Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na vsebino 1.in 2. člena dogovora pravilno štelo, da gre za pavšalni poračun stroškov za prehrano po Kolektivni pogodbi za dejavnost železniškega prometa (KPDSŽ) in Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Uredba), ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 dalje. Tožnika ni mogoče izvzeti iz kroga upravičencev po Dogovoru, ker mu je delovno razmerje prenehalo 31. 1. 2015, saj Dogovor ne izključuje tistih, ki v času njegove sklenitve niso bili več zaposleni pri toženki. Tudi sicer ni podlage za različno obravnavo tistih, ki so bili v delovnem razmerju pri toženki od 1. 8. 2008 dalje in tistih, ki jim je delovno razmerje prenehalo pred ali po sklenitvi Dogovora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati razliko stroškov prehrane med delom 230,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka 36,00 EUR v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka) ter da toženka sama krije svoje stroške (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek zavrne, podredno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Toženka navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku, ne da bi za vtoževano terjatev obstajale ustrezna pravna podlaga. Sodišče se tudi ni argumentirano opredelilo do bistvenih navedb toženke in zato kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Toženka je ves čas izpostavljala, da je tožniku delovno razmerje prenehalo iz poslovnih razlogov 31. 1. 2015 in s tem dnem so bile izpolnjene vse obveznosti do tožnika. Šele 6. 10. 2015 je toženka sklenila dogovor o izplačilu razlike povračila za prehrano zaradi dela v posebnih razmerah, pri čemer je bilo izplačilo vezano na obstoj delovnega razmerja v novembru 2015. Zato bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, saj zanj ni bilo pravnega naslova. Pogodba je dogovor, s katerim stranki določita pravice in obveznosti, ki trajajo do izpolnitve oziroma do roka, do katerega pogodba velja. S prenehanjem pogodbenega razmerja prenehajo tudi vse medsebojne pravice in obveznosti, ki so izhajale iz tega razmerja. V konkretnem primeru ne gre za poračun materialnih stroškov. Predmetni dogovor ne pomeni izpolnitev obstoječih obveznosti delodajalca po zakonu ali kolektivni pogodbi, ampak le vir za dogovorjeno izplačilo z dogovorom. Dogovor o pogojih za izvedbo poračuna je del vsebinske avtonomije strank kolektivne pogodbe. Dogovor v celoti ustreza definiciji in ima tudi glede vsebine, strank in oblike pravno naravo kolektivne pogodbe. Hkrati pa je del vsebinske avtonomije strank kolektivne pogodbe, ki jo je treba razumeti z možnimi omejitvami dogovorjenih pravic na določene skupine zaposlenih. V konkretnem primeru so do izplačila poračuna upravičeni le delavci, ki so prejeli izplačilo plače za november 2015. Vsebinsko pa je pravica vezana na delavce, ki so opravljali delo v posebnih razmerah zaradi naravne nesreče - žledu. V zvezi s prepovedjo diskriminacije toženka navaja, da je dolžnost delodajalca skrbeti za to načelo pri zaposlovanju med izbiranjem kandidatov, pri delavcih v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Ko pa zaposlitev preneha se vprašanje diskriminacije zaključi. Ker je bil dogovor sklenjen, ko tožnik ni bil več v delovnem razmerju pri toženki, slednji ni mogoče naložiti nobenih obveznosti, niti ne tožniku nameniti ugodnosti oziroma pravic. Ker je sodišče prve stopnje napačno odločilo o temelju, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Bistveno vprašanje v tem sporu je bilo, ali Dogovor o izplačilu razlike povračila za prehrano zaradi dela v posebnih razmerah z dne 6. 10. 2015 (Dogovor) velja tudi za tožnika, ki mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo 31. 1. 2015. To je bilo že predmet istovrstnega spora Pdp 978/2017. 6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da Dogovor velja tudi za tožnika. Navedeno ugotovitev je sodišče jasno in natančno obrazložilo in se pri tem opredelilo do vseh relevantnih navedb toženke. Zato toženka neutemeljeno uveljavlja neobrazloženost sodbe v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter s tem očitek o kršitvi enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.

7. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino 1.in 2. člena Dogovora pravilno štelo, da gre za pavšalni poračun stroškov za prehrano po Kolektivni pogodbi za dejavnost železniškega prometa (KPDSŽ, Ur. l. RS, št. 95/2007) in Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Uredba, Ur. l. RS, št. 142/04 in nasl.), ki se nanaša na obdobje od 1. 8. 2008 dalje. Tožnika ni mogoče izvzeti iz kroga upravičencev po Dogovoru, ker mu je delovno razmerje prenehalo 31. 1. 2015, saj Dogovor ne izključuje tistih, ki v času njegove sklenitve niso bili več zaposleni pri toženki. Tudi sicer ni podlage za različno obravnavo tistih, ki so bili v delovnem razmerju pri toženki od 1. 8. 2008 dalje in tistih, ki jim je delovno razmerje prenehalo pred ali po sklenitvi Dogovora.

8. Neutemeljeno je sklicevanje toženke na 9. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), po katerem velja dolžnost izpolnitve obveznosti samo med udeleženci tega razmerja ter da obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev ali na podlagi zakona. Za razmerje med delodajalcem in delavcem namreč ne velja, da delodajalec po prenehanju delovnega razmerja do delavca ne more imeti več nobenih obveznosti iz tega pogodbenega razmerja. Podobno se je tudi toženka z Dogovorom zavezala, da delavcem, ki so bili v spornem obdobju pri njej v delovnem razmerju, izplača pavšalni znesek iz naslova stroškov prehrane. V kolikor ima Dogovor naravo kolektivne pogodbe, kot je zatrjevala toženka že v postopku pred sodiščem prve stopnje, enako pa vztraja tudi v pritožbi, je sodišče toženkini zavezi iz Dogovora upravičeno pripisalo še toliko večji pomen. Nerelevantne so okoliščine, na kakšen način je tožniku delovno razmerje prenehalo, ampak je za odločitev v tem sporu ključno to, da je v času od 1. 8. 2008 dalje med strankama obstajalo delovno razmerje.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da iz Dogovora kot pogoj za izplačilo stroška prehrane izhaja izplačilo plače za september 2015. Tudi če bi bilo res tako, to ne daje podlage za izključitev tožnika iz kroga upravičencev. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno tolmačilo, da je september 2015 le rok zapadlosti v plačili in nima nobene povezave s krogom upravičencev.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da Dogovor ne ureja poračuna stroškov, ampak naj bi šlo za nekakšen poseben vir za dogovorjeno izplačilo. Tudi sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo temu, saj je v 1. in 2. členu Dogovora izrecno zapisano, da gre za izplačilo razlike povračila stroškov za prehrano.

11. Ker je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku po temelju in višini in je toženka v sporu v celoti izgubila, je bilo pravilno odločeno tudi o stroških postopka skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).