecno razglaša vsakršno pogodbo sklenjeno s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja (torej tudi obličnostno pravilno), za nično. Enako je mogoče sklepati tudi na podlagi 1. člena istega zakona, po kateri se s tem zakonom določajo pogoji, pod katerimi lahko tuj državljan oziroma oseba brez državljanstva dela v Republiki Sloveniji. Ker torej po navedenem v konkretnem primeru ne gre za nedovoljeno zakonsko analogijo, Ustavno sodišče ustavne pritožbe tudi v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

8.Ker Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ni bilo podlage za odločanje o predlaganem zadržanju izvršitve odločbe o prekršku.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič