Jedro

Vloge se lahko formalno dopolnjujejo, dokler niso formalno popolne, kar pa ne velja za vsebinsko „popolnost“ vlog. To izhaja tudi iz Razpisne dokumentacije, kjer je v drugem odstavku poglavja 3.6 izrecno navedeno, da dopolnitev vloge in formalna popolnost še ne pomenita, da vloga izpolnjuje vse pogoje, določene z Javnim razpisom. Iz prvega odstavka 10. člena Uredbe o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog pa tudi izhaja, da mora komisija dopustiti in omogočiti dopolnitev formalno nepopolne vloge. Po prepričanju sodišča zaprošeni znesek za sofinanciranje ne predstavlja ''zgolj'' nebistvenega dela vloge, ki je zlahka popravljiv, temveč ravno nasprotno, gre za enega od bistvenih razpisnih pogojev, katerega višine se, skladno s prvo alinejo drugega odstavka 10. točke Javnega razpisa, v dopolnitvi vloge ne sme spreminjati. Toženka zato tožnika ni bila dolžna oziroma ga niti ni smela pozivati na dopolnitev vloge v tem delu, saj ni šlo za formalno nepopolnost, poleg tega pa, kot tudi že povedano zgoraj, se tega dela vloge v dopolnitvah sploh ne sme spreminjati.

Izrek

I. Zadevi I U 1334/2020 in I U 1393/2020 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se v nadaljevanju vodita pod I U 1334/2020. II. Tožba zoper sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 4300-15/2019/42 z dne 17. 7. 2020, se zavrže. III. Tožba zoper sklep Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 4300-15/2019/62 z dne 5. 8. 2020, se zavrne.

IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S prvim uvodoma navedenim sklepom je toženka zavrgla tožnikovo vlogo z evidenčno številko, 4300-15/2019/25, za projekt „Nakup dvigala BOECKER RK 36“ (1. točka izreka) ter odločila, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je toženka v Uradnem listu RS, št. 54/20 z dne 17. 4. 2020, objavila Javni razpis za sofinanciranje začetnih investicij podjetij ter ohranjanja in ustvarjanja novih delovnih mest na območju občin Hrastnik, Radeče in Trbovlje za leto 2020 (v nadaljevanju Javni razpis). Tožnik je 18. 5. 2020 vložil vlogo, s katero je kandidiral za sofinanciranje projekta „Nakup dvigala BOECKER RK 36“. Ker je strokovna komisija ugotovila, da je vloga nepopolna, je tožnika pozvala na njeno dopolnitev. Tožnik do izteka postavljenega roka (do 22. 6. 2020) vloge ni dopolnil, zato jo je toženka zavrgla.

2. Z drugim uvodoma navedenim sklepom pa je toženka isto tožnikovo vlogo zavrnila (1. točka izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja - enako kot zgoraj -, da je toženka v Uradnem listu RS objavila Javni razpis, na katerega se je 18. 5. 2020 prijavil tožnik z vlogo za sofinanciranje projekta „Nakup dvigala BOECKER RK 36“. Po pozivu strokovne komisije na dopolnitev vloge, ki jo je tožnik pravočasno dopolnil, jo je komisija vsebinsko obravnavala. Pri tem je ugotovila, da tožnik v vlogi predvideva nepovratna sredstva za sofinanciranje investicije v višini, ki presega 45% vrednosti upravičenih stroškov, kar je največja dovoljena vrednost za sofinanciranje. Ker tožnikova vloga ne izpolnjuje vseh razpisnih zahtev, jo je toženka zavrnila.

3. Tožnik je zoper oba sklepa vložil tožbi. V tožbi zoper prvi izpodbijani sklep je navedel, da je poziv toženke na dopolnitev vloge prejel šele 9. 7. 2020 in ne 17. 6. 2020, kot je zmotno ugotovila toženka. Pisemska pošiljka, ki jo je prejel 9. 7. 2020, je bila odprta, zato je Pošta Slovenije sestavila zapisnik o poškodovani pošti, iz katerega jasno izhaja, da je razlog za odprto ovojnico napačna vročitev oziroma vročitev nepooblaščeni osebi. Tožnik je o tem nemudoma obvestil toženko, vlogo pa je dopolnil v predpisanem roku 5 dni od prejema poziva, tj. 14. 7. 2020. Kasneje je sicer prejel sklep, s katerim je toženka isto vlogo zavrnila (drugi izpodbijani sklep - op. s.), vendar z njim ni razveljavila prvega izpodbijanega sklepa. Sodišču je predlagal, naj prvi izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov postopka upravnega spora.

4. V tožbi zoper drugi izpodbijani sklep je tožnik navedel, da je z zaprošenim zneskom res presegel 45% vrednosti upravičenih stroškov, vendar gre pri tem zgolj za numerično prekoračitev, ki je zlahka popravljiva. Komisija ga ni pozvala na dopolnitev, pa bi ga morala, še zlasti zato, ker gre za nebistveno pomanjkljivost vloge. Tudi sicer je nenavadno, da ga je komisija pozvala na dopolnitev vloge samo enkrat. Toženka bi ga morala opozoriti na njegove pravice, poskrbeti, da mu nevednost in neukost ne bi bili v škodo, in uporabiti tiste ukrepe za dosego namena, ki so zanj ugodnejši. Poleg tega je toženka s tem, ko je o isti vlogi izdala dva sklepa, poznejši pa ni razveljavil prejšnjega, dvakrat odločala o isti stvari, s čimer je ravnala v nasprotju z načelom pravne varnosti ter kršila 2. in 158. člen Ustave RS. Sodišču je predlagal, naj tudi drugi izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, ter zahteval povrnitev stroškov postopka upravnega spora.

5. Toženka je v skupnem odgovoru na tožbo uvodoma predlagala združitev obeh zadev v skupno obravnavo in odločanje. V zvezi s prvim izpodbijanim sklepom je pojasnila, da je pisemsko pošiljko (poziv na dopolnitev vloge) dejansko prevzela nepooblaščena oseba na istem naslovu, ki je podpisala tudi vročilnico. V času izdaje prvega izpodbijanega sklepa toženka ni mogla vedeti za nepravilnosti pri vročanju - zaradi podpisane vročilnice je štela, da je bila pošiljka tožniku vročena 17. 6. 2020. Zaradi naknadne ugotovitve o nezakonitosti vročitve pa po njenem mnenju prvi izpodbijani sklep ni več pravilen in zakonit. Sodišču je zato predlagala, naj tožbi zoper prvi izpodbijani sklep ugodi in ga odpravi.

6. V zvezi z drugim izpodbijanim sklepom se je sklicevala na 3. poglavje Razpisne dokumentacije, iz katerega med drugim izhaja, da se vloga zavrne tudi, če je prijavitelj predvidel prenizek ali previsok znesek sofinanciranja, višina zaprošenih sredstev pa se z dopolnjevanjem vloge ne sme spreminjati. Meni, da ni odločala dvakrat o isti stvari, saj s prvim izpodbijanim sklepom ni odločala o pravici tožnika do sofinanciranja. Sodišču je predlagala, naj tožbo zoper drugi izpodbijani sklep zavrne kot neutemeljeno.

**K I. točki izreka:**

7. Ker gre v zadevah, navedenih v izreku, za postopke z bistveno enako dejansko in pravno podlago (toženka je z obema izpodbijanima sklepoma odločala o isti vlogi istega prijavitelja - tožnika, le da je ob prvem odločanju vlogo zavrgla, ob drugem odločanju pa zavrnila), je sodišče odločilo, da ju, zaradi ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter na podlagi prvega odstavka 42. člena ZUS-1, združi v skupno obravnavanje in odločanje.

**K II. točki izreka:**

8. Tožba zoper prvi izpodbijani sklep ni dovoljena.

9. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1; na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

10. V 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes ali pravovarstveno potrebo za vloženo tožbo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev tožbi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi s tožbo izboljšal svoj pravni položaj.

11. Kot izhaja iz podatkov spisa, je toženka s prvim izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo vlogo, vloženo na Javnem razpisu. Po vlogi tožnika, s katero je ta pojasnil nepravilnosti pri vročanju poziva za dopolnitev vloge (in kar je bilo kasneje potrjeno s strani Pošte Slovenije), pa je izdala drugi izpodbijani sklep, s katerim je vsebinsko odločila o tožnikovi vlogi (pri čemer pa hkrati ni odpravila tudi prvega izpodbijanega sklepa). To pomeni, da je o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi odločala z drugim izpodbijanim sklepom (presojo katerega bo sodišče opravilo v nadaljevanju), z njegovo izdajo pa po presoji sodišča prvi izpodbijani sklep nima oziroma ne more več imeti nobenih pravnih učinkov. Povedano drugače: z izdajo drugega izpodbijanega sklepa prvi izpodbijani sklep ni (več) posegal v tožnikovo pravico ali v neposredno, na zakon oprto osebno korist. Tožnik si zato s tožbo zoper prvi izpodbijani sklep ne more v ničemer izboljšati svojega pravnega položaja, saj je bilo o njegovi vlogi z drugim izpodbijanim sklepom vsebinsko odločeno in predhodna procesna odločitev na tožnika več ne vpliva.

12. Sodišče tako sodi, da prvi izpodbijani sklep očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), zato je tožbo zoper prvi izpodbijani sklep zavrglo.

**K III. točki izreka:**

13. Tožba zoper drugi izpodbijani sklep ni utemeljena.

14. Predmet spora v tem delu je odločitev o zavrnitvi tožnikove vloge iz razloga, ker je tožnik v njej z zaprošenim zneskom sofinanciranja presegel vrednost 45% upravičenih stroškov.

15. Uredba o postopku, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (v nadaljevanju Uredba), na podlagi katere je bil Javni razpis (med drugim) objavljen, v 10. členu določa, da mora komisija dopustiti in omogočiti dopolnitev formalno nepopolne vloge, pri čemer lahko od prijavitelja zahteva dopolnitev njegove vloge le v primeru, če določenega dejstva ne more sama preveriti. Če prijavitelj v roku, ki ga določi komisija, oziroma najkasneje v 15 dneh, vloge ustrezno ne dopolni, komisija tako vlogo zavrže (prvi odstavek). Prijavitelj v dopolnitvi ne sme spreminjati: 1) _višine zaprošenih sredstev_, 2) tistega dela vloge, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta vloge, ter 3) tistih elementov vloge, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na drugačno razvrstitev vloge glede na preostale vloge, ki jih je naročnik prejel v postopku dodelitve sredstev (drugi odstavek). Izključno prijavitelj sme ob pisnem soglasju neposrednega uporabnika državnega oziroma občinskega proračuna popraviti očitne računske napake, ki jih odkrije pri pregledu in ocenjevanju ponudb, pri čemer se _višina zaprošenih sredstev ne sme spreminjati_ (tretji odstavek).

16. Javni razpis v prvi alineji drugega odstavka 10. točke določa, da višina sofinanciranja za mikro in mala podjetja v nobenem primeru ne sme preseči 45% vrednosti upravičenih stroškov. Če je prijavitelj predvidel previsok znesek oziroma delež sofinanciranja za nakup neopredmetenih osnovnih sredstev oziroma če višina sofinanciranja presega dovoljene meje intenzivnosti državne pomoči iz podpoglavja 2.7 Razpisne dokumentacije, se v skladu z drugim odstavkom 5. točke Javnega razpisa vloga zavrne.

17. Ni sporno, da je tožnik v vlogi za sofinanciranje ocenil upravičene stroške investicije „Nakup dvigala BOECKER RK 36“ na 182.377,05 EUR ter zaprosil za sofinanciranje v višini 100.000,00 EUR. Ne oporeka niti ugotovitvi toženke, da zaprošeni znesek predstavlja 54,8% vrednosti upravičenih stroškov, torej 9,8% več od dovoljene vrednosti, vendar meni, da gre zgolj za numerično prekoračitev oziroma za nebistveno pomanjkljivost vloge, ki je zlahka popravljiva, zato bi ga morala toženka pozvati na njeno dopolnitev.

18. Sodišče se s tožnikom ne strinja. Iz določb Javnega razpisa in Razpisne dokumentacije jasno izhaja, kolikšen je lahko zaprošeni znesek za mikro in majhna podjetja (da je tožnik majhno podjetje, v zadevi tudi ni sporno), ter da se vloga v primeru previsokega zneska zavrne. Kot pravilno navaja toženka, se vloge lahko formalno dopolnjujejo, dokler niso formalno popolne, kar pa ne velja za vsebinsko „popolnost“ vlog. To izhaja tudi iz Razpisne dokumentacije, kjer je v drugem odstavku poglavja 3.6 izrecno navedeno, da dopolnitev vloge in formalna popolnost še ne pomenita, da vloga izpolnjuje vse pogoje, določene z Javnim razpisom. Iz prvega odstavka 10. člena Uredbe pa tudi izhaja, da mora komisija dopustiti in omogočiti dopolnitev formalno nepopolne vloge. Po prepričanju sodišča zaprošeni znesek za sofinanciranje ne predstavlja ''zgolj'' nebistvenega dela vloge, ki je zlahka popravljiv, temveč ravno nasprotno, gre za enega od bistvenih razpisnih pogojev, katerega višine se, skladno s prvo alinejo drugega odstavka 10. točke Javnega razpisa, v dopolnitvi vloge ne sme spreminjati. Toženka zato tožnika ni bila dolžna oziroma ga niti ni smela pozivati na dopolnitev vloge v tem delu, saj ni šlo za formalno nepopolnost, poleg tega pa, kot tudi že povedano zgoraj, se tega dela vloge v dopolnitvah sploh ne sme spreminjati (1. točka drugega odstavka in tretji odstavek 10. člena Uredbe) (enako sodba Upravnega sodišča RS, I U 2095/2011 z dne 29. 3. 2012).

19. Sodišče še dodaja, da formalna nepopolnost pomeni, da vloga ni sposobna za vsebinsko obravnavanje, ko pa je vloga enkrat formalno popolna, jo mora organ vsebinsko obravnavati. Enako je bilo tudi v obravnavanem primeru, saj je bila tožnikova vloga po odpravi pomanjkljivosti formalno popolna, ni pa izpolnjevala razpisnega pogoja glede višine zaprošenega zneska, kar je bil razlog za njeno zavrnitev. Razpisni pogoj glede največje dovoljene vrednosti sofinanciranja je v Javnem razpisu jasno in transparentno naveden ter po presoji sodišča ne dopušča različnih interpretacij. Poleg tega gre v primeru javnih razpisov za posebno vrsto skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem je treba ob smiselni uporabi pravil splošnega upravnega postopka na podlagi 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pri dodeljevanju finančnih sredstev upoštevati načelo enakih možnosti ponudnikov (14. člen Ustave RS), kar pomeni, da so pogoji javnega razpisa za vse prijavitelje enaki. Zato je toženka ravnala pravilno, ko je v skladu z zgoraj citiranimi določbami Uredbe, Javnega razpisa in Razpisne dokumentacije tožnikovo vlogo zavrnila iz razloga previsokega zaprošenega zneska sofinanciranja, ne da bi ga glede tega pozivala na dopolnitev vloge.

20. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je drugi izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo zoper ta sklep v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

21. Sodišče je odločalo na nejavni seji, brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), saj relevantno dejansko stanje (da je tožnik v vlogi navedel znesek, ki je presegal največjo dovoljeno višino sofinanciranja), ki je bilo podlaga za izdajo drugega izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno.

**K IV. točki izreka:**

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne.