Jedro

Razlikovanje med zavezanci, ki v isti coni uporabljajo stavbna zemljišča za izvajanje trgovine z motornimi gorivi, in tistimi, ki zemljišče uporabljajo za drugo trgovsko dejavnost, mora biti sorazmerno in s tem razumno.

Izrek

Tožbi se deloma ugodi, izpodbijana odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Postojna, št. 425-05-10049/2005 13012-05 z dne 19. 8. 2009 se odpravi glede odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na naslovu A., ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 350,00 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2005 v skupni višini ... EUR in sicer od poslovnih prostorov na naslovu B., C., in A. ter od nezazidanega zemljišča parc. št. 2265/2 k. o. ... Pri izračunu vrednosti je tožena stranka poslovne prostore na naslovu B. in C. točkovala s po 520 točkami, poslovne prostore na naslovu A. s 4620 točkami, nezazidano zemljišče pa s 50 točkami.

Iz obrazložitve izhaja, da odmera temelji na določbah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Postojna (Uradni list RS, št. 108/07, 117/07 in 121/08, v nadaljevanju Odlok), v skladu s katerimi so bile točkovane posamezne nepremičnine, nato pa ob upoštevanju vrednosti točke, določene s sklepom Občinskega sveta Občine Postojna, določena končna višina nadomestila. Prvostopenjski organ meni, da je občinski svet v 8. in 10. členu Odloka utemeljeno navedel dejavnosti oziroma namembnost zemljišč in število točk, ki se upoštevajo pri odmeri NUSZ, in sicer ne glede na to, da je bila prodaja naftnih derivatov točkovana nesorazmerno visoko. Če tožeča stranka meni, da določbe Odloka niso v skladu z Ustavo, jih mora izpodbijati pred Ustavnim sodiščem.

Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo pritožbo tožeče stranke. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je podlaga za odmero NUSZ 58. člen Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 18/84 in Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ/84). Ugotavlja, da je bilo NUSZ za poslovni prostor na naslovu A. odmerjeno za bencinski servis, kar je v skladu z Odlokom. Dejavnost bencinskih servisov se po 8. členu Odloka v 1., 2., 3., in 4. območju točkuje s 3000 točkami, po 10. členu Odloka pa se ta dejavnost, glede na izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka, v vseh območjih ovrednoti s 1000 točkami. Če tožeča stranka meni, da te določbe Odloka niso v skladu z Ustavo in zakoni, to lahko izpodbija le v postopku pred Ustavnim sodiščem, upravni organi pa ga morajo uporabljati takšnega, kakršen je. Enako stališče izhaja tudi iz upravnosodne prakse tukajšnjega sodišča (pri tem se izrecno sklicuje na sodbo opr. št. I U 105/2009).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da gre pri objektu na naslovu A. za bencinski servis, na katerem izvaja vrsto dejavnosti, ki jih podrobno našteva. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni izrecno navedla, katera od teh dejavnosti je bila uporabljena za točkovanje in zakaj, temveč je navedla le, da je bil bencinski servis razvrščen v skupino H, kamor spadajo objekti za skladiščenje naftnih derivatov in drugih nevarnih snovi ter dejavnost bencinskih servisov. To ni pravilno, saj tožeča stranka na bencinskem servisu ne izvaja skladiščenja naftnih derivatov in drugih nevarnih snovi, dejavnost bencinskega servisa pa zaradi številnih drugih dejavnosti, ki se tam opravljajo, ne pomeni nujno prav dejavnosti trgovine na drobno z motornimi gorivi. Poleg tega prvostopna odločba ne vsebuje konkretizacije dejanskega stanja, na podlagi katerega je bilo opravljeno točkovanje po Odloku, saj je iz izreka odločbe namreč mogoče ugotoviti le, da je bil objekt na naslovu A. točkovan s 4620 točkami. Odločba ne upošteva, da je Občina Postojna dne 17. 1. 2007 tožeči stranki poslala dopis, v katerem navaja, da se število točk za objekt na naslovu A. popravi s 4620 na 1120 točk in sicer od 1. 1. 2002 dalje. Merila, ki jih za odmero NUSZ uvajajo lokalne skupnosti, morajo imeti podlago v ZSZ, kar za „dejavnost bencinskih servisov“ ne velja. Gre za dejavnost, ki je standardna klasifikacija dejavnosti sploh ne vsebuje.

Zavezanci, ki izvajajo trgovino na drobno z motornimi gorivi, so po Odloku obremenjeni višje kot ostali zavezanci, ki na isti lokaciji izvajajo bistveno enako (trgovinsko) dejavnost. Gre za pet do petnajstkratno razliko, kar ne predstavlja razumnega razlikovanja posameznih zavezancev. Kolikor je razlog za to razlikovanje prodajni artikel, tožeča stranka poudarja, da so cene naftnih derivatov pod državnim nadzorom, zaradi česar je izključena kakršnakoli možnost za pridobivanje izjemnega dohodka. Ureditev je zato arbitrarna, tožena stranka pa bi morala pri svojem odločanju upoštevati Ustavo, zakone ter odločbe Ustavnega sodišča RS, kar pomeni, da bi morala pri točkovanju vrste dejavnosti upoštevati točkovanje, predpisano za skupino F. Iz vseh navedenih razlogov tožeča stranka sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, odločbi prve in druge stopnje odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

K 1. točki izreka: Tožba je deloma utemeljena.

Vrhovno sodišče RS je v zadnjem času v vrsti odločb (prim. npr. X Ips 207/2010 z dne 21. 4. 2011), ki se nanašajo na bistveno enako dejansko stanje in na ista pravna vprašanja kot obravnavana, zavzelo stališče, da se mora sodišče v teh zadevah na konkreten način in z zadostno stopnjo jasnosti opredeliti do tožbenega ugovora glede neustavnosti Odloka. Za ta namen lahko sodišče od občine pridobi potrebne podatke.

Glede na navedeno in ker tako iz obrazložitve izpodbijane in drugostopenjske odločbe kot tudi iz tožbe izhaja, da je bilo v delu odločbe, ki se nanaša na poslovne prostore na naslovu A., upoštevano točkovanje po namembnosti bencinskih servisov, je sodišče Občino Postojna pozvalo, naj pošlje podatke, ki so bili podlaga za določitev različnih obremenitev zavezancev, ki na isti lokaciji opravljajo različno dejavnost. Ob tem je pojasnilo tudi, da te podatke potrebuje za presojo razumnosti razlikovanja med obremenitvami različnih namembnosti.

Občina v odgovoru navaja zgolj podatke, ki se nanašajo na število točk, odmerjenih za objekt na naslovu A., in sicer v katero obračunsko območje je uvrščen, s katero komunalno opremo je opremljen, v katero skupino se uvršča po namembnosti, kakšna je njegova površina in kakšno je dodatno vrednotenje zaradi izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka.

Ustavo sodišče je v odločbi št. U-I-158/02-17 z dne 20. 5. 2004, na katero se v prej omenjenih odločbah sklicuje tudi Vrhovno sodišče, zavzelo stališče, da je izjemna donosnost dejavnosti, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, po izrecni določbi 3. alinee 61. člena ZSZ okoliščina, ki jo lokalna skupnost utemeljeno upošteva, ko določa višino NUSZ. Neenakost, ki se na ta način vzpostavlja med posameznimi zavezanci, zato sama po sebi ni v neskladju z določbo 2. odstavka 14. člena Ustave. Vendar pa načelo enakosti pred zakonom zahteva upoštevanje sorazmerja med ugodnostjo in s tem povezanimi bremeni, ki jih z različnim urejanjem pravnih položajev normodajalec nalaga posameznim zavezancem, kar izpeljano pomeni, da mora biti višina obveznosti v razumnem sorazmerju z višino dohodka, ki ga prinaša izjemno ugodna lokacija.

Ustavno sodišče je v navedeni odločbi zavzelo tudi stališče, da določba predpisa lahko prestane preizkus razumnosti le, če normodajalec navede podatke, ki jih je uporabil pri določitvi sorazmerja med posameznimi obremenitvami, zato lahko normodajalec to merilo uporabi za posamezno skupino zavezancev le sorazmerno enako, to je po predhodni ugotovitvi razmerij med zavezanci po kriteriju izjemnih ugodnosti pri pridobivanju dohodka, ne pa na podlagi proste presoje.

Navedeno pomeni, da je na podlagi obravnavanega merila mogoče določiti različne obremenitve le ob predhodni ugotovitvi konkretnih okoliščin, ki se nanašajo na posamezne skupine zavezancev, to je podatkov, ki so podlaga za določitev sorazmerij med njihovimi obremenitvami.

Sodišče ugotavlja, da Občina Postojna v odgovoru takih podatkov ni navedla, zato tudi ni mogoč sklep, da je razlikovanje med zavezanci, ki v isti coni uporabljajo stavbna zemljišča za izvajanje trgovine z motornimi gorivi, in tistimi, ki zemljišče uporabljajo za drugo trgovsko dejavnost (pri tem so npr. na prvem območju prvi obremenjeni petkrat bolj od drugih), sorazmerno in s tem razumno.

Glede na to so določbe 8. in 10. člena Odloka, ki se nanašajo na točkovanje skupine H oziroma na dejavnost bencinskih servisov in so bile v obravnavani zadevi uporabljena za izračun NUSZ, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom po 2. odstavku 14. člena Ustave, zaradi česar mora sodišče zavrniti njihovo uporabo (institut exceptio illegalis). Sodišče je zato tožbi ugodilo v obsegu, v katerem so bile uporabljene neustavne določbe Odloka in je izpodbijano odločbo v tem obsegu odpravilo (4. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje (3. odstavek istega člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moral upravni organ odmeriti NUSZ za poslovne prostore (bencinsko črpalko) na naslovu A., na podlagi preostalih določb Odloka, ki se nanašajo na trgovino.

K 2. točki izreka: Tožba je neutemeljena, kolikor se nanaša na poslovne prostore na naslovih B. in C. ter na nezazidano stavbno zemljišče parc. št. 2265/2 k.o. ...

Sodišče se ne strinja s tožbenim stališčem, da v tem delu ni mogoče preveriti izpodbijane odločbe. Že v izreku te odločbe so namreč konkretizirane tiste okoliščine v zvezi s posameznim stavbnim zemljiščem, ki jih je upravni organ upošteval pri izračunu NUSZ, to je površina v kvadratnih metrih, število točk, ki izražajo stopnjo obremenitve in ki je odvisno od cone, v kateri se nahaja stavbno zemljišče, vrednost točke ter namembnost stavbe oziroma zemljišča. Gre za elemente, ki so bili uporabljeni za izračun na podlagi 8. in 9. člena Odloka, na katerega se sklicuje tudi obrazložitev. Poleg tega sodišče ugotavlja, da je upravni organ v izreku navedel, kje oziroma na katerem naslovu se nahaja posamezni objekt oziroma zemljišče, kar skupaj s prej navedenimi podatki omogoča preveritev pravilnosti uvrstitve v posamezno cono.

Glede na navedeno je sodišče tožbo v tem delu zavrnilo (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

K 3. točki izreka: Ker je sodišče v pretežnem delu tožbi ugodilo, stroški pa so ne glede na zavrnilni del sodbe enaki, kot če bi tožeča stranka uspela v celoti, je tožeča stranka po 3. odstavku 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je ob vložitvi tožbe zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). Po 5. členu Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek, in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).