Jedro

Sodišče druge stopnje meni, da prikriti ukrep po 156. členu ZKP pomeni manj invaziven poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, kar izkazuje tudi nižja stopnja zahtevanega dokaznega standarda (razlogi za sum), ki še dopušča uporabo tega ukrepa. Značilnost tega ukrepa pa je seveda tudi, da je sam po sebi najblažji možen ukrep, saj bančnih podatkov potrebnih za preiskavo, v konkretnem primeru kaznivega dejanja pranja denarja, na blažji način ni možno pridobiti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče, na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim in drugim odstavkom 285.e člena ZKP, zavrnilo predloga zagovornikov obtoženih V. Š. in C. V. za izločitev listin in dokazov.

2. Zoper prvostopenjski sklep se je pravočasno pritožila zagovornica obtoženega V. Š. . Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev listin in dokazov ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožbenim sklicevanjem na standarde, ki sta jih glede zahteve po obrazloženosti odredb, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, začrtala Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Sodišče druge stopnje je namreč že v sklepu z dne 4. 2. 2020, opr. št. III Kp 59029/2010, zavzelo stališče, da izhajajoč iz dveh odločb Ustavnega sodišča RS1, sprejetih v skladu s presojo ESČP v zadevi D. proti Hrvaški z dne 15. 1. 2015, mora sodnik tudi v obrazložitvi odredbe izdane po določbah 156. člena ZKP pojasniti: 1) na podlagi česa ocenjuje, da so podani razlogi za sum, da naj bi osumljenec storil ali sodeloval pri storitvi določenega kaznivega dejanja (oziroma, da je za določeno osebo, ki ni osumljenec, mogoče utemeljeno sklepati, da je udeležena v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca), kot tudi 2) potrebnosti pridobitve zaupnih bančnih podatkov, torej da bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku, ali so potrebni zaradi zasega predmetov ali zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi. Dejstvo, da je predlog državnega tožilca za odreditev tega prikritega ukrepa obrazložen, pa preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da tudi sam kritično in poglobljeno presodi, ali k predlogu za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa predloženo dokazno gradivo opravičuje poseg v človekovo pravico, razlogi za njegovo presojo pa morajo biti razvidni iz obrazložitve sodne odredbe.

5. Vendar pa sodišče druge stopnje pa v nasprotju s pritožnico ugotavlja, da predmetna odredba preiskovalne sodnice z dne 15. 2. 2018, opr. št. II Kpd 17558/2015, izpolnjuje vse pogoje, ki jih določa prvi odstavek 156. člena ZKP in kot jih je sodišče druge stopnje izpostavilo že zgoraj pod točko 4. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sprejema argumente prvega sodišča o zadostni obrazloženosti osporavane odredbe, zapisane pod točkami 11 do 16 izpodbijanega sklepa.

6. Glede očitka odsotnosti testa sorazmernosti prikritega preiskovalnega ukrepa v odredbi preiskovalne sodnice, na čemer sloni bistveni poudarek aktualne pritožbe, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ta bil, še zlasti glede na naravo same odredbe, opravljen v zadostni meri.

7. Res je sicer, da je preiskovalna sodnica bankama pod točkami I/2, 3 in 4 ter II. odredila posredovanje prometnih podatkov na bančnih računih za obdobje od 2. 11. 2007 do dneva izdaje odredbe, t. j. do 15. 2. 2018, a je pri tem vendarle treba upoštevati, da ne gre za trajajoč omejevalni ukrep, pač pa zajem bančnih podatkov na bančnih računih, na katere naj bi se stekala neupravičeno pridobljena sredstva in s katerimi bi v nadaljevanju bančne transakcije lahko potekale v daljšem časovnem obdobju, torej tudi praktično do zaprtja posameznega računa (podatkov o morebitnem zaprtju računov pa preiskovalna sodnica v času izdaje odredbe ni imela na voljo). Glede na naravo obravnavanih kaznivih dejanj, še zlasti kaznivega dejanja pranja denarja, gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je bil vpogled v bančne podatke za celotno navedeno obdobje primeren način za ugotovitev razpolaganja in ugotavljanja nadaljnjega toka neupravičeno pridobljenih sredstev.

8. Strogi test sorazmernosti določenega posega v človekove pravice oziroma temeljne svoboščine, v konkretnem primeru prikritega preiskovalnega ukrepa po 156. členu ZKP, obsega presojo treh vidikov posega.

9. Prvi vidik je ta, ali je poseg sploh nujen (potreben) v smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh oziroma da cilja ni mogoče doseči brez konkretnega posega posega s kakšnim drugim, blažjim posegom. Sodišče druge stopnje v tej zvezi meni, da je prikriti ukrep po 156. členu ZKP pomeni manj invaziven poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, kar izkazuje tudi nižja stopnja zahtevanega dokaznega standarda (razlogi za sum), ki še dopušča uporabo tega ukrepa. Značilnost tega ukrepa pa je seveda tudi, da je sam po sebi najblažji možen ukrep, saj bančnih podatkov potrebnih za preiskavo, v konkretnem primeru kaznivega dejanja pranja denarja, na blažji način ni možno pridobiti.

10. Drugi vidik presoje posega se nanaša ugotavljanje, ali je predmetni poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoče doseči. V obravnavanem primeru je tudi ta kriterij sorazmernosti uresničen, saj je ukrep po 156. členu ZKP povsem primeren za odkrivanje kaznivih dejanj pranja denarja in je s tem posegom mogoče uresničiti družbeno dopusten cilj odkrivanja ter preprečevanja tovrstne kriminalitete.

11. Po načelu sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelu proporcionalnosti pa je pred odreditvijo posega treba oceniti, ali je teža njegovih posledic v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Po prepričanju sodišča druge stopnje je tudi ta element sorazmernosti podan, saj obravnavani poseg oziroma prikrit preiskovalni ukrep, ki ima značilnosti manj invazivnega posega v človekove pravice, opravičuje zasledovani cilj odkrivanja hujših kaznivih dejanj, ki jih je tudi težje oziroma celo nemogoče odkrivati s povsem klasičnimi preiskovalnimi metodami, med katera sodi tudi pranje denarja, ki kot npr. v obravnavanem primeru ni omejeno na področje ene države.

12. Upoštevaje zgoraj navedeno, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odredba preiskovalne sodnice pod točko 8 zadostila zahtevi po utemeljitvi sorazmernosti ukrepa, ko posredno iz nje izhaja, da z blažjim ukrepom cilja ni mogoče doseči, da pa bo z realizacijo odredbe mogoče ugotoviti nadaljnji tok neupravičeno pridobljenih denarnih sredstev, razpolaganje s pridobljeno protipravno premoženjsko koristjo ter identificirati morebitne druge storilce ter udeležence predmetnih kaznivih dejanj.

13. V nadaljevanju pritožbe pritožnica opozarja, da naj bi bili bančni podatki pridobljeni že po poteku časovne omejitve, določene v izdanih odredbah avstrijskih organov in bi pridobljene bančne podatke sodišče prve stopnje moralo izločiti že samo, po uradni dolžnosti. Ker pa se prvo sodišče do te okoliščine ni opredelilo, pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V tej zvezi sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovornica v odgovoru na dopis prvega sodišča z dne 24. 7. 2020 (list. št. 706 do 708), ni izrecno uveljavljala ekskluzije dokazov na podlagi te okoliščine, ugotovljene šele po pridobitvi dokumentacije pristojnega avstrijskega državnega tožilstva, po uradni dolžnosti pa bo prvo sodišče še vedno lahko presojalo v nakazani smeri, saj ga na to tudi izrecno zavezuje četrti odstavek 340. člena ZKP.

14. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ker pa pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Če bo za obtoženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 številki Up 1006/13 z dne 9. 6. 2016 in Up 326/14 z dne 6. 12. 2017