Jedro

Jamčevalni roki po 482. in 500. členu ZOR so prekluzivni roki materialnega prava. Po poteku teh rokov upravičenec izgubi pravico do tožbe. Če pa tožba ni dopustna, jo je treba zavreči (1. odstavek 282. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mu mora tožena stranka zamenjati 2200 kosov betonskih blokov TBB-30 z ustreznimi betonskimi bloki, namenjenimi za zidavo nosilnih sten, kvalitete NBB-30, s tem, da bo v primeru neizpolnitve tožeča stranka na stroške in nevarnost tožene stranke takšno opeko nabavila pri kateremkoli dobavitelju v Sloveniji, sedanjo opeko pa odstranila s svojega zemljišča ter jo odpeljala na najbližje javno odlagališče. Zavrnilo je še tožbeni zahtevek na plačilo 9.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.2.1991 dalje do plačila, tožeči stranki pa naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 71.087,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V reviziji trdi, da sodišči druge in prve stopnje nista razčistili vprašanja statusa toženke. Ob naročilu opeke je bila toženka še samostojna obrtnica, ki je svojo obveznost izpolnila z velikim časovnim zamikom. Revident trdi, da je že v pritožbi obrazložil, zakaj ni mogoče uporabiti določil 428. (najbrž misli 482.!) in 500. člena ZOR. Ker se ne prva ne druga sodba nista ukvarjali z vprašanjem statusa toženke, imata sodbi takšne pomanjkljivosti, da ju ni mogoče preizkusiti. Če bi izpodbijana sodba pravilno vrednotila status tožene stranke, bi bila odločitev tudi materialnopravno zmotna. Prav zato primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe in le podrejeno razveljavitev obeh sodb.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta povsem pravilno ravnali, ko sta se oprli na trditveno podlago spora, ki jo je ponudil tožnik v tožbi in v nadaljevanju postopka. Sodišči zato nista storili nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko se nista ukvarjali z vprašanjem, kakšen status je v času prodaje opeke imela toženka.

Sodišče je namreč vezano na dejansko podlago spora, ni pa vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo ponudi tožnik (2. člen v povezavi s 3. odstavkom 186. člena ZPP). Če določenega dejstva za pravno presojo zatrjevane dejanske podlage spora sodišče ne šteje za pravno odločilnega, ga tudi ne obravnava. Če bi ga vendarle moralo, ne gre za procesnopravno napako, temveč za zmotno uporabo materialnega prava. Zmotne uporabe materialnega prava pa na prvi in drugi stopnji ni bilo.

Revizijsko sodišče zato lahko le ponovi, da je tožnik pri toženki sprva naročil in plačal, potem pa tudi prejel določeno količino določene vrste opeke. Na podlagi te pogodbe je nato zahteval zamenjavo opeke zaradi tega, ker ni ustrezala kvaliteti, ki jo je pričakoval. Zamenjava neustrezne oz. nekvalitetne opeke z drugo opeko je posledica napake pri izpolnitvi prodajne pogodbe. Gre za jamčevalni zahtevek za stvarne napake, in sicer v obravnavanem primeru za skrite napake. Pravica uveljavljati sankcije za skrite napake pa je časovno omejena. Če upravičenec ne spoštuje rokov iz 482. in 500. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), pravico izgubi. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta se oprli na ti določbi ZOR.

Prodajna pogodba ima vse značilnosti te pogodbe tudi v primeru, če je prodajalec istočasno proizvajalec prodanih generičnih stvari. Da je opeka generična stvar, izhaja že iz tožbenega zahtevka, saj tožnik zahteva zamenjavo dobavljene opeke z drugo. Pogodba o delu po 600. členu ZOR, na katero se sklicuje Ministrstvo za trgovino v odločbi z dne 11.11.1991, ne pozna takšne odprave napak. Odgovornost za napake je za to pogodbo urejena v 614. - 621. členu ZOR. Sankcije, ki je v zamenjavi nabavljenega materiala, med temi določbami ni. To je tudi razumljivo, saj gre pri pogodbi o delu za izdelavo individualno določene stvari (species), in so zato tudi določbe o odpravi napak prilagojene temu dejstvu. Tudi če bi šlo za naročilo za izdelavo določenega števila opek, ker jih proizvajalka tedaj ne bi imela na zalogi, se s tem narava pogodbe ne bi spremenila. Tožnik ni zahteval "popravila" že izdelanih zidakov, prav tako pa tudi ne razdrtja pogodbe ali morebitnega znižanja plačila.

Vztrajanje pri ugotovitvi, da je bila toženka samostojna obrtnica, tudi ne more pripeljati do uporabe 179. člena ZOR, ki ureja odgovornost proizvajalca stvari z napako. Gre za odškodninsko odgovornost v primeru, ko je bil izdelan proizvod z napako, ki je nevarna za osebe ali stvari. Pravno odločilnih okoliščin za uporabo določil o proizvajalčevi odgovornosti revident ni nikoli zatrjeval. Ker bi torej sodišči druge in prve stopnje o zadevi morali enako odločiti tudi v primeru, če bi toženko obravnavali kot proizvajalko spornih opek, s tem, ko tega nista storili, nista zmotno uporabili materialnega prava.

Pač pa revizijsko sodišče ugotavlja, da so jamčevalni roki po 482. in 500. členu ZOR prekluzivni roki materialnega prava. Po poteku teh rokov upravičenec izgubi pravico do tožbe. Če pa tožba ni dopustna, jo je treba zavreči (1. odstavek 282. člena ZPP). Sodišči druge in prve stopnje nista tega upoštevali, temveč sta tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnili. Revizijsko sodišče je kljub temu, da tožnik te kršitve ni uveljavljal, zaradi pooblastil iz 386. člena ZPP, preizkusilo tudi ta del odločitve. Ko je ugotovilo, da tožnikov procesni položaj zaradi tega ni nič slabši od položaja, ki bi nastal, če bi bila tožba zavržena, te odločitve ni spreminjalo. Ker je tožnik po poteku roka za jamčevalni zahtevek pravico iz jamčevanja za napake izgubil, jamčevalnega zahtevka tudi v primeru, če bi bila tožba zavržena, ne bi mogel ponovno uveljavljati.

Zaradi vsega navedenega je revizijsko sodišče potem, ko tudi ni ugotovilo kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.