Jedro

Za odločanje o spornem ugotovitvenem tožbenem zahtevku glede na okoliščine konkretnega primera pravnomočen odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja nad toženko ni relevanten. Za presojo obstoja sporne terjatve je tako bistveno le, da je tožnik kot zastavitelj poplačal terjatev upnika do toženke ter da je z dnem poplačila ta terjatev prešla nanj.

Sodišče prve stopnje je prezrlo, da z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom tožnik ne uveljavlja plačila obveznosti (izpolnitve terjatve) ter da z odpustom dolgov toženki terjatev upnika ni prenehala. Sodišče prve stopnje ni ustrezno (dosledno) upoštevalo, da je bilo v ponovnem sojenju dolžno odločiti o ugotovitvenem in ne o dajatvenem tožbenem zahtevku. Odločitev je nepravilno oprlo na določbo 409. člena ZFPPIPP glede pravnih učinkov odpusta obveznosti, ki bi bila uporabljiva v primeru odločanja o dajatvenem tožbenem zahtevku. Določba 409. člena ZFPPIPP namreč ne predpisuje prenehanja upnikove terjatve, za katero učinkuje pravnomočen odpust obveznosti, temveč govori o prenehanju upnikove pravice do sodnega uveljavljanja plačila takšne terjatve. Tovrstni odpust obveznosti ima torej za posledico zgolj neiztožljivost terjatev (glej prvi in drugi odstavek 409. člena ZFPPIPP), ki pa še vedno obstajajo kot naturalne terjatve.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni:

-v I. točki izreka tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi in se ugotovi, da obstojita terjatvi tožeče stranke do tožene stranke v zneskih 46.978,39 EUR in 8.060,18 EUR,

-v II točki izreka tako, da se prvi stavek te točke glasi: Tožeča stranka je upravičena do povrnitve 40 % pravdnih stroškov, tožena stranka pa do 60 % pravdnih stroškov.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

I.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.051,42 EUR EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 46.978,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2020 dalje ter v znesku 12.342,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2020 (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške, pri čemer bo o višini teh stroškov odločeno s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2.Zoper I. točko in prvi stavek II. točke izreka se pritožuje tožeča stranka (tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v I. točki izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, v II. točki izreka pa naj prvi stavek spremeni tako, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožniku povrniti njegove potrebne pravdne stroške in stroške tega pritožbenega postopka. Podredno predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter odloči, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški tega postopka. V nadaljevanju je povzeto bistvo pritožbenih navedb.

Pritožnik meni, da sodbe in sklepa VSL I Cp 1090/2022 ni mogoče preizkusiti v smislu 357. člena ZPP in glede vpliva ugotovljene prekoračitve zahtevka. Pritožbeno sodišče v tej razveljavitveni odločbi ni prejudiciralo zavrnitve ugotovitvenega tožbenega zahtevka; če bi bilo tako in bi bila sama po sebi logična zavrnitev zahtevka, bi sámo odločilo o stvari.

Sodišče prve stopnje ni pravilno tolmačilo in upoštevalo jasnih napotkov pritožbenega sodišča. O tožbenem zahtevku je ponovno odločalo kot o dajatvenem zahtevku in ponovno prekoračilo tožbeni zahtevek. Razlogi za zavrnitev zahtevka v izpodbijani sodbi se v bistvenem ne razlikujejo od razlogov v prvotni sodbi. Poleg tega je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 409. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) glede pravnih učinkov odpusta obveznosti. Tožnikova pravica in pravni interes za ugotovitev obstoja terjatve do toženke temeljita na 301. členu ZFPPIPP. Glede na to določbo gre za spor (o obstoju terjatve), ki izvira iz postopka osebnega stečaja in ki ga mora rešiti pravdno sodišče. Naloga pravdnega sodišča pa ni v tem, da presoja, ali in kako vpliva odpust obveznosti na tožnikovo terjatev, ker se o tem odloča v stečajnem postopku. Za odločanje o ugotovitvenem tožbenem zahtevku torej ni relevanten odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja.

Pravilo iz 301. člena ZFPPIPP ne določa, da bi v primeru v stečajnem postopku prerekane terjatve tožnik avtomatično propadel. Tožnik je ravnal skladno s tretjim in četrtim odstavkom 301. člena ZFPPIPP, zato zanj ne morejo nastati posledice zavrnitve tožbenega zahtevka. Prenehanje tožnikove terjatve zaradi odpusta dolga toženki bi bilo v nasprotju s 301. členom ZFPPIPP. Terjatev stečajnega upnika, ki je bila v stečajnem postopku prerekana, preneha samo v primeru, če upnik v enem mesecu po objavi sklepa ne predlaga nadaljevanja postopka (sedmi odstavek 301. člena ZFPPIPP), kar pa ni bila situacija v konkretnem primeru. Sodišče za presojo tožbenega zahtevka ni uporabilo določbe 301. člena ZFPPIPP. Prezrlo je, da z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom tožnik ne uveljavlja plačila obveznosti.

Zavrnitev ugotovitvenega tožbenega zahtevka na podlagi 1018. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je nepravilna. Osebni ugovor odpusta obveznosti ne more biti razlog za zavrnitev ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Že določba 1018. člena oz. 275. člena OZ zadostuje za ugoditev zahtevku, saj je tožnik s tem vstopil v položaj upnika Javnega sklada RS za regionalni razvoj in razvoj podeželja (JSRSRRRP). Odpust obveznosti v stečajnem postopku ne more voditi niti k zaključku o neobstoju niti k zaključku o prenehanju tožnikove terjatve. Tožnikova terjatev obstoji, vendar je ne more izterjati, saj je z odpustom obveznosti prenehal njegov pravovarstveni zahtevek, obstoji pa njegovo materialnopravno upravičenje, ki ga vsebuje terjatev.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o nastanku tožnikove regresne terjatve z zapadlostjo upnikove terjatve 11. 4. 2016 in ne z dnem, ko je tožnik plačal upnikovo terjatev (30. 1. 2020). Tako stališče nima podlage niti v zakonu niti v sodni praksi. S tožnikovim plačilom terjatve upniku se je pogoj, zaradi katerega je bila terjatev prerekana, uresničil in tožnik je ex lege stopil v položaj upnika JSRSRRRP, zato terjatev do toženke ni prenehala. Razlogi sodišča za zavrnitev zahtevka niso logični. Naziranje sodišča pomeni negacijo terjatve upnika JSRSRRRP, kar pa ne zdrži presoje, saj z odpustom dolgov toženki terjatev JSRSRRRP ni prenehala. Ker so razlogi sodišča v nasprotju z odločitvijo, je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že vnaprej je namreč vedelo, kako bo odločilo, zato tožniku ni dopustilo obravnavanja v ponovljenem postopku. Tako ravnanje daje videz pristranosti in predstavlja nepošteno sojenje. Na naroku 7. 11. 2023 sodišče tožniku ni dopustilo navajanja in obravnavanja, narok je izvedlo zgolj zaradi formalnosti. Tožnik se je imel v ponovljenem postopku pravico opredeliti do pomena novega judikata VS RS II Ips 62/2019, vendar mu sodišče tega ni omogočilo. Omenjenega judikata tožnik pri največji skrbnosti ne bi mogel predvideti, zato bi sodišče moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva s strankami razpravljati o (ne)utemeljenosti ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Sodišče je tožnikovo četrto pripravljalno vlogo razglasilo za prepozno, zato navedb in naziranj v tej vlogi pri odločanju v ponovljenem postopku ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo, kar je v nasprotju z določbama 286. in 286.a člena ZPP.

Ugotovitveni tožbeni zahtevek je utemeljen. Judikat VS RS II Ips 62/2019 v konkretnem primeru ni uporabljiv. Ugovor odpusta obveznosti ne učinkuje tako, da bi povzročil prenehanje terjatve, ampak vpliva zgolj na iztožljivost terjatve. Sodba v razlogih nima ugotovitev, da je toženka sama podala ugovor odpusta obveznosti.

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožnik je v tej pravdi (med drugim) v tožbi z dne 12. 1. 2018 uveljavljal (tudi) pogojni regresni denarni zahtevek (v nadaljevanju: sporni zahtevek oz. sporna terjatev) kot zastavitelj nepremičnine. Pri tem je napovedal, da bo iz naslova vnovčenja hipoteke na njegovi nepremičnini poplačan dolg toženke do upnika JSRSRRRP iz naslova kreditne pogodbe z dne 13. 4. 2017 v višini 46.978,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2016 dalje do plačila. To prisilno poplačilo dolga se je nato v izvršilnem postopku upnika JSRSRRP zoper tožnika kot dolžnika tudi zares zgodilo, in sicer 30. 1. 2020, tj. po začetku osebnega stečaja nad toženko (10. 12. 2018) in pred sprejemom sklepa o odpustu obveznosti v tem stečaju (sklep z dne 28. 9. 2020, pravnomočen 20. 10. 2020). Toženka je po odpustu obveznosti v stečaju umrla (3. 12. 2021), osebni stečaj zoper njo pa se nadaljuje kot stečaj zapuščine in še ni zaključen (ravno zaradi tega še odprtega pravdnega postopka).

6.V prvem sojenju je sodišče prve stopnje sporni tožbeni zahtevek obravnavalo kot dajatven in ga zavrnilo (sodba I P 10/2018 z dne 7. 10. 2018). Tožnik se je zoper sodbo pritožil in pritožbeno sodišče je njegovi pritožbi glede spornega zahtevka ugodilo, sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sodba in sklep VSL I Cp 1090/2022 z dne 23. 12. 2022). Pritrdilo je namreč pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o spornem dajatvenem namesto o ugotovitvenem tožbenem zahtevku prekoračilo sporni tožbeni zahtevek in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je glede tega zahtevka terjala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

7.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sporni tožbeni zahtevek obravnavalo kot ugotovitveni in ga prav tako zavrnilo. V obrazložitvi sodbe se je sklicevalo na določila Obligacijskega zakonika (OZ) o poroštvu (1018. in 1028. člen) ter na 409. člen ZFPPIPP (glede pravnih učinkov odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaja). Pojasnilo je, da je tožnik

kot zastavni upnik (porok)

poravnal dolžničino terjatev,

zaradi česar je nanj prešla upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. Upnikova terjatev je zapadla v plačilo 11. 4. 2016 in odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja učinkuje na to terjatev, zato upnik od toženke po odpustu obveznosti ne more več zahtevati njene izpolnitve. Zaradi tega pa tudi tožnik kot porok nima regresne pravice. Takšna razlaga je v skladu z namenom odpusta dolga v postopku osebnega stečaja, in sicer, da naj se stečajnemu dolžniku omogoči, da po zaključku stečaja "zaživi na novo". Nasprotno stališče ni združljivo s pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS (URS) in bi nedopustno poseglo v pravnomočno urejeno razmerje s sklepom o odpustu obveznosti (158. člen URS). Dodalo je še, da sicer obstaja naturalni dolg tožnika (pravilno: toženke), ki pa ga zaradi odpusta obveznosti ni mogoče več sodno izterjati.

8.Očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba ima razloge, ki so dovolj razumljivi, da jih je mogoče preizkusiti. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, pa ti razlogi niso materialnopravno pravilni.

9.Pritožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni postopalo pravilno, ko se ni opredelilo do vseh njegovih pravnih naziranj (zlasti v zvezi z judikatom VS RS II Ips 62/2019), ki niso bila prepozna. Kljub izvedbi naroka 7. 11. 2023 se sodišče prve stopnje dejansko ni soočilo s tožnikovimi pravnimi stališči, podanimi v četrti pripravljalni vlogi, in nanje v izpodbijani sodbi ni odgovorilo v celoti. Sklicevalo se je na razloge judikata VS RS II Ips 62/2019, ne da bi pojasnilo, zakaj je ta judikat v celoti merodajen tudi za odločanje o konkretnem (ugotovitvenem) tožbenem zahtevku.

10.Kot pravilno izpostavlja pritožnik, je sodišče prve stopnje prezrlo, da z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom ne uveljavlja plačila obveznosti (izpolnitve terjatve) ter da z odpustom dolgov toženki terjatev upnika JSRSRRRP ni prenehala. Sodišče prve stopnje ni ustrezno (dosledno) upoštevalo, da je bilo v ponovnem sojenju dolžno odločiti o ugotovitvenem in ne o dajatvenem tožbenem zahtevku. Odločitev je nepravilno oprlo na določbo 409. člena ZFPPIPP glede pravnih učinkov odpusta obveznosti, ki bi bila uporabljiva v primeru odločanja o dajatvenem tožbenem zahtevku. Določba 409. člena ZFPPIPP namreč ne predpisuje prenehanja upnikove terjatve, za katero učinkuje pravnomočen odpust obveznosti, temveč govori o prenehanju upnikove pravice do sodnega uveljavljanja plačila takšne terjatve. Tovrstni odpust obveznosti ima torej za posledico zgolj neiztožljivost terjatev (glej prvi in drugi odstavek 409. člena ZFPPIPP), ki pa še vedno obstajajo kot naturalne terjatve.

11.Poleg tega pritožnik utemeljeno poudarja, da gre med pravdnima strankama za spor o obstoju (ne o poplačilu) terjatve, pri čemer ta spor izvira iz postopka osebnega stečaja (tam je bila terjatev prerekana) in ga mora rešiti pravdno sodišče. Naloga pravdnega sodišča pa ni v tem, da presoja, ali in kako vpliva odpust obveznosti v stečaju na tožnikovo terjatev, ker se o tem odloča v stečajnem postopku (tam se odloči, katere terjatve bodo poplačane iz stečajne mase in katere zajame odpust obveznosti). Za razliko od primera, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 62/2019 z dne 21. 11. 2019, je sodišče v konkretnem primeru (po tožnikovem predlogu za nadaljevanje pravdnega postopka 27. 9. 2019) odločalo le še o ugotovitvenem tožbenem zahtevku (tam dajatvenem) in postopek osebnega stečaja nad toženko še vedno ni pravnomočno končan - sedaj se nadaljuje kot stečaj zapuščine

(tam se je zaključil z odpustom obveznosti). Za odločanje o spornem ugotovitvenem tožbenem zahtevku torej glede na okoliščine konkretnega primera pravnomočen odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja nad toženko ni relevanten.

12.Za presojo obstoja sporne terjatve je tako bistveno le, da je tožnik kot zastavitelj (prisilno) poplačal terjatev upnika JSRSRRRP do toženke ter da je z dnem poplačila (30. 1. 2020) ta terjatev prešla nanj (275. člen OZ o zakoniti subrogaciji).

13.Treba pa je upoštevati tudi, da toženka med pravdo ni nasprotovala le obstoju sporne (sprva pogojne) terjatve, temveč je ugovarjala tudi njeni višini (glej njeno prvo pripravljalno vlogo z dne 19. 5. 2021 na red. št. 65). Opozorila je namreč, da tožnik ne more zahtevati plačila višjih zneskov, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev oz. zneskov, ki se nanašajo na obdobje po začetku stečajnega postopka (tj. po 10. 12. 2018). Kot nesporno je tako priznala le terjatev v znesku 46.978,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 10. 2016 do 10. 12. 2018,

ter znašajo 8.060,18 EUR

(to je terjatev v skupnem znesku 55.038,57 EUR).

Ta toženkin ugovor višini sporne terjatve je utemeljen. Predmet prijave in preizkusa terjatev v stečajnem postopku sta namreč le glavnica in kapitalizirani znesek obresti, obračunanih za obdobje od dospelosti terjatve do začetka postopka zaradi insolventnosti,

ne pa tudi obresti od dneva začetka stečajnega postopka dalje (te obresti v skladu z določbo prvega odstavka 256. člena ZFPPIPP tečejo že po samem zakonu).

14.V pritožbenem postopku odpravljena kršitev zmotne uporabe materialnega prava terja spremembo izpodbijane odločitve (peta alineja 358. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu ustrezno delno spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj tožnikovih terjatev do toženke v zneskih 46.978,39 EUR in 8.060,18 EUR, posledično pa je spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, ki je odvisna od odločitve o glavni stvari (drugi odstavek 165. člena ZPP).

15.Glavno merilo za odločanje o stroških pravdnega postopka je uspeh strank (154. člen ZPP), načelo krivde (156. člen ZPP) ga dopolnjuje le kot korektiv. Le v izjemnih primerih si je mogoče zamisliti, da bi sodišče o stroških celotnega postopka odločilo v skladu s 156. členom ZPP

in tega primera pritožbeno sodišče v nasprotju s tožnikom ne ocenjuje kot takšnega.

16.Tožnik je v tej pravdi uspel le delno, saj je v tožbi uveljavljal tri različne zahtevke (plačilo treh različnih denarnih terjatev),

uspel pa je le z ugotovitvenim zahtevkom glede zadnje denarne terjatve. Njegov pravdni uspeh znaša 38,13 %,

torej približno 40 %, uspeh toženke pa približno 60 %. Zato je tožnik upravičen do povrnitve 40 % svojih pravdnih stroškov, toženka pa do 60 % svojih pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). O višini teh stroškov bo odločilo sodišče prve stopnje, kot je predvideno v neizpodbijanem drugem stavku II. točke izreka sodbe (četrti odstavek 163. člena ZPP).

17.V preostalem delu (tj. glede ugotovitve obstoja preostale sporne terjatve - glavnice 4.282,56 EUR in vseh zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od glavnic 46.978,39 EUR in 12.342,74 EUR) pritožba ni utemeljena in jo je treba zavrniti, sodbo pa v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

18.Z obravnavano pritožbo je tožnik uspel skoraj v celoti (njegov pritožbeni uspeh znaša 92,78 %

), zato je v celoti upravičen do povračila stroškov tega pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Upoštevaje 155. člen ZPP, Odvetniško tarifo (OT) in vrednost spornega predmeta (59.321,13 EUR), je tožnik upravičen do povrnitve stroškov za pritožbo v višini 1.125 odvetniških točk (Tar. št. 22/1 v zvezi s Tar. št. 19/1 OT) in do povrnitve izdatkov za stranko (materialnih stroškov) v višini 21,25 točk,

kar skupaj znaša 1.126,25 odvetniških točk in upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR ustreza 675,75 EUR. Temu znesku je treba prišteti še 22 % DDV na odvetniško storitev in izdatke (148,67 EUR) in plačano sodno takso za pritožbo (1.227 EUR), tako da vsi tožnikovi pritožbeni stroški skupaj znašajo 2.051,42 EUR. V primeru zamude s plačilom pritožbenih stroškov toženka tožniku dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

-------------------------------

1Z ustanovitvijo hipoteke na svoji nepremičnini je zavaroval toženkin dolg in s tem prevzel odgovornost za izpolnitev njene obveznosti (primerjaj drugi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)).

2V osebnem stečaju nad toženko je tožnik kot zastavitelj prijavil sporno bodočo regresno terjatev v skladu z drugim odstavkom 296. člena ZFPPIPP.

3Pravilno: zastavitelj.

4Pravilno: dolžničino obveznost oz. toženkin dolg.

5Pravilno: 11. 6. 2014 (glej npr. prilogo A14).

6Ta določba predpisuje splošen odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja. Gre za poseben pravni institut oz. pravno dobroto v korist stečajnega dolžnika, ki jo določa ZFPPIPP.

7Tudi v primeru, da bi pravnomočen odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja vplival na vtoževano terjatev, to ne negira obstoja te terjatve, temveč vpliva le na njeno iztožljivost (tožnik ne bi mogel uspeti zgolj z dajatvenim zahtevkom - kakor je bilo tudi odločeno v zadevi II Ips 62/2019 z dne 21. 11. 2019, v kateri se je razpravljalo le o utemeljenosti te vrste zahtevka).

8V postopku osebnega stečaja, v katerem je bil izdan odpust obveznosti, se tudi po njegovi pravnomočnosti lahko izvajajo dejanja, ki do takrat še niso bila izvedena - kot so zlasti unovčenje premoženja in razdelitev mase med upnike (glej prvi odstavek 410. člena ZFPPIPP).

9Glej 1. točko obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča. Enako sodba VSL I Cp 1959/2018 z dne 12. 12. 2018, ki je bila podvržena revizijski presoji, v 5. točki obrazložitve.

10Tega dne se je nad toženko začel postopek osebnega stečaja.

11Znesek 8.060,18 EUR tako predstavlja kapitalizirano glavnico.

12Tako je bila sporna terjatev tudi priglašena v stečajnem postopku - glej končni seznam preizkušenih terjatev v sklepu z dne 28. 8. 2019.

13Primerjaj 1. in 2. točko drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP ter 3. in 4. točko četrtega odstavka 61. člena ZFPPIPP. ZFPPIPP izhaja iz izhodišča, da mora upnik terjatve prijaviti določno in preračunane na dan začetka postopka insolventnosti. To je namreč presečni dan, na katerega se zagotavlja načelo enakega obravnavanja upnikov pri razdelitvi stečajne mase (glej članek Franca Seljaka:

Nekatera aktualna vprašanja insolvenčnega prava in možni odgovori nanje

, objavljen v Pravosodnem biltenu, št. 3/2017).

14Primerjaj sodbo in sklep VSL I Cpg 745/2018 z dne 19. 12. 2018.

15Primerjaj N. Betetto v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ur. list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 40 - 42.

16Prvi tožbeni zahtevek je tožnik zvišal s 60.000 EUR na 72.000 EUR (s pripadki) in z njim propadel (zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen), ker je bilo ugotovljeno zastaranje pravice iz najemne pogodbe (sodba I P 10/2018 z dne 7. 10. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom VSL I Cp 1090/2022 z dne 23. 12. 2022). Drugi tožbeni zahtevek v višini 13.000 EUR (s pripadki) je bil pravnomočno zavržen, ker je bila terjatev iz tega zahtevka že priznana v postopku osebnega stečaja (glej sklep I P 10/2018 z dne 30. 12. 2019 v zvezi s sklepom VSL I Cp 803/2020 z dne 10. 6. 2020).

17Uspel je glede glavnice v skupnem znesku 55.038,57 EUR (seštevek terjatev 46.978,39 EUR in 8.060,18 EUR) od skupno uveljavljanih 144.321,13 EUR (kar je skupni seštevek vseh treh denarnih zahtevkov po spremembi tožbe 4. 2. 2021).

18Uspel je glede glavnice v skupnem znesku 55.038,57 EUR, medtem ko je v presežku 4.282,56 EUR do glavnice 59.321,13 EUR propadel.

19To je 2 % od vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk) in 1 % od presežka nad 1.000 točk (1,25 točk) - tretji odstavek 11. člena OT.