Jedro

V obravnavanem primeru je tožnik zahteval nedovoljeno nagrado kot protiuslugo za opravo storitve montaže pohištva, ki so ga kupci kupili pri toženi stranki. S svojim ravnanjem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Hkrati je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu KZ-1. Zato sta bila podana razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2016 nezakonita in se razveljavi, da pogodba o zaposlitvi z 20. 2. 2012, na podlagi navedene odpovedi ni prenehala veljati in s tem delovno razmerje tožnika ni prenehalo in še naprej traja, skupaj z vsemi pravicami iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. od 18. 1. 2016 do ponovnega nastopa dela pa tožniku obračunati nadomestilo bruto plač, ki bi jih prejel, če bi delal, od teh mesečnih zneskov v višini 884,99 EUR bruto odvesti davke in prispevke, nato pa tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, ter tožnika prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da mu bo priznana delovna doba za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške sodnega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni določno pojasnilo, katere dokaze je zavrnilo oziroma katerih predlaganih dokazov ni izvedlo. Ni konkretiziralo vsakega neizvedenega dokaza posebej oziroma ni navedlo razlogov za neizvedbo. Tega se ne da upravičiti s sklicevanjem na načelo proste presoje dokazov in zahtevo po enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave RS, saj je sodišče na ta način kršilo pravilo o materialno-procesnem vodstvu oziroma je sprejelo t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče je verjelo neskladnima, spreminjajočima se in nekosistentnima izpovedbama prič A.A. in B.B. Ta je že pred podajo odpovedi grozila tožniku, da bo izgubil službo, kar je v svoji izpovedi potrdil C.C., ki je še vedno zaposlen pri toženi stranki in nima nobenega interesa, da ne bi govoril resnice. Tožnik je bil z B.B. v sporu, saj mu ni dovolila izrabiti dopusta, ki mu ga je predhodno odobril nadrejeni C.C., pri čemer pritožba opozarja, da se je to godilo pred decembrskimi oziroma novoletnimi prazniki, tožnik pa je imel takrat še 19 dni neizrabljenega dopusta. Nadalje navaja, da so tožnikovi nadrejeni dopuščali korespondenco za službene namene tudi z zasebnih e-poštnih naslovov. Tega mu niso prepovedali ali ga vsaj opozorili in mu niso preprečili takšne nadaljnje prakse. Na podlagi izpovedi priče A.A. bi sodišče morebiti lahko ugotovilo le, da je tožnik zgolj v hecu izrazil željo oziroma postavil A.A. takšno vprašanje, na katerega bi lahko navedeni monter odgovoril prostovoljno z da ali ne. Izredna odpoved je bila podana po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar razloga nista izkazana. Kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1 lahko stori le "top management", torej zakoniti zastopniki gospodarske družbe in ne delavci. V konkretnem primeru tudi niso podani znaki kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1, saj za to kaznivo dejanje zakon določa kot predpostavko izpolnitev t. i. objektivnega pogoja kaznivosti. Tožnik niti pojmovno ni bil oseba, od katere bi bilo odvisno, kateri od monterjev bo pridobil posel in kateri ne, saj je monterja določil tisti prodajalec, ki je kuhinjo prodal. Obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zato je podana tudi kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni ustrezno obrazložilo svojega stališča, da posamezne kuhinje niso izkazovale postavitev, kot je zatrjeval tožnik. Tega dejstva ni ugotovilo s postavitvijo sodnega izvedenca, čeprav bi moralo, saj sodišče ne razpolaga s takšnim strokovnim znanjem. Dejansko stanje je torej najmanj nepopolno, če že ne nepravilno ugotovljeno. Ni ugotovljeno, ali navajanje različnih količin, na primer 50, 150 cm predstavlja merske ali denarne enote. Izvedbo dokaza z izvedencem je sodišče zavrnilo brez ustavno dopustnega razloga. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi poimensko obrazložilo, zakaj ni zaslišalo nekaterih predlaganih prič, ter da je odločilo na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene. Ta kršitev je podana v primeru, če stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 5. 9. 2016 sprejelo dokazni sklep, s katerim je odločilo, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni. Naveden dokazni sklep se je nanašal tudi na dokaze, ki jih je predlagal tožnik. Iz obrazložitve sodbe izhajajo upravičeni razlogi za takšno postopanje sodišča, ki so tudi ustavno sprejemljivi. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) sicer izhaja strankina pravica do izvedbe predlaganih dokazov, ki pa ni absolutna. Sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno ali pa je že dokazano. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, da je že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ni odločilo na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene. Izvedlo je vse dokaze, ki so bili potrebni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, med drugim zaslišalo tudi priči B.B. ter monterja A.A. s. p. ter sodbo oprlo tudi na njegovo obvestilo oziroma pisno izjavo, s katero je toženo stranko obvestil o tožnikovem spornem ravnanju. Kot je natančneje obrazloženo v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik navedenemu monterju pošiljal šifrirana elektronska sporočila, ki niso imela povezave z montažo pohištva (kuhinj), temveč je z navajanjem dimenzij v cm monterju sporočal, kakšno nagrado mu mora plačati za naročilo montaže kuhinj, ki jo je prejel s strani tožnika, pri čemer so cm pomenili evre. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca, ki naj bi podal svoje mnenje glede potrebnosti navajanja dimenzij v elektronskih sporočilih, saj je na podlagi ostalih izvedenih dokazov ugotovilo ključno dejstvo, da ta navajanja niso bila namenjena montaži, ampak plačilu. Nikakor torej v tej zvezi niso bila sporna strokovna vprašanja, ki bi terjala postavitev izvedenca.

7. Sodišče prve stopnje tekom postopka ni v ničemer kršilo pravila o materialno - procesnem vodstvu (285. člen ZPP), ob izdaji sodbe pa tudi ni storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednje kršitve tožnik v pritožbi niti ne obrazloži, ampak se zgolj sklicuje na zakonsko dikcijo kršitve, da naj bi obstajalo nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami. Pritožbeno sodišče takšen očitek razume bolj kot nestrinjanje z dokazno oceno in pravnimi stališči sodišča prve stopnje. Enako ugotavlja tudi glede očitane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je namreč podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni možno preizkusiti, kar pa ne drži. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so tudi jasno obrazloženi.

8. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z 20. 2 2012 na delovnem mestu "prodajalec-blagajnik". Tožena stranka mu je 18. 1. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

9. Tožena stranka je v izredni odpovedi navedla, da je 21. 12. 2015 prejela prijavo pogodbenega izvajalca A.A. s. p., D., ki zanjo izvaja prevoz in montažo kuhinj, da delavec (tožnik) zahteva od njega nedovoljeno provizijo oziroma darilo za posredovanje posla naročanja dostave in montaže kuhinj. Toženi stranki je navedeni s. p. izdal račun št. 113/15 s 25. 11. 2015 za dobavo in montažo kuhinj E. v skupni vrednosti 986,63 EUR. Tožnik je z zasebnega elektronskega naslova na elektronski naslov "..." poslal elektronsko pošto z naslovom: "Montaža E." in v njem naslednje podatke za stranko E.E., F., G., H.: Montaža 644,14 EUR, kilometrina 92,50 EUR, vgradnja BT 62,22 EUR, omare 150 cm. V dokumentaciji o nakupu kuhinje za navedeno stranko pa ni bilo omare 150 cm. Po izjavi monterja ta podatek predstavlja šifro za plačilo 150 EUR gotovine kot provizije za naročanje montaže oziroma posredovanje posla, ki se plača delavcu oziroma tožniku. Tožena stranka ni upoštevala pojasnila tožnika, da gre za razdaljo med otokom in omarami, ker je ta podatek jasno razviden iz samih načrtov in izvajalec montaže ni zahteval niti potreboval nobenih dodatnih pojasnil. Nadalje iz odpovedi izhaja, da je navedeni s. p. toženi stranki izdal račun št. 103/15 z 21. 10. 2015 za montažo več strankam (I.I., J.J., K.K., L.L.), račun pa je likvidiral tožnik. Monter je zaračunal pri strankah J.J., K.K. in I.I. tudi vgradnjo bele tehnike, vsakič v znesku 51,00 EUR. V elektronskem sporočilu z 19. 10. 2015 je tožnik monterju A.A. iz zasebnega elektronskega naslova poslal podatek o imenu in naslovu stranke, ceno montaže brez DDV in DDV, montažo brez DDV in z DDV. Poleg imena stranke J.J., K.K. je bil prav tudi nepojasnjen navedek 50 cm. V elektronski pošti tožnika monterju s 7. 10. 2015 so podatki za stranko I.I. in je poleg vrednosti montaže še vrednost vgradnje BT 62,22 EUR, ta podatek pa je nepotreben in neutemeljen glede na sklenjeno pogodbo z monterjem. Na račun monterja so za stranke M.M., N.N., O.O., P.P. poleg zneskov za montaže (račun št. 126/15 z 23. 12. 2015) navedeni tudi zneski vgradnje aparatov 2 x 50 EUR in enkrat 100 EUR. Tožena stranka tega računa ni odobrila. Na podlagi navedenega je tožniku očitala, da je svoje delo opravljal na način, da je izkoristil svoj položaj pri delodajalcu v razmerju do zunanjega izvajalca za pridobitev protipravne materialne koristi, s tem pa je kršil 33., 34. člen in 37. člen ZDR-1. Toženi stranki je s tem nastala materialna škoda, saj je monter A.A. preveč zaračunal svoje storitve, glede na sklenjeno pogodbo vgradnjo aparatov. Tožena stranka je tožniku očitala, da ji je zaradi tožnikovega ravnanja nastala škoda na ugledu, na podlagi kodeksa obnašanja pa bi se moral vzdržati ravnanj, ki predstavljajo konflikt interesov in zaradi katerih lahko delodajalcu nastane škoda. Tožnik je s tem kršil tudi 50., 51., 60. in 61. člen Pravilnika o delovnih razmerjih, ki določa primerno ravnanje, varovanje ugleda družbe, prepoved zlorabe informacij in lastnine ter prepoved konflikta interesov. V odpovedi je tožena stranka še menila, da je tožnik naklepno in huje kršil pogodbene in zakonske obveznosti, ki imajo tudi znake kaznivega dejanja po 240. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.) (Zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti) in po 241. členu KZ-1 (Nedovoljeno sprejemanje daril).

10. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojega zasebnega elektronskega naslova ... pošiljal podatke o montaži kuhinj s šifriranimi sporočili na email naslov monterja A.A. s. p. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb B.B., R.R., S.S., Š.Š., T.T. in U.U. ugotovilo, da pri toženi stranki ni bila običajna praksa uporabe zasebnega elektronskega naslova pri poslovanju s tretjimi osebami. Za takšno komunikacijo je pri toženi stranki obstajal služben elektronski naslov in vsak zaposleni, ki elektronski naslov pri svojem delu potrebuje, ga tudi dobi. Tožnik bi po pravilnem sklepanju sodišča prve stopnje moral službeno komunicirati preko službenega elektronskega naslova "...". S prenašanjem poslovnih podatkov tožene stranke na svoj zasebni elektronski naslov je kršil določbe kodeksa obnašanja tožene stranke - priročnik za zaposlene ("Internet in uporaba telefonov"). To so pisna navodila tožene stranke, v katerih je določeno, da je službena elektronska pošta namenjena kontaktiranju z dobavitelji, poslovnimi partnerji, strankami ali drugimi zaposlenimi v poslovne namene in da uporaba elektronske pošte v zasebne namene ni dovoljena. S tem je tožnik kršil obveznost iz 34. člena ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil) in 38. člena ZDR-1 (varovanje poslovne skrivnosti). Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da mu tožena stranka pošiljanja sporočil z zasebnega elektronskega naslova ni izrecno prepovedala ali ga vsaj opozorila in mu preprečila nadaljnjo takšno prakso, saj so pisna navodila glede tega jasna, prakso pa so potrdile tudi zaslišane priče. 11. Predvsem pa je za presojo zakonitosti odpovedi odločilno, da je tožnik od A.A. s. p. zahteval gotovinska plačila od zneska opravljenih montaž kuhinj. V njegovi pisni izjavi je podrobneje opisano, kako je to sporazumevanje potekalo, in sicer v številkah in merskih enotah, ki niso imele zveze s konkretno montažo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da kuhinje ne vsebujejo določenih postavitev, kot jih je v elektronskih sporočilih opredelil tožnik. Pri tem se je oprlo na izpovedi prič V.V., R.R. in U.U. Ugotovilo je, da v elektronskem sporočilu z dne 19. 10. 2015 naveden šifriran del sporočila in "... 50 cm" pomeni zahtevo za izročitev 50 EUR provizije s strani monterja A.A. V elektronskem sporočilu z dne 18. 11. 2015 za stranko E.E. je šifrirano sporočilo zahtevalo 150 EUR, in sicer je tožnik navedel omare 150 cm, v elektronskem sporočilu z dne 24. 11. 2015 Z.Z. pa je zahteval 50 cm oziroma 50 EUR za kotno postavitev. Enako je zahteval 100 EUR, ko je v šifriranem sporočilu za stranko Ž.Ž. z dne 24. 11. 2015 napisal ravna postavitev 100 cm, ter z vsemi navedenimi očitki kršil obveznosti iz 33.,(vestno opravljanje dela), 34., 37. (prepoved škodljivega ravnanja) in 38. člena ZDR-1. 12. Niso utemeljene pritožbene navedbe, ki skušajo omajati izpoved priče B.B. Tudi če mu navedena v decembru 2015 ni dovolila izrabe dopusta, to ne pomeni, da se je hotela tožnika "znebiti" oziroma da bi ga tožena stranka po krivem obdolžila za nekaj, česar ni storil. Na podlagi ugotovitev, da je tožnik nedopustno z zasebnega elektronskega naslova pošiljal sporočila, ki se nanašajo na poslovanje tožene stranke oziroma na izpolnjevanje delovnih obveznosti pri toženi stranki, ter da je uporabljal podatke o dimenzijah, ki nimajo nobenega pomena za izvedbo montaže, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je tožnik na takšen način preko zasebnega e-maila od monterja zase zahteval nedopustno plačilo. Glede te bistvene okoliščine, da je tožnik zahteval nagrado za dodeljeno montažo, izpovedi B.B.. in A.A. nista neskladni oziroma nekonsistentni. Ne dopuščata zaključkov, da je šlo npr. za zahtevo v "hecu", kar naj bi po mnenju pritožbe izhajalo iz izpovedi A.A. Dokazna ocena je logična in prepričljiva.

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja Nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu KZ-1 (Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi, da bi zaradi pridobitve ali ohranitve posla ali druge nedovoljene koristi zanemaril koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo, se kaznuje ... (prvi odstavek). Storilec dejanja iz prejšnjega odstavka, ki zahteva ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi zase ali za koga drugega kot protiuslugo zaradi pridobitve ali ohranitve posla ali druge koristi, se kaznuje ... (drugi odstavek)), ne pa tudi znakov kaznivega dejanja Zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1. Relevanten je predvsem drugi odstavek 214. člena KZ-1. V obravnavanem primeru je tožnik zahteval nedovoljeno nagrado kot protiuslugo za opravo storitve montaže pohištva, ki so ga kupci kupili pri toženi stranki. KZ-1 ne določa, da bi moral imeti storilec v družbi kakšna posebna pooblastila, položaj ali pravice. Posebna pooblastila storilca niso izrecno navedena, niti ne izhajajo iz izvršitvenih ravnanj. Bistveno je, da je tožnik pri toženi stranki imel položaj, ki mu je omogočal vpliv na pridobitev ali ohranitev posla oziroma koristi, sam pa je to zlorabil. 14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Utemeljeno je sledilo navedbam iz odpovedi o porušenem zaupanju, pri čemer je poudarilo naravo in težo kršitve, saj je bil tožnik prodajalec-blagajnik in je pri svojem delu vsakodnevno prihajal v stik s strankami, poslovnimi partnerji in denarjem, zato je bilo potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka (154., 165. člen ZPP).