Jedro

Sodišče ugotavlja, da akt ne predstavlja upravnega akta, pa tudi ne drugega ali posamičnega akta iz 2. ali 4. člena ZUS-1, o zakonitosti katerega bi odločalo sodišče v upravnem sporu. Obvestilo po presoji sodišča po svoji vsebini ne predstavlja odločitve o kakšni pravici ali pravni koristi tožeče stranke v smislu 2. člena ZUS-1 niti ne predstavlja procesnega akta v kateri od faz postopka sprejetja OPN.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe za zavrže. III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik v vlogi z dne 4. 10. 2022 "Zaradi spremembe oziroma odprave nezakonitega upravnega akta Odgovor na poziv Mestne občine Maribor (v nadaljevanju MOM) z dne 16. 9. 2022, št. 3500/1-2021 (o ničnosti Javnega naznanila o javni razgrnitvi in javnih obravnavah Dopolnjenega osnutka občinskega prostorskega načrta MOM št. 35030-1/2022-25550-16 z dne 22. 5. 2022 in vseh nadaljnjih postopkov)" zahteva izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in navaja, da je dejansko stanje v predmetni zadevi tako grozeče, da je to edini način za preprečitev težko nastale, nepopravljive škode.

2. Tožnik zahteva, da se do odločitve o nezakonitosti celotnega postopka sprejemanja Občinskega prostorskega načrta (v nadaljevanju OPN) tožene stranke, ki poteka že od maja letos, pri čemer se pojavljajo številne nepravilnosti in je na to tožnik že večkrat opozoril, zadrži odločitev odločanja o sprejetju odloka na seji mestnega sveta, ki bo dne 18. 10. 2022. Če bo OPN sprejet, bo na vodovarstvenem območju MOM, natančneje na območju RT-23, ki s parcelo parc. št. 822/4, k.o. A., sega v najožjo cono vodovarstvenega območja (v001), dopustna gradnja stanovanjsko poslovnega objekta P+18 in več etažna podzemna garaža. Predmetna gradnja bo močno posegla v obstoječe gabarite, poseljenost in namembnost področja. Kot škodna nevarnost je absolutna onesnaženost podtalnice, sprememba namembnosti zelenih površin v osredju območja centralnih dejavnosti. Tožnik se je v zvezi s tem že obrnil najprej na toženo stranko, nato na Ministrstvo za okolje in prostor, na Direkcijo RS za vode, vendar bo do njihove odločitve škoda že nastala in je ne bo več mogoče odpraviti.

3. V nadaljevanju vloge navaja, da je težko popravljiva škoda v predmetnem postopku neizogibna, ker se arbitrarno ravnanje tožene stranke neposredno nanaša na nezakonit poseg v javno korist ne samo tožnika, ampak vseh občanov in občank MOM. Iz tega razloga tožnik predlaga, da sodišče zadrži odločanje Mestnega sveta Občine Maribor na seji dne 18. 10. 2022 na način, da se nezakoniti OPN MOM z odlokom ne sprejme, vse dokler pristojne služne ne odločijo o zakonitosti predmetnega akta in postopka.

4. Sklicuje se na stališča Ustavnega sodišča RS, ki poudarja varstvo pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS oziroma pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Prvega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), v katero se z oblastvenimi akti lahko posega samo ob spoštovanju ustavnopravnih garancij in omejitev (glej npr. odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-l-6/15-23, Up-33/15-32, Up-1003/15- 27 z dne 5. 7. 2018, 32. točka obrazložitve).

5. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da s tožbo izpodbija upravni akt tožene stranke, to je odločbo MOM, zaradi bistvene kršitve določb postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve načela zakonitosti in kršitve določb Ustave RS.

6. Navaja, da je tožena stranka z izpodbijanim upravnim aktom odločila, da je predlog OPN z dopustno gradnjo stanovanjsko poslovnega objekta P+18 in več etažno podzemno garažo na območju RT-23, ki s parcelo št. 288/4, k.o. A., sega v najožjo cono vodovarstvenega območja, zakonit. Izpodbijani akt posega ne samo v tožnikovo pravico oziroma njegov pravno korist, ampak posega v korist in pravice vseh občanov MOM. V kolikor bo izpodbijani upravni akt postal pravnomočen, dokončen, bo nastala nepopravljiva škoda, ki je ne bo mogoče sanirati z nobenim rednim ali izrednim pravnim sredstvom.

7. Navaja, da je tožena stranka s priloženim javnim naznanilom pričela postopek sprejemanja OPN že 22. 5. 2022 in da je postopek v celoti v nasprotju z veljavno zakonodajo, statutom MOM in veljavno zakonodajo sklepa o pripravi OPN MOM z dne 19. 8. 2013. Tako je v nasprotju z zakonodajo postopek začetka razgrnitve in prve obravnave na mestnem svetu, prav tako bodo stroški tega postopka bremenili proračun v nasprotju s 5. členom sklepa o pripravi OPN MOM z dne 19. 8. 2013. Nezakonita je tudi preambula OPN, ker se sklicuje na Zakon o prostorskem načrtovanju, ki ni več v veljavi. Treba bi bilo uporabiti določbe ZUreP, predvsem določbo 115. člena. OPN ima veliko napak in pomanjkljivosti - napačnih terminov, neprimernih kartografskih prikazov, manjkajočih vsebin, jezikovnih napak, nekompetentnosti, nejasna in nasprotna si določila, kar za OPN ni dopustno. Sklicuje se tudi na kršitve obveznosti sodelovanja Mestne občine (68. člen) z mestnimi četrtmi in krajevnimi skupnostmi. In zato, ker niso bila upoštevana pravila dopolnjenega sklepa o začetku postopka, statuta MOM in veljavnih zakonskih predpisov, predmetni postopki niso samo nezakoniti, ampak nični.

8. Postopek je bil obremenjen tudi z bistvenimi kršitvami, ker tožniku v postopku ni bila dana možnost, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. tč 237/2. člena ZUP), čeprav ves čas neuspešno opozarja na nepravilnosti.

9. Opozarja tudi na vsebino dopisa Ministrstva za okolje in prostor, direkcije Republike Slovenije za vode, iz katerega izhaja njegov pravni interes za predmetno zadevo. Tako v tožbi kot dopolnitvi tožbe tožnik opozarja na kršitev načela zakonitosti, ker se morajo postopki sprejemanja prostorskih aktov, ki so se začeli po ZPNačrt, tudi zaključiti po tem predpisu, kar velja tudi za prostorski načrt MOM, ki se je začel sprejemati leta 2007. Ker to ni bilo upoštevano, ima celoten postopek napačno materialnopravno podlago in je nezakonit. 10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in predlagano začasno odredbo prereka tožnikove navedbe in uvodoma izpostavlja, da izpodbijani akt ni upravni akt, temveč gre za odgovor informativne narave, ki ni upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Sklicuje se na sklep Upravnega sodišča RS št. II U 297/2021 z dne 9. 3. 2022. 11. S predmetnim pisnim odgovorom je Sektor za urejanje prostora Mestne uprave MOM tožeči stranki zgolj pojasnil postopek sprejemanja občinskega prostorskega akta in s tem odgovoril na njen poziv k ničnosti Javnega naznanila o javni razgrnitvi in javnih obravnavah dopolnjenega osnutka Občinskega prostorskega načrta MOM z dne 14. 9. 2022. 12. Ker izpodbijani akt ni upravni akt oziroma drugi akt v smislu 2. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu in ne posega v pravice, obveznosti ali pravne koristi tožeče stranke, naj sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedopustno zavrže. Iz tega razloga je potrebno kot nedopusten zavreči tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

13. Opozarja tudi na odločitev Ustavnega sodišča št. U-l-327/20-16 z dne 20. 1. 2022, v kateri je sodišče povedalo, da imajo prostorski akti, ki določajo namensko rabo prostora v Republiki Sloveniji, naravo predpisa ter se v sistemu delitve pravnih aktov na posamične in splošne akte uvrščajo med splošne, kar pomeni, da je (tudi) za presojo skladnosti podzakonskih predpisov in predpisov lokalnih skupnosti z Ustavo in zakoni Ustave pristojno Ustavno sodišče (tretja in četrta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave). Opozarja tudi na določbo 58. členom sedaj že neveljavnega Zakona o urejanju prostora ZUreP-2 (enako določbo pa vsebuje tudi sedaj veljavni 61. člen Zakona o urejanju prostora ZUreP-3, ki se uporablja od 1. 6. 2022) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-l-327/20-16 z dne 20. 1. 2022. 14. Ker izpodbijani Odgovor na poziv k ničnosti Javnega naznanila o javni razgrnitvi in javnih obravnavah dopolnjenega osnutka OPN MOM št. 3500-1/2021-37 z dne 16. 9. 2022 ni upravni akt, ampak gre za postopek sprejemanja OPN kot splošnega pravnega akta, se ne vodi upravni postopek po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato je tudi povsem nerelevantno sklicevanje tožeče stranke na domnevno bistveno kršitev določb upravnega postopka, na domnevno zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter na domnevno kršitev načela zakonitosti. Iz tega razloga je mogoče domnevno protiustavnost in nezakonitost že sprejetega prostorskega načrta (ne pa samih dokumentov, ki se pripravljajo v okviru postopka sprejemanja) uveljavljati zgolj pred Ustavnim sodiščem.

15. Tožena stranka dodaja tudi, da na sejo dne 18. 10. 2022 ni bilo uvrščeno gradivo za sprejem Odloka o OP MOM, prav tako Mestni svet MOM še sploh ni odločal o Odloku o OPN MOM v drugi obravnavi, zato le-ta ni mogel biti niti sprejet, niti objavljen v uradnem glasilu občine. Šele ko bo in če bo OPN sprejet in objavljen v uradnem glasilu občine, bo mogoče zahtevati morebitno presojo ustavnosti in zakonitosti tega pred Ustavnim sodiščem.

16. Ker pa tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe predlaga, "da se zadrži odločanje Mestnega sveta MOM na seji dne 18. 10. 2022 na način, da se nezakoniti OPN MOM z odlokom ne sprejme, vse dokler pristojne službe ne odločijo o zakonitosti predmetnega akta in postopka (Ministrstvo za okolje in prostor, Direkcija za vodo)", tožena stranka ponovno ugotavlja, da se predlog za izdajo začasne odredbe ne nanaša na konkretni upravni akt, ampak na postopek sprejemanja splošnega pravnega akta, to je odloka samoupravne lokalne skupnosti, zato je potrebno predlog za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga kot nedopusten zavreči. **K I. točki izreka:**

17. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

18. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1).

19. Pri predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1 sodišče med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu. Sodišče je na razloge iz 36. člena ZUS-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti.

20. V obravnavani zadevi iz tožnikove vloge, tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe z dne 4. 10. 2022, izhaja, da tožnik izpodbija "Odgovor na poziv k ničnosti javnega naznanila o javni razgrnitvi in javnih obravnavah dopolnjenega osnutka občinskega prostorskega načrta MOM" št. 3500-172021-37 z dne 16. 9. 2022, ki ima po presoji sodišča, na kar opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo in predlagano začasno odredbo, obliko in naravo obvestila in ne dokončnega upravnega akta.

21. Presoja sodišča temelji na ugotovitvi, da je MOM z dopisom št. 3500-172021-37 z dne 16. 9. 2022 odgovorila na tožnikov poziv z dne 14. 9. 2022, v katerem jo je tožnik pozval k ničnosti javnega naznanila o javni razgrnitvi in javnih obravnavah dopolnjenega osnutka OPN Maribor in vseh nadaljnjih postopkov v povezavi z OPN. Iz vsebine izpodbijanega dopisa izhaja pojasnilo tožene stranke, da je župan z Javnim naznanilom št. 3500-1/2021-16 z dne 22. 5. 2022, objavljenim 23. 5. 2022, javnost obvestil o javni razgrnitvi in javnih obravnavah dopolnjenega osnutka OPN MOM in okoljskega poročila za OPN MOM z dodatkom za varovana območja in da javno naznanilo ne predstavlja začetka postopka sprejemanja OPN MOM, temveč je le eden izmed zakonsko določenih korakov v postopku priprave OPN, ki so se uradno začele 2007. V nadaljevanju iz izpodbijanega dopisa izhaja pojasnilo, da Sklep o pripravi OPN MOM vsebuje vse obvezne sestavne dele v skladu s 46. členom ZPNačrt, tudi terminski plan v drugem odstavku 4. člena, v katerem so določeni roki informativne narave in pojasnjuje pomen in naravo roka iz 48. člena ZPNačrt. Tožena stranka v odgovoru pojasnjuje tudi, da postopek priprave OPN MOM poteka po določbah ZPNačrt, saj tako 298. člen ZUreP-3 kot tudi 273. člen ZUreP-2 določata, da se postopki priprave prostorskih aktov, začeti na podlagi ZPNačrt, končajo po ZPNačrt. Iz odgovora izhaja tudi pojasnilo v zvezi z očitanimi nepravilnostmi v osnutku tekstualnega in kartografskega dela OPN in v zvezi s sodelovanjem MČ in KS v postopku in mnenje, da poziv k ničnosti javnega naznanila o javni razgrnitvi in javnih obravnavah dopolnjenega osnutka OPN MOM in vseh nadaljnjih postopkov v povezavi z OPN, vsebinsko in tudi formalno povsem neutemeljen.

22. Na podlagi obširnega povzetka vsebine v tem upravnem sporu izpodbijanega akta " Odgovora na poziv k ničnosti javnega naznanila o javni razgrnitvi in javnih obravnavah dopolnjenega osnutka občinskega prostorskega načrta MOM" št. 3500-1/2021-37 z dne 16. 9. 2022 sodišče torej ugotavlja, da takšen akt ne predstavlja upravnega akta, pa tudi ne drugega ali posamičnega akta iz 2. ali 4. člena ZUS-1, o zakonitosti katerega bi odločalo sodišče v upravnem sporu. Obvestilo po presoji sodišča po svoji vsebini ne predstavlja odločitve o kakšni pravici ali pravni koristi tožeče stranke (ali kateregakoli drugega sprejemnika ponudbe) v smislu 2. člena ZUS-1 niti ne predstavlja procesnega akta v kateri od faz postopka sprejetja OPN.

23. Ker torej akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt v smislu 2. člena ZUS-1, je sodišče iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedopustno zavrglo. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do navedb v tožbi po vsebini ni opredelilo.

**K II. točki izreka:**

24. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

25. Glede na določilo prvega odstavka 32. člena ZUS-1, po katerem tožba v upravnem sporu na splošno ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače, je zakonodajalec z določili drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 uredil možnost zagotovitve začasnega sodnega varstva z izdajo začasne odredbe. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe pa mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva, skladno z zahtevami 2. odstavka 32. člena ZUS-1. 26. V obravnavanem primeru je tožnik hkrati s tožbo zahteval tudi izdajo začasne odredbe. Vendar pa je izdaja začasne odredbe, kar izhaja že iz prvega odstavka 32. člena ZUS-1, vezana na uvedbo in tek upravnega spora, kar pomeni na obstoj tožbe, ki je uspešno prestala predhodni preizkus z vidika obstoja procesnih predpostavk za njeno vsebinsko obravnavanje. Ker v obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen, kar izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa, zavrženje tožbe kot nedovoljene, vpliva tudi na odločitev o vloženi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Pomeni namreč, da ni izpolnjen temeljni pogoj za vsebinsko obravnavanje tožnikove zahteve za izdajo začasne odredbe, ki jo je zato sodišče moralo zavreči (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

**K III. točki izreka:**

27. Tožnik je v tožbi zahteval povrnitev stroškov postopka. O stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrže.