Jedro

Okoliščine, navedene v opisu dejanja v izreku sodbe (da je obsojenec 13 let starejši od oškodovanke, da so spolna dejanja trajala od oškodovankinega 12. do 15. leta in da je obsojenec kot njen stric vedel za njeno starost) so dejstvena podlaga zakonskega znaka zrelostnega nesorazmerja med storilcem in žrtvijo v prvem odstavku 183. člena KZ in je torej ta zakonski znak dovolj konkretiziran. Ni treba, da je v opis prevzeto tudi besedilo zakona "pri čemer obstaja očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve".

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega S.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni S.S. je dolžan plačati 800 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu S.S. v ponovljenem postopku zaradi dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 185. člena KZ izrečena pogojna obsodba 1 leta in 7 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovorniki so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti glede kaznivega dejanja pod 1. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje, s katero je potrdilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavljajo kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Navajajo, da v izpodbijanih sodbah opis tega kaznivega dejanja v izreku "ne vsebuje opisa" zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 183. člena KZ, namreč očitnega nesorazmerja med zrelostjo storilca in žrtve. Trdijo, da je pritožbeno sodišče to napako sodišča prve stopnje sicer ugotovilo, vendar pa je ni upoštevalo, ker da ta zakonski znak v obravnavanem primeru ni odločilen ob upoštevanju podatkov v sodbah o starostni razliki med obsojencem in oškodovanko (13 let), navedbi, da je bila oškodovanka tedaj otrok in o njunem sorodstvenem razmerju (stric oziroma nečakinja). Po stališču zahteve pa te okoliščine ne morejo vplivati na zakonsko zahtevo, da mora opis dejanja v izreku sodbe obsegati vse zakonske znake kaznivega dejanja, zato je bil s sodbo pritožbenega sodišča kršen kazenski zakon na način, določen v 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), oziroma bi moralo obsojenca že sodišče prve stopnje oprostiti na podlagi 1. točke 358. člena ZKP. Ravnanje sodišča pomeni tudi kršitev obsojenčevih pravic po 22. in 23. členu Ustave, ker je z izpodbijano sodbo postavljen v neenakopraven položaj s tistimi obtoženci, ki so bili v takih primerih zakonito oproščeni in ker to ravnanje kaže na pristranskost sodišča. Sodišče je kršilo tudi načelo in dubio pro reo: obsojenčeva žena se mu je z vključitvijo nečakinj v neresnične obtožbe maščevala, ker se je navezal na drugo žensko. Že zato ni imel potrebe, da bi se spolno izživljal z nečakinjama. Dvom v obsojenčevo krivdo je sodišče izrazilo s tem, da mu je izreklo pogojno obsodbo, čeprav se za tovrstna kazniva dejanja praviloma izrekajo nepogojne zaporne kazni. Izvedensko mnenje dr. P. gre obsojencu v korist, vendar ga sodišči nista ustrezno upoštevali. Ker ni nobenih realnih dokazov za obsojenčevo krivdo, saj so oškodovankini zapiski neverodostojni, mnenje izvedenca grafologa o času zapisov pa dano v nasprotju z določbami ZKP, ker je odgovorilo na sugestivno vprašanje sodišča, obstaja tehten dvom, da je bilo kaznivo dejanje storjeno. Zagovorniki predlagajo, da se obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje pod točko 1. izpodbijanih sodb ali pa se sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da je zakonski znak nesorazmerja med zrelostjo storilca in žrtvijo objektivni pogoj kaznivosti, takšno nesorazmerje pa izhaja že iz starosti oškodovanke, ki je navedena v izreku kot datum njenega rojstva in je bila obsojencu poznana. Ostale navedbe zahteve uveljavljajo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitve zakona.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovornikom, o njem pa so se izjavili zagovorniki. Navajajo, da bi državno tožilstvo moralo dopolniti obtožbo z zakonskim znakom, ki je bil kaznivemu dejanju po prvem odstavku 183. člena KZ dodan z novelo, tega pa ni storilo in je zato opis kaznivega v izrekih izpodbijanih sodb bistveno pomanjkljiv, ker ne navaja očitnega nesorazmerja med zrelostjo storilca in žrtve. Zahteva izpodbija tudi zakonitost izvedenskega mnenja grafologa, ker je bilo pridobljeno s sugestivnimi vprašanji sodišča. Zahteva zagovornikov obsojenega S.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti. Po določbah prvega odstavka 424. člena ZKP sodišče preizkuša sodbo samo v tistem delu in iz tistih razlogov, ki jih uveljavlja zahteva, ker Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti ne preizkuša zakonitosti sodb.

Zagovorniki so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obsodbo za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po prvem odstavku 183. člena KZ v škodo S.E., ki je opisano pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve in druge stopnje. Stališče zahteve, da je sodišče glede tega kaznivega dejanja kršilo kazenski zakon, namreč določbe prvega odstavka 183. člena KZ na način po 1. točki 372. člena ZKP, ker da opis kaznivega dejanja ne navaja očitnega nesorazmerja med zrelostjo obsojenca in oškodovanke, kar je zakonski znak tega kaznivega dejanja, je zmotno. Po določbah 1. točke prvega odstavka 359. člena in četrtega odstavka 364. člena ZKP mora opis dejanja obsodilne sodbe navajati dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, katerega je obtožen. Po določbah 2. točke 1. odstavka 269. člena ZKP morajo iz opisa dejanja v obtožnici izhajati zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet na katerem in sredstva s katerim je bilo storjeno ter druge okoliščine, da se kaznivo dejanje čim natančneje označi. Te določbe ZKP predpisujejo, da mora opis dejanja v sodbi (in obtožnici) obsegati navedbo konkretnih dejstev in okoliščin ravnanja storilca in njegovih posledic, ki pomenijo uresničitev vseh zakonskih znakov določenega kaznivega dejanja, o katerem se izreka sodba. Ni pa odločilnega pomena, ali je v opis prevzeto tudi besedilo kazenskega zakona, torej abstraktni zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Katera dejstva in okoliščine utemeljujejo določen zakonski znak zavisi od posameznega primera. To velja tudi glede zakonskega znaka očitnega nesorazmerja med zrelostjo storilca in žrtve po prvem odstavku 183. člena KZ; najpogosteje se to nesorazmerje izraža v starostni razliki med njima, še posebej, če je žrtev precej mlajša kot 15 let, saj se duševna zrelost otrok do 15 leta starosti dokaj hitro in neenakomerno spreminja, praviloma pa počasneje kot telesna zrelost. V obravnavani zadevi opis dejanja pod točko 1. izreka izpodbijanih sodb navaja časovni okvir obsojenčevih dejanj, dan rojstva oškodovanke S.E., navedbo, da je bila v času storitve kaznivega dejanja otrok ter okoliščino, da je bila obsojenčeva nečakinja. Ob podatku o dnevu obsojenčevega rojstva v izreku sodbe je jasno, da je obsojenec 13 let starejši od oškodovanke in da so spolna dejanja trajala od oškodovankinega 12. do 15. leta. Obsojenec je kot njen stric vedel za njeno starost. Te okoliščine, navedene v opisu v izreku sodb, so dejstvena podlaga zakonskega znaka zrelostnega nesorazmerja med storilcem in žrtvijo v prvem odstavku 183. člena KZ. Vrhovno sodišče torej zavrača stališče zahteve, da ta zakonski znak ni konkretiziran z dejstvi in okoliščinami, kot je to predpisano v 1. točki prvega odstavka 359. člena in četrtem odstavku 364. člena ZKP. Zahteva očitno izhaja s stališča, da bi moral opis v izreku sodb navajati tudi besedilo zakona "pri čemer obstaja očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve", to stališče pa je, kot je bilo že povedano, napačno.

Drugo vprašanje je, ali starostna razlika med storilcem in žrtvijo v vsakem primeru zadošča za ugotovitev očitnega zrelostnega nesorazmerja med njima; kadar starostna razlika ne kaže na to, ker je na primer razlika v starosti razmeroma majhna, ali pa zrelostno nesorazmerje med njima kljub znatni starostni razliki ni očitno zaradi drugih okoliščin, gre za vprašanje dodatnih dejanskih okoliščin, ki morajo biti zato navedene v izreku sodbe in predmet dokazovanja, vendar pa zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja nepravilnosti ali nezakonitosti v tej smeri.

Pritožbeno sodišče je v zadnjem stavku v drugem odstavku na 7. strani svoje sodbe z zaključkom, da "zato zakonski znak po noveli prvega odstavka 183. člena KZ-A glede očitnega nesorazmerja med zrelostjo žrtve in storilca ni odločilen" zavrnilo pritožbeno navedbo, da je opis kaznivega dejanja bistveno pomanjkljiv. Pritožbeno sodišče je ta zaključek sprejelo v kontekstu s svojim stališčem, da bi bilo pravilneje, če bi sodišče prve stopnje v opis prevzelo vse abstraktne znake tega kaznivega dejanja, tudi omenjenega, saj ga navaja tudi opis v obtožnici. Sodišče druge stopnje je torej štelo, da navajanje abstraktnih zakonskih znakov v izreku sodbe, čeprav je pravilneje, da so povzeti, ni odločilno za popolnost opisa, ne pa, da tega zakonskega znaka ni treba v opisu konkretizirati. To stališče pritožbenega sodišča je pravno pravilno, ga je pa nespretno izrazilo.

Ob upoštevanju teh razlogov se pokažejo neutemeljene tudi navedbe v zahtevi, da sta sodbi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona kršili tudi določbe 22. in 23. člena Ustave.

Zahteva trdi, da je mnenje izvedenca za grafoskopijo B.G. nezakonito, ker vsebuje odgovor na prepovedano sugestivno vprašanje. V odredbi na l. št. 164 je sodišče izvedencu naložilo, da na podlagi analize značilnosti pisav v osebnem dnevniku oškodovanke v osnovni in v srednji šoli odgovori na vprašanje, ali je določeno besedilo zapisala v svoj dnevnik takrat, ko je obiskovala osnovno ali srednjo šolo. Za izvedenstvo se je sodišče odločilo, ker je tedanja zagovornica z vprašanji oškodovanki J.E. vzbudila dvom, da svojega zapisa v dnevnik ni napravila dne 24.8.2000 (zapisnik o glavni obravnavi l. št. 151). Tako vprašanje izvedencu ni sugestivno, saj ne obsega navodila za določen odgovor, ampak izhaja iz dveh predpostavk, o katerih naj izvedenec poda mnenje o večji verjetnosti med njima, ne izključuje pa tudi mnenja, da nobena od predpostavk ni verjetna. Verodostojnost izvedenskega mnenja zato tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni okrnjena. Sicer pa obramba temu vprašanju v odredbi ni ugovarjala, saj ga je sama izzvala, ampak ga je problematizirala, ko se ni strinjala z odgovorom izvedenca nanj.

Od drugega odstavka na 5. strani dalje zahteva, kot tudi sama ugotavlja, izpodbija dokazno oceno, zlasti verodostojnosti obeh oškodovank in zagovora, pomena izvedenskih mnenj ter dokazne zaključke v izpodbijanih sodbah. Po oceni zahteve bi morali sodišči obsojenca oprostiti v skladu z načelom in dubio pro reo, s takimi razlogi pa zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi tega pa zahteve ni mogoče vložiti.

Ker zahteva zagovornikov obsojenega S.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v zvezi s postopkom z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere, kot sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, ter zamotanost zadeve in zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala kršitve kazenskega zakona, kazenskega postopka in zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.