Jedro

Tožnik (vojak) je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas 5 let. Ker je bila ta pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena na podlagi ZObr, ki je specialni predpis, se z iztekom tega časa ni mogla spremeniti v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav je tožnik po izteku časa, za katerega je bila sklenjena, še vedno ostal na delu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep št. ... z dne 13. 7. 2009 ničen (1. točka izreka) ter, da ima tožnik sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 11. 6. 1997 (2. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz razloga po 1. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovo tožbo zavrže, s stroškovno posledico. Stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ni treba izkazati pravnega interesa za zahtevek na ugotovitev ničnosti citiranega sklepa, ker je tožbo vložil na podlagi posebnega predpisa (Zakona o obrambi – ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) ter da ugotovitev o obstoju pogodbe o zaposlitvi predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek, za katerega tožniku prav tako ni treba posebej izkazati pravnega interesa, je napačno. ZObr v osmem odstavku 100. a člena res predvideva sodno varstvo pri pristojnem sodišču, kadar so izpolnjeni predpisani pogoji, ne določa pa, kakšno vrsto tožbe (ugotovitveno, dajatveno ali oblikovalno) je treba v takšnem primeru vložiti. Ker gre v primeru vložitve tožbe na podlagi citiranega člena Zobr za že nastalo domnevno kršitev pravic materialnega prava, ima tožnik na voljo dajatveno ali oblikovalno tožbo, ne pa ugotovitvene. Tako teorija (glej Lojze Ude, Nina Betetto, Aleš Galič, Vesna Rijavec, Dragica Wedam Lukić, Jan Zobec, Pravdni postopek – zakon s komentarjem: 2. knjiga, GV Založba, 2006, komentar 181. člena, od strani 142 dalje) kot sodna praksa (odločba VS RS, opr. št. VIII Ips 87/2008 z dne 6. 10. 2009) sta se že postavili na stališče, da takšno sodno varstvo predpostavlja uveljavljanje ustreznih oblikovalnih in dajatvenih zahtevkov. Treba pa je upoštevati tudi okoliščino, da je tožnik zahteval le ugotovitev ničnosti prvostopenjskega organa, ne pa tudi drugostopenjskega organa, torej razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 5. 1. 2011, zato je njegov zahtevek nesklepčen. Tožnik bi moral za vloženo tožbo v skladu z določbo 181. člena ZPP, ki se v delovnih sporih uporablja na podlagi določbe 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), posebej izkazati pravni interes. Po oceni tožene stranke tožnik posebnega pravnega interesa za vloženo tožbo ni izkazal. Pravna teorija navaja, da predpostavka pravnega interesa od tožnika zahteva izkaz, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da tožnik nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj. Enako je tudi stališče sodne prakse (odločba VS RS, opr. št. II Ips 734/2009 z dne 20. 1. 2011). Tožnik je imel na voljo učinkovitejšo pravno sredstvo, in sicer oblikovalno tožbo. Prav tako slednji tudi ni izkazal, da je z izdajo navedenega sklepa njegov položaj negotov in ogrožen. Nesporno ima tožnik s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas (že od 17. 10. 1994), zato tudi ne more biti negotov glede obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Da bi bile z izdajo navedenega sklepa ogrožene kakšne druge njegove pravice, pa slednji tudi ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje je drugi del tožnikovega zahtevka napačno opredelilo kot vmesni ugotovitveni zahtevek, za katerega tožniku ni treba izkazati pravnega interesa. Tožnik pravnega interesa v zvezi s tem zahtevkom prav tako ni izkazal. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo, zaradi pomanjkanja pravnega interesa, zavreči (274. člen ZPP). Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Hkrati je podana kršitev pravil pravdnega postopka tudi iz tretje točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ugotovitveni zahtevki, ki so oblikovani v nasprotju z določbo 181. člena ZPP ali nimajo podlage v morebitnih drugih zakonskih določbah, ne uživajo sodnega varstva oziroma ne spadajo v sodno pristojnost. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in na katere se sklicuje tožena stranka, ni storilo, da pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo ugotovitveno tožbo, zaradi pomanjkanja pravnega interesa, zavreči (274. člen ZPP) oziroma, da je odločalo o zahtevkih, ki ne spadajo v sodno pristojnost, niso utemeljene. Ugotovitvena tožba je namreč dopustna tudi, če je to določeno s posebnim predpisom (drugi odstavek 181. člena ZPP). Takšen predpis je tudi ZObr, ki v 100.a členu izrecno predvideva možnost sodnega varstva zoper odločitev tožene stranke. Pravnega interesa zato tožniku v tem primeru ni treba zatrjevati oziroma izkazovati, saj je ta podan že s tem, da je zakon takšno tožbo predvidel in dopustil (glej smiselno npr. odločitev pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1351/2007 z dne 1. 2. 2008 in VS RS VIII Ips 91/2008 z dne 8. 3. 2010 in VIII Ips 321/2007, z dne 22. 4. 2008). Če torej zakon daje delavcu pravico do sodnega varstva, se pravni interes predpostavlja in se ne ugotavlja, kot je to vse pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (str. 3 obrazložitve izpodbijane sodbe). Z ozirom na navedeno so pritožbene navedbe tožene stranke, ki utemeljujejo, zakaj tožnik v obravnavanem primeru pravnega interesa za vloženo tožbo naj ne bi izkazal, nebistvene.Očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 274. členom ZPP oziroma po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, torej ni utemeljen.

Zaradi neprimerljivosti se tožena stranka s tem v zvezi neuspešno sklicuje na odločitev VS RS, opr. št. 87/2008 z dne 6. 10. 2009 in II Ips 734/2009 z dne 20. 1. 2011, saj v teh dveh zadevah ni šlo za primer, ko bi poseben zakon predvidel tožbo, kot je to moč ugotoviti v obravnavani zadevi (100.a člen ZObr). Stališča pravne teorije za sodišče ne predstavljajo formalnega pravnega vira, vendar pa pritožbeno sodišče vseeno pojasnjuje, da je z vsebino citiranega strokovnega dela seznanjeno, da pa le-ta vendarle ni tako enoznačna, kot to v pritožbi skuša prikazati tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ostal na delu po poteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 11. 6. 1997, zato je, ob upoštevanju določb prvega odstavka 88. člena ZObr, tretjega odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) in 54. člena ZDR, zaključilo, da se na podlagi 54. člena ZDR šteje, da je bila navedena pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, zaradi česar ni bilo potrebe za to, da tožena stranka ponudi tožniku sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Ker pogoji, ki jih določa 95. člen Zakon o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 59/2007) za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi oziroma izdajo nadomestnega sklepa po njegovem mnenju niso bili izpolnjeni je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke z dne 13. 7. 2009. Sodišče pa je ugodilo tudi tožnikovemu zahtevku na ugotovitev, da ima sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi št. 182-01 33/97 z dne 11. 6. 1997. Ugotovilo je namreč, da je eden od pogojev za odločitev o predmetnem spornem razmerju po 95. členu ZSSloV tudi obstoj pogodbe o zaposlitvi, zato je ta tožnikov zahtevek opredelilo kot vmesni ugotovitveni zahtevek, ki mu je tudi ugodilo, ker je ugotovilo, da med strankama še vedno velja pogodba o zaposlitvi z dne 11. 6. 1997. Pritožbeno sodišče uradoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 6. 1997 za dolžnost vojaka za določen čas 5 let od 14. 1. 1995 dalje. Ta pogodba se je iztekla 14. 1. 2000. Ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena na podlagi ZObr, ki je specialen predpis, se pogodba o zaposlitvi z dne 11. 6. 1997, sklenjena za določen čas petih let, z iztekom tega časa, ni mogla spremeniti v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav je po izteku tega časa, za katerega je bila sklenjena, tožnik še vedno ostal na delu. Določba 54. člena ZDR se namreč v tem primeru ne more uporabiti (takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo, in sicer v odločbi, opr. št. Pdp 350/2011, z dne 7. 10. 2011). Tako tožnik ob uveljavitvi ZSSloV s toženo stranko ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje na navedeni pravni podlagi napačno ugodilo tožnikovima zahtevkoma.

Tožnik v tem sporu ne zahteva ugotovitev nezakonitosti sklepa z dne 13. 7. 2009 ali njegove razveljavitve, ampak ugotovitev njegove ničnosti. Sodišče prve stopnje, zaradi navedenega zmotnega materialnopravnega izhodišča, utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka na morebitni drugi pravni podlagi ni ugotavljalo, zato je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče na tem mestu še pojasnjuje, da je sklep delodajalca, ki je izdan v nasprotju z določbo 95. člena ZSSloV, nezakonit, ne pa ničen.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik prav tako ne izpodbija odločbe tožene stranke št. … z dne 5. 1. 2011, s katero je bil kot neutemeljen zavrnjen njegov ugovor zoper sklep z dne 13. 7. 2009. V tožbi tožnik sam navede, da je bilo z navedeno odločbo o njegovem ugovoru odločeno, vendar pa pri tem navaja, da dejansko o njegovem ugovoru ni bilo odločeno. Trdi namreč, da je iz obrazložitve te odločbe razvidno, da so v njej navedeni drugi razlogi kot tisti, ki jih je v ugovoru uveljavljal tožnik. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi v primeru, če je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločitve res navedla druge razloge kot tiste, ki jih je v ugovoru navajal tožnik, kot to trdi tožnik v tožbi, ta okoliščina, torej tudi, če bi bila podana, slednjega ne razbremeni obveznosti, da mora takšno odločbo, če želi preprečiti njene učinke, izpodbijati skupaj s prvostopenjsko odločbo. Sodišče prve stopnje na to pomanjkljivost tožnika ni opozorilo (v okviru pooblastil iz 285. člen ZPP).

Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče se pooblastil o razpisu pritožbene obravnave ni poslužilo. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je namreč ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka na drugi pravni podlagi in tako ponovno celovito ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenega materialnopravnega stališča pritožbenega sodišča, da uporaba določbe 54. člena ZDR v obravnavani zadevi ne pride v poštev, ponovno ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine in po potrebi v ta namen izvesti dokazni postopek. Ponovno bo moralo presoditi utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka in tako o njem ponovno odločiti. Po potrebi naj tožnika v okviru pooblastil iz 285. člena ZPP tudi pozove naj jasno opredeli, katere ničnostne razloge zoper navedeni sklep uveljavlja oziroma zakaj meni, da je ta sklep ničen.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.