Jedro

Stranka v upravnem sporu ne more neposredno uveljavljati sodnega varstva zoper upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, ampak mora najprej izčrpati pravno sredstvo v upravnem postopku pred organom, ki ni sodišče. Če stranka tega ne stori ali pa če je to storila prepozno, nastopi pravna posledica, ki je v tem, da se vložena tožba s sklepom zavrže.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije odločila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima tožnik pri banki A., d.d., za plačilo dolgovanega zneska davčne obveznosti v višini 192,00 EUR glavnice in 10,00 EUR stroškov sklepa (1. točka izreka). Banka A., d.d. opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetje iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2 (2. točka izreka). Na dan prejema sklepa banka A., d.d. zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolga po sklepu z obračunanimi zamudnimi obrestmi ter sredstva prenese na prehodni podračun (3. točka izreka). Banki oziroma hranilnici se prepoveduje izplačati denarna sredstva tožniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celotni dolg (4. točka izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik, pritožba pa ne zadrži začete davčne izvršbe (5. in 6. točka izreka).

2. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, v kateri je navedel, da je pravica do izterjave obveznosti zastarala. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila z izpodbijanim sklepom začeta davčna izvršba dolžnega zneska sodne takse v znesku 192,00 EUR na podlagi izvršljivega plačilnega naloga Okrajnega sodišča na Jesenicah I K 17074/2012 z dne 7. 2. 2011 in stroškov izdaje sklepa v znesku 10,00 EUR. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, ki jo je prvostopenjski organ s sklepom DT 4933-167368/2015-9 z dne 9. 5. 2017 zavrgel kot prepozno. Zoper ta sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance zavrnilo z odločbo DT-498-2-145/2017-2 z dne 31. 7. 2017. V obravnavani zadevi se torej ni presojala pravilnost in zakonitost prvostopenjskega upravnega akta, bila je sprejeta le procesna odločitev o zavrženju pravnega sredstva. Praviloma se v upravnem sporu odloča o zakonitosti prvostopenjskega akta, vendar pa se lahko tak akt v dvostopenjskem upravnem postopku izpodbija v upravnem sporu le, če je pritožba zoper njega zavrnjena. Le takrat namreč postane prvostopenjski akt dokončen in je torej odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrže kot nedovoljeno.

4. Odgovor na tožbo je bil poslan tožniku, ki na navedbe toženke ni podal nobene replike.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe v skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe kumulativno podane vse procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da mora sodišče tožbo zavreči, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Po določbi prvega odstavka 6. člena ZUS-1 namreč upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Izčrpanost rednih pravnih sredstev je torej predpostavka oziroma pogoj za vsebinsko obravnavo vložene tožbe.

7. Sodišče ugotavlja, da je tožnik v obravnavanem primeru sicer vložil pritožbo zoper izpodbijani sklep, in tudi, da je pristojni organ o pritožbi odločil. Vendar obenem iz drugostopenjskega sklepa izhaja tudi, da je bila pritožba vložena prepozno, kot to izpostavlja tudi toženka v odgovoru na tožbo.

8. Ker je tožnik pritožbo zoper izpodbijani sklep vložil prepozno, je sodišče tožbo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo. Kot rečeno, stranka v upravnem sporu ne more neposredno uveljavljati sodnega varstva zoper upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, ampak mora najprej izčrpati pravno sredstvo v upravnem postopku pred organom, ki ni sodišče. Če stranka tega ne stori ali pa če je to storila prepozno, nastopi pravna posledica, ki je v tem, da se vložena tožba s sklepom zavrže. 9. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici poročevalki kot predsednici senata na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 59. člena ZUS-1. Sodišče je pri tem odločilo brez glavne obravnave, ker je postopek zaključilo v fazi preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, v okviru česar je bilo ugotovljeno, da za vsebinsko obravnavo predmetne tožbe ni izpolnjena zgoraj navedena procesna predpostavka.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.