Jedro

Drži, da daljnovod kot gradbeni objekt sam po sebi ni nevarna stvar, vendar se je po njem v času nezgode prenašal električni tok pod visoko napetostjo, daljnovod poteka v neposredni bližini stanovanjske hiše, do nezgode ni prišlo, ko se je tožnik z lestvijo dotaknil žic daljnovoda, električni tok je torej preskočil brez neposrednega dotika. Naštete okoliščine kažejo, da gre pri dejavnosti prve tožene stranke (prenos električne energije po daljnovodu pod visoko napetostjo) za nevarno dejavnost, saj v opisanih okoliščinah nevarnosti za nastanek škode na življenju in zdravju ter premoženju ljudi kljub zadostni skrbnosti očitno ni mogoče imeti vselej pod kontrolo. Predvidljivost se presoja z vidika obratovalca, merilo je objektivno in abstraktno (posebej skrben strokovnjak). Tožnikove osebne lastnosti (in njegova skrbnost) pridejo v poštev šele pri ugotavljanju njegove morebitne soodgovornosti in same po sebi ne morejo biti podlaga oprostitvi odgovornosti po 2. odstavku 177. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek zoper prvo toženo stranko in v katerem je odločeno o stroških prvotožene stranke r a z v e l j a v i in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu (glede zavrnitve zahtevka zoper drugotoženo stranko in glede odločitve o stroških drugotožene stranke) pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v N. zavrnilo tožbeni zahtevek za odškodnino za škodo, ki je tožniku nastala, ko je postavljal kovinsko lestev na svojo hišo in prišel preblizu daljnovoda, ki poteka mimo hiše. Pri tem je preskočila iskra, stekel je električni tok in tožnik se je poškodoval. Ugotovilo je, da sama izgradnja daljnovoda ni nevarna dejavnost, v času nastanka škodnega dogodka pa drugotožena stranka ni bila več imetnica daljnovoda, niti se ni ukvarjala s prenosom električne energije po njem, zato za škodo v nobenem primeru ne more objektivno odgovarjati. Prvotožena stranka pa je uspela dokazati, da do škode ni prišlo zaradi obstoja daljnovoda (ki sam po sebi prav tako ni nevarna stvar) in opravljanja njene dejavnosti v zvezi z daljnovodom, ampak zaradi ravnanja tožnika, ki ga prva tožena stranka ni mogla pričakovati, se mu izogniti ali ga preprečiti. Ni podana niti subjektivna odgovornost toženih strank.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče uporabilo napačne predpise o tehničnih normativih, saj bi moralo upoštevati predpise, ki so veljali v času gradnje daljnovoda in ne tiste, ki veljajo danes. Sodišče tudi ni ugotavljalo, zakaj je prišlo do preboja električne energije. Pri uporabi predpisov se je sodišče ukvarjalo samo z varnostnimi razdaljami, ne pa tudi z višinami. Kot podlago za ugotavljanje razdalj je uporabilo poročilo in skico G., uporabi katerih je tožeča stranka nasprotovala, saj so bili pridobljeni pred pravdo po naročilu tožene stranke in ni znano v kakšni zvezi, pri izdelavi pa niso sodelovali lastniki nepremičnin, ki jih tangira. Tožeča stranka je predlagala postavitev izvedenca za varstvo pri delu in izvedenca elektroenergetske stroke, s čimer bi dokazala, da tožena stranka ni upoštevala varnostnih predpisov o daljnovodih, ki potekajo čez stavbe. Sodišče tega dokaza ni izvedlo. Tožnik je prepričan, da je do nesreče prišlo, ker visokonapetostni vodi potekajo preblizu hiše. Da po daljnovodu teče elektrika, ki je nevarna stvar, za škodo v zvezi s katero odgovarja imetnik stvari, pa je tudi notorno dejstvo. Toženi stranki bi bili lahko oproščeni svoje odgovornosti le, če bi dokazali katerega od oprostitvenih razlogov iz 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Če je tožena stranka L.A. v letu 1982 poslala dopis z opozorilom zaradi gradnje blizu daljnovoda (pri čemer je po mnenju tožeče stranke dejansko stanje v zvezi z gradnjo obeh objektov neraziskano), to pomeni, da se je zavedala nevarnosti. Tožeča stranka nikoli ni bila opozorjena na možnost preboja in na minimalne odmike. Zgolj sklicevanje na pravilnik pa imetnika ne more rešiti odgovornosti za nevarno stvar.

V odgovoru na pritožbo je prvo tožena stranka prerekala pritožbene navedbe.

Pritožba je glede prvotožene stranke utemeljena, glede drugotožene stranke pa neutemeljena.

Glede zahtevka zoper prvo toženo stranko: Pritožba pravilno opozarja, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da objektivna odgovornost prve tožene stranke ni podana. Iz razlogov sodbe (ki za stranki niso sporni) izhaja, da se je tožnik poškodoval, ko je pri postavljanju aluminijaste lestve na hišo, z daljnovoda, ki poteka v bližini, preskočila iskra in je prišlo do preboja električnega toka. Nobenega dvoma torej ni, da je izvor elektrike, ki je poškodovala tožnika, v visokonapetostnem daljnovodu, s katerim upravlja prva tožena stranka, da je torej do nezgode prišlo v vplivnem območju daljnovoda. Za nevarno stvar ali nevarno dejavnost velja, da stvari oziroma dejavnosti niso nevarne same po sebi, ampak to postanejo zaradi okoliščin konkretnega primera. Drži, da daljnovod kot gradbeni objekt sam po sebi ni nevarna stvar, vendar se je po njem v času nezgode prenašal električni tok pod visoko napetostjo, daljnovod poteka v neposredni bližini stanovanjske hiše, do nezgode ni prišlo, ko se je tožnik z lestvijo dotaknil žic daljnovoda, električni tok je torej preskočil brez neposrednega dotika. Naštete okoliščine kažejo, da gre pri dejavnosti prve tožene stranke (prenos električne energije po daljnovodu pod visoko napetostjo) za nevarno dejavnost, saj v opisanih okoliščinah nevarnosti za nastanek škode na življenju in zdravju ter premoženju ljudi kljub zadostni skrbnosti očitno ni mogoče imeti vselej pod kontrolo. Argument prvostopnega sodišča, da daljnovod ne more biti nevarna stvar že zato, ker obstaja v nekem okolju in je bil zgrajen v skladu s tehničnimi normativi, ne zdrži. Smisel objektivne odgovornosti je namreč ravno v tem, da povečane nevarnosti za nastanek škode ni mogoče odpraviti kljub upoštevanju normativov. Prav tako ob trditveni podlagi v zadevi samo dejstvo, da doslej ni prišlo do preboja električne energije, ne pomeni, da ni povečane nevarnosti. Prva tožena stranka je kot upravljalec daljnovoda zato objektivno odgovorna za škodo, ki je nastala v zvezi z njeno dejavnostjo, velja torej domneva vzročne zveze s tožniku nastalo škodo. Iz razlogov sodbe v nasprotju z gornjimi materialnopravnimi izhodišči izhaja, da je samo tožnikovo ravnanje povzročilo škodo, ker tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal svoje normalne in nemoteče uporabe lestve. Prvostopno sodišče je na ta način napačno uporabilo materialnopravno pravilo o dokaznem bremenu. Da je podan kateri od razlogov za oprostitev odgovornosti iz 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, v tej zadevi se ZOR uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika), je namreč dokazno breme tožene stranke. Dejansko stanje glede morebitnih oprostitvenih razlogov je zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišča zato ostalo neraziskano. Napačna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da pomeni približevanje oškodovanca s kovinsko lestvijo daljnovodu pod napetostjo tako ravnanje oškodovanca, ki ga prva tožena stranka ni mogla pričakovati. Daljnovod očitno poteka v bližini naselja, zato podobnih situacij ni mogoče izključiti. Nenazadnje bi se nezgoda lahko pripetila otroku ali kakšni drugi osebi, od katere poznavanja nevarnosti ni mogoče pričakovati. Predvidljivost se presoja z vidika obratovalca, merilo je objektivno in abstraktno (posebej skrben strokovnjak). Tožnikove osebne lastnosti (in njegova skrbnost) pridejo v poštev šele pri ugotavljanju njegove morebitne soodgovornosti in same po sebi ne morejo biti podlaga oprostitvi odgovornosti po 2. odstavku 177. člena ZOR. V zvezi s subjektivno odgovornostjo prve tožene stranke iz navedb tožnika izhaja, da je protipravno ravnanje tožene stranke samo v tem, da je daljnovod preblizu hiše. Te svoje navedbe, v nasprotju s toženo stranko (ki je predložila konkretne izmere, ki dokazujejo, da je daljnovod zgrajen v skladu s predpisi in ima vsa upravna dovoljenja) ni konkretiziral. Zato je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožnik protipravnega ravnanja tožene stranke ni izkazal. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje (glede razlogov za oprostitev odgovornosti po 177. členu ZOR in glede višine škode) ostalo nepopolno raziskano, je bilo treba sodbo v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko razveljaviti, zadevo pa vrniti v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Hkrati je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških prvo tožene stranke. Prvostopno sodišče bo moralo v ponovljenem postopku ob uporabi pravil o dokaznem bremenu z izvedbo predlaganih dokazov najprej ugotoviti, ali je podan kateri od zatrjevanih razlogov iz 177. člena ZOR. Če bo ugotovilo odgovornost prve tožene stranke, pa bo moralo izvesti tudi dokazni postopek v zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine.

Glede zahtevka zoper drugotoženo stranko Kot je ugotovilo prvostopno sodišče (in tej ugotovitvi pritožba ne nasprotuje) druga tožena stranka ni niti imetnik niti upravljalec daljnovoda, zato njena objektivna odgovornost ne more biti podana, prav tako tožnik ni zatrjeval, da bi do nezgode prišlo zaradi gradnje daljnovoda, kar pomeni, da ni podana niti subjektivna odgovornost druge tožene stranke. Pritožba sicer konkretnih razlogov zoper odločitev o drugi toženi stranki nima, zato je pritožbeno sodišče opravilo preizkus v okviru pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker kršitev ni našlo, je pritožbo, kolikor se nanaša na drugo toženo stranko zavrnilo in izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek zoper drugo toženo stranko in v katerem je bilo odločeno o stroških drugo tožene stranke potrdilo (353. člen ZPP).

Glede odločitve o stroških pritožbenega postopka Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.