Jedro

Pri odločitvi o prenehanju potreb po delu delavca na določenem delovnem mestu za obstoj poslovnega razloga delodajalcu ni potrebno tudi formalno spreminjati akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest s formalno ukinitvijo takega delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče: - ugotovi nezakonitost in razveljavi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) z dne 8. 12. 2011, - ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, ter naloži toženi stranki, da je tožečo stranko dolžna pozvati nazaj na delo in jo ponovno vpisati v matično evidenco ZPIZ-a ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi za posamezni mesečni znesek od 18. dne v mesecu (za pretekli mesec) do plačila (I. točka izreka sodbe).

Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka v skopi obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla le, da se zaradi reorganizacije dela ukinja med drugimi delovnim mesti tudi delovno mesto „aplikacijski svetovalec“, ter da je reorganizacija družbe posledica manjših dohodkov kot so bili načrtovani v drugi polovici leta 2011, kar je pripisati svetovni gospodarski krizi, ki je prizadela tudi družbo A d.d.. Do ukinitve delovnega mesta je torej, kot izhaja iz obrazložitve odpovedi, prišlo zaradi organizacijskih razlogov. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zmotno ugotavlja, da je toženec v odpovedi in v sodnem postopku ves čas zatrjeval enak poslovni razlog, kar ne drži, saj je v sodnem postopku tožena stranka zatrjevala, da reorganizacija sploh ni bila izvedena. Izvršni direktor je izpovedal, da konkretne reorganizacije niso naredili in v samo sistemizacijo niso posegali. Kljub takšni izpovedi je sodišče, ne da bi za to imelo dejansko ali pravno podlago, v obrazložitvi sodbe navedlo, da je toženec izvedel reorganizacijo. Sodišče se sklicuje na sklep toženca o spremembi kadrovskega načrta z dne 23. 11. 2011, iz katerega izhaja, da je bil sprejet na podlagi sklepa kolegija dne 14. 11. 2011. Navedena akta ne moreta predstavljati „reorganizacije“. Splošnih aktov pa tožena stranka ni spreminjala. Razlogi, s katerimi sodišče utemeljuje reorganizacijo, so si med seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z ugovorom tožnika, da toženec ni izvedel reorganizacije ter ukinil delovnega mesta aplikacijski svetovalec, se sodišče sklicuje na sodno prakso oz. stališče, da pri odločitvi o prenehanju potreb po delu delavca na določenem delovnem mestu za obstoj poslovnega razloga delodajalcu ni potrebno formalno spreminjati akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest s formalno ukinitvijo takega delovnega mesta. Citirana sodba VS RS za konkreten primer ni uporabna, ker tožena stranka odpoved utemeljuje z reorganizacijo in ukinitvijo delovnega mesta, česar pa v postopku ni dokazala, oziroma je ta razlog neresničen. Projekt …., s katerim se izpodbijana sodba obširno ukvarja, v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni omenjen. Pravno nevzdržno je, da sodišče delodajalcu dopušča spreminjanje in širitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe. Pojasnjuje, da je tožena stranka sprejela odločitev o ukinitvi treh delovnih mest in sicer sistemski tehnik na PE …, koordinator projektov in aplikacijski svetovalec (za enega izvajalca), razlog za ukinitev treh delovnih mest pa je bila reorganizacija, sprejeta zaradi upada prihodkov v drugi polovici leta 2011. Odpovedni razlogi so bili pojasnjeni in utemeljeni že v odpovedi, o tem pa sta izpovedali priči A.A. in B.B. Z delnim podajanjem izjave B.B. želi tožena stranka napačno prikazati dejansko stanje. B.B. je sicer res povedal, da „neka konkretna reorganizacija ni bila narejena“, vendar je to izjavo potrebno interpretirati v tem smislu, da ni bila narejena obsežna reorganizacija, saj so bila ukinjena le tri delovna mesta. Tudi glede izpovedi priče A.A. tožeča stranka napačno navaja, da ji ni bil poznan sklep o spremembi kadrovskega načrta z dne 23. 11. 2011, čeprav je ta priča jasno povedala, da je bila z ukrepi na kadrovskem področju seznanjena. Tožena stranka je vsekakor uspela dokazati utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje razsodilo pravilno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo.

Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju, zlasti ni nobenega nasprotja v okviru razlogov, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje, da je šlo pri toženi stranki za reorganizacijo. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izpostavlja tožena stranka glede na izpoved priče B.B. Res je sicer, da je ta priča izpovedala, da „kakšne konkretne reorganizacije nismo naredili in v samo sistemizacijo nismo posegali“, vendar niti iz tega dela izpovedi niti iz njene izpovedi kot celote ni mogoče sklepati, da reorganizacije pri toženi stranki sploh ni bilo. Iz vseh izvedenih dokazov, pa tudi iz same odpovedi, je namreč razvidno, da je tožena stranka sprejela odločitev o ukinitvi treh delovnih mest, med njimi tudi tožnikovega, in da je bila izvedena reorganizacija v smislu zmanjšanja števila izvajalcev na delovnem mestu aplikacijski svetovalec, zato so zaključki sodišča prve stopnje pravilni. V sodbi torej ni nikakršnega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa pojasnjuje naslednje: Tožena stranka je po predhodnem obvestilu o nameravani redni odpovedi (z dne 5. 12. 2011) dne 8. 12. 2011 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu aplikacijski svetovalec. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami) je bila podana zaradi ukinitve tožnikovega delovnega mesta oziroma zaradi zmanjšanja števila izvajalcev na delovnem mestu aplikacijski svetovalec za enega delavca, to je zaradi organizacijskih razlogov. Dne 23. 11. 2011 je tožena stranka sprejela sklep o spremembi kadrovskega načrta, ki je bil sprejet na podlagi sklepa kolegija z dne 14. 11. 2011, zmanjšanje števila zaposlenih na tožnikovem delovnem mestu pa se je izvedlo zaradi stroškovne neupravičenosti – kot posledica zmanjšanja prihodkov na projektu in rezultatu družbe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je dokazan utemeljen odpovedni razlog, to je poslovni razlog v skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Pravilno pa je tudi ugotovilo, da je zatrjevani odpovedni razlog utemeljen in onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, kot to zahteva 2. odstavek 88. člena ZDR. Potek reorganizacije in njen vpliv na delovno mesto tožnika so sodišču ustrezno pojasnile tudi zaslišane priče. Ni mogoče pritrditi pritožbi, ki nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tako v podani pisni odpovedi kot v sodnem postopku ves čas zatrjevala enak poslovni razlog in ga dokazala. Neutemeljen pa je očitek, da sodišče dopušča delodajalcu spreminjanje in širitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je tožena stranka le dokazovala in dodatno pojasnila razloge, zaradi katerih je tožnikovo delo postalo nepotrebno, ne pa navajala nove razloge. Tudi pritožbeno sodišče, ob upoštevanju vseh dokazov, izvedenih pred sodiščem prve stopnje, soglaša s presojo sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem poslovnega razloga za odpoved in prenehanjem potreb po delu tožnika v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sodišče prve stopnje natančno in prepričljivo obrazložilo v razlogih sodbe. Pri tem pa je potrebno zlasti izpostaviti, da se je prvostopenjsko sodišče povsem utemeljeno sklicevalo na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, oz. na stališče, da pri odločitvi o prenehanju potreb po delu delavca na določenem delovnem mestu za obstoj poslovnega razloga delodajalcu ni potrebno formalno spreminjati akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest s formalno ukinitvijo delovnega mesta (odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 181/2011 z dne 3. 4. 2012).

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka postopek pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izvedla v skladu z zakonom, saj je poslovni razlog dokazan, pri podaji odpovedi pa je upoštevala določbe ZDR, zlasti določbo 3. odstavka 83. člena (obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), 86. in 88. člena ZDR. Redna odpoved vsebuje navedbo odpovednega razloga in pisno obrazložitev (2. odstavek 86. člena ZDR), podana pa je bila pravočasno, v okviru prekluzivnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka pa je tudi izpolnila svoje obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR in preverila možnost zaposlitve tožnika na drugih delih, vendar teh možnosti ni bilo.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana v skladu z določili ZDR, je torej pravilna, glede na takšno odločitev pa je bil utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem v zvezi tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).