Jedro

Zavezanec za vračilo premoženja je pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki so predmet vračanja. Tudi, če je taka pravna oseba ob lastninjenju po ZLPP sredstva, ki so predmet denacionalizacije, izločila iz svojih sredstev in otvoritvene bilance, je v smislu ZDen še zavezanka, saj je v skladu z ZLPP ta sredstva lahko še naprej uporabljala kot dober gospodar.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.2.2006, s katero je tožena stranka v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo prvostopnega sodišča, opr. št. U 414/2001-16 z dne 5.11.2002, in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 169/2003-3 z dne 20.10.2005, zavrnila pritožbo tožnice zoper delno odločbo Upravne enote Ajdovščina z dne 14.5.2001. S to odločbo je bilo odločeno, da se upravičencema A.A. ter B.B. vrne v last in posest podržavljeno premoženje Hotel .... v obliki nadomestnega premoženja, in sicer tam navedene nepremičnine, vsakemu do 1/2 za katere je v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe za Občino ... Zavezanka - tožeča stranka pa je dolžna te nepremičnine izročiti v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe.

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v njeni izpodbijani odločbi. Glede tega, da je zavezanka za vračilo podržavljenega premoženja tožeča stranka, se je sklicevalo na 2. odstavek 51. člena in 60. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ter svojo predhodno sodbo, ki je bila potrjena tudi s sodbo vrhovnega sodišča. Tožeča stranka je sporno premoženje vodila med svojimi sredstvi in ni izkazano, da bi ga prenesla na družbo G. Hotel A. d.o.o., ki jo je ustanovila z denarnim vložkom 100.000 SIT, in ne z realnim vložkom, ki bi zajemal tudi obravnavane nepremičnine. Glede teh nepremičnin je z zemljiškoknjižno lastnico Občino ... dne 20.6.1994 sklenila celo pogodbo o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja v k.o. ..., s katero med drugim ugotavljata, da je bil prenos spornih nepremičnin na tožečo stranko dejansko opravljen že 19.1.1989 in da se od tedaj tožeča stranka šteje za lastnico oziroma uporabnico obravnavanih nepremičnin. S to pogodbo je Občina ... dovolila prenos in odpis teh nepremičnin na tožečo stranko. Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo pa je sporočila, da je tožeča stranka končala lastninsko preoblikovanje z drugim soglasjem Agencije z dne 11.3.1995 in da je iz lastninjena izločila obravnavane nepremičnine (o tem je bila podjetju G. hotel A. dne 19.5.1994 izdana začasna odredba po 10. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ZLPP).

Tožeča stranka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlagala, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da v obravnavani denacionalizacijski zadevi ni zavezanka za vračilo v naravi in tudi ne zavezanka za plačilo odškodnine po 2. odstavku 72. člena ZDen. Glede tega se sklicuje na različna dejstva in dokumente. Čeprav je obravnavane nepremičnine do leta 1994 vodila med svojimi sredstvi, je bila že tedaj formalnopravna lastnica teh nepremičnin Občina ..., ki je kot taka še vedno vpisana v zemljiški knjigi. Ves čas pa je te nepremičnine uporabljal TOZD Hotel ... oziroma kasneje, ko je te nepremičnine na podlagi začasne odredbe izločila iz lastninjenja, ta TOZD, preoblikovan v G. Hotel A. d.o.o..

Na pritožbo je odgovorila prizadeta stranka, vlagatelj denacionalizacijske zahteve, g.G., ki ga zastopa odvetnik ... Meni, da pritožba ni obrazložena, saj ni navedeno, v čem naj bi bile očitane kršitve. Ponavlja svoje navedbe v vseh fazah upravnega postopka in upravnega spora. O vseh njenih navedbe je prvostopno sodišče zavzelo jasna in argumentirana stališča, jih obrazložilo in odgovorilo na vse tožbene navedbe, ki so pomembne za odločitev v tej zadevi. Vse to je bilo obravnavano že v predhodnem upravnem sporu in je do teh enakih navedb odgovorilo že tudi vrhovno sodišče v svoji sodbi I Up 169/2003. Zato predlaga, da vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka in prizadeta stranka Lucijana Podgornik na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu, obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji pogoj za njeno izvršitev (3. odstavek 66. člena ZDen).

Vrhovno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka zavezanka v obravnavanem denacionalizacijskem postopku, kar je obširno pojasnilo že v svoji sodbi, opr. št. I Up 169/2003-3 z dne 20.10.2005, na katere razloge se sklicuje tudi v tem primeru in jih v tej sodbi ne ponavlja. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Tožeča stranka tudi v pritožbi priznava, da je obravnavane nepremičnine do leta 1994 vodila v svojih knjigovodskih listinah, torej jih je vodila kot svoja sredstva, čeprav je bila kot nosilka pravice uporabe za te nepremičnine v zemljiški knjigi vpisana Občina ... Po 51. členu ZDen je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki so predmet vračanja (1. odstavek); zavezanec za vračilo podržavljenih podjetij oziroma drugih gospodarskih subjektov ali za vzpostavitev lastninskega deleža na premoženju so podjetja oziroma druge pravne osebe, v katerih premoženju so sredstva oziroma premoženje podržavljenih podjetij ali drugih gospodarskih subjektov (2. odstavek). Ker je torej tožeča stranka ob vložitvi obravnavanega denacionalizacijskega zahtevka v svojih knjigovodskih evidencah vodila obravnavane nepremičnine, je bila v skladu z 51. členom ZDen zavezanka za njihovo vračilo. Ko je ta sredstva v skladu z ZLPP in Uredbo o izdelavi otvoritvene bilance stanja izločila iz lastninjenja, jih je izločila iz svoje otvoritvene bilance, pri čemer je 2. soglasje Agencije za lastninjenje prejela dne 11.3.1995 in se kot olastninjena družba vpisala v sodni register dne 20.4.1995. S tem pa ni izgubila statusa zavezanke po ZDen. Po 1. odstavku 13. člena ZLPP je namreč morala popisati in izločiti iz lastninjenja stvari, ki so bile predmet denacionalizacije in začasne odredbe (kar je po lastnih navedbah tudi storila, čeprav se sklep o začasni odredbi ni nanašal nanjo), vendar jih je lahko še naprej uporabljala kot dober gospodar. Če teh sredstev ni uporabljala, to glede na odločbe 51. člen ZDen še ne pomeni, da ni zavezanka za denacionalizacijo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala biti zavezanka za vračilo obravnavanih nepremičnin Občina ..., ker je zemljiško-knjižna nosilka pravice uporabe teh nepremičnin. Občina teh nepremičnin ni vodila med svojimi sredstvi, pač pa jih je vodila tožeča stranka, ki je z Občino ... glede teh nepremičnin dne 20.6.1994 celo sklenila pogodbo o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja v k.o. ..., v kateri med drugim ugotavljata, da so bile obravnavane nepremičnine dejansko prenesene na tožečo stranko že 19.1.1989. Tega dejstva ne more spremeniti pritožbena navedba, da ta pogodba ni bila izvedena v zemljiški knjigi, saj pridobitev pravice uporabe na družbeni lastnini med družbeno pravnimi osebami ni bila vezana na predhoden vpis v zemljiško knjigo. Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo.