Jedro

Sodišče je 4. 12. 2017 prejelo vlogo tožeče stranke, v kateri le-ta sodišče obvešča, da ni zmožna najeti svojega pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji. Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je iztekel z dnem 18. 12. 2017, tožeča stranka pa do tega dne, niti kasneje do izdaje tega sklepa, ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri naslovnem sodišču vložila tožbo v zadevi verifikacije devizne vloge. Po podatkih, ki izhajajo iz tožbe, živi tožeča stranka v tujini, to je v Bosni in Hercegovini, v Republiki Sloveniji pa nima pooblaščenca za ta sodni postopek. Kot kontaktni naslov je tožeča stranka v tožbi navedla A. v Bosni in Hercegovini (v nadaljevanju A.), ki ima sedež v Bosni in Hercegovini.

2. Na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače. 3. Po prvem odstavku 146. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora tožeča stranka, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tega ob vložitvi tožbe ne stori, imenuje sodišče na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter po njem naloži tožeči stranki, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožeča stranka v danem roku tega ne stori, sodišče tožbo zavrže. Sklep o tem se tožeči stranki vroči po imenovanem začasnem zastopniku.

4. Sodišče je A. na podlagi vprašanj, ki jih je A. zastavilo kot kontaktna oseba različnih tožnikov, posredovalo obsežna pojasnila (pod št. Su 394/2017) glede zakonske ureditve v zvezi s postavitvijo pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji. Še zlasti je A. opozorilo, da slednje, glede na to, da ima sedež v Bosni in Hercegovini, po prej navedeni določbi 146. člena ZPP ne more biti pooblaščenec za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji. Sodišče je A. opozorilo tudi glede obveznih sestavin tožbe po ZPP in ZUS-1. 5. Sodišče je tožeči stranki s sklepom I U 1861/2017-4 z dne 10. 11. 2017 postavilo začasno zastopnico, upravičeno za sprejemanje pisanj, z nalogo, da tožeči stranki pošlje navedeni sklep, s katerim je sodišče tožeči stranki naložilo, da v roku 30 dni od vročitve tega sklepa začasni zastopnici, imenuje svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in o tem pisno seznani sodišče. Sodišče je tožečo stranko opozorilo, da bo tožbo zavrglo, če v danem 30 dnevnem roku ne bo odpravila pomanjkljivosti tožbe v skladu z izrekom navedenega sklepa.

6. Začasni zastopnici, upravičeni za sprejemanje pisanj je bil sklep sodišča I U 1861/2017-4 z dne 10. 11. 2017, vročen dne 17. 11. 2017, ko je začel tudi teči rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe, o čemer je bila tožeča stranka obveščena. Začasna zastopnica, upravičena za sprejemanje pisanj, je navedeni sklep poslala tožeči stranki, skupaj z dopisom z dne 17. 11. 2017. V dopisu je tožeči stranki pojasnila, koga lahko imenuje za pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, jo opozorila na začetek teka rokov za odpravo teh pomanjkljivosti ter na pravne posledice nepravočasne odprave pomanjkljivosti tožbe v skladu z izrekom sklepa. Iz povratnice v spisu je razvidno, da je tožeča stranka navedeni sklep prejela 21. 11. 2017. 7. Sodišče je 4. 12. 2017 prejelo vlogo tožeče stranke, v kateri le-ta sodišče obvešča, da ni zmožna najeti svojega pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji.

8. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da ni zmožna najeti svojega pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji, sodišče ugotavlja, da je navedba pavšalna in nekonkretizirana, posledično pa je sodišče niti ne more preizkusiti. Tožeča stranka namreč ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj ni navedla dejstev, niti preložila dokazov o zatrjevani nezmožnosti najema pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji. Na tem mestu sodišče še dodaja, da je odziv tožeče stranke v predmetnem primeru po vsebini identičen odzivu drugih tožečih strank v zadevah verifikacije deviznih vlog, v katerih so se tožeče stranke v tožbi prav tako sklicevale na A. kot kontaktni naslov. Sodišče poudarja, da se je tožeča stranka na poziv sodišča odzvala z navedbo o nezmožnosti najema pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji, kljub temu, da je sodišče, kot predhodno pojasnjeno pod točko 4 obrazložitve tega sklepa, A. posredovalo ustrezna pojasnila glede zakonske ureditve v zvezi s postavitvijo pooblaščenca za sprejem pisanj v Republiki Sloveniji, nenazadnje pa tudi kljub jasnemu pojasnilu začasne zastopnice o osebah, ki so lahko imenovane za pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, v spremnem dopisu z dne 17. 11. 2017. 9. Rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe se je iztekel z dnem 18. 12. 2017, tožeča stranka pa do tega dne, niti kasneje do izdaje tega sklepa, ni odpravila pomanjkljivosti tožbe, kot ji je to naložilo sodišče v zgoraj navedenem sklepu. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 146. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.