Jedro

Tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic zaradi posledic poškodbe pri delu v 70 % in bolezni v 30 % s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, na dan nastanka invalidnosti ni bil zaposlen in ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan. ZPIZ-2 v 85. členu v tretjem odstavku po alinejah določa, v kakšni višini se za vsak primer odmeri nadomestilo za invalidnost. Višina nadomestila za invalidnost je odvisna od statusa, v kakršnem je bil delovni invalid ob nastanku invalidnosti oziroma, iz katerih razlogov uveljavlja priznanje nadomestila za invalidnost. Tako je v 1. alineji tretjega odstavka 85. člena izrecno določeno, da se v primeru iz 1. alineje prvega odstavka, torej, če delovni invalid ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, nadomestilo odmeri v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti ter v 2. alineji iste določbe, da se v primerih iz 2. alineje prvega odstavka, torej če mu je delovno razmerje med drugim prenehalo neodvisno od njegove volje ali krivde, nadomestilo odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Glede na to, da tožnik ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, pa čeprav je izpolnjeval vse ostale pogoje iz prvega odstavka citirane določbe, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec tožniku pravilno skladno s 1. alinejo tretjega odstavka 85. člena ZPIZ-1 nadomestilo za invalidnost odmerilo v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem nadomestila za invalidnost v višini 60 % od invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 25. 3. 2015 in št. ... z dne 13. 11. 2014 in se tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe pri delu odmeri nadomestilo za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, ter povrne stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabljenega materialnega prava. Navaja, da je njegov osebni zdravnik maja 2013 vložil zahtevo za oceno invalidnosti. V tem času pa vse do 31. 12. 2013 je prejemal nadomestilo pri Zavodu RS za zaposlovanje. Invalidska komisija je njegovo vlogo obravnavala 3. 2. 2014 in ker od 1. 1. 2014 ni več prejemal nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje, je upravičen le do 40 %, namesto 60 % nadomestila za invalidnost. Poudarja, da je izpolnjeval vse zahtevane pogoje, le da od 1. 1. 2014 ni imel plačanih prispevkov za socialno zavarovanje, ker zaradi poškodbe noge ni uspel dobiti ustrezne zaposlitve. Če bi njegovo prošnjo invalidska komisija obravnavala do 21. 12. 2013, bi bil upravičen do 60 % nadomestila za invalidnost, tako kot njegovi sodelavci. Ne razume, zakaj ni upoštevano, da za delo ni bil zmožen in da se po izteku prejemanja nadomestila na zavodu ni mogel zaposliti. Prav tako pa ne razume, zakaj so na invalidski komisiji reševali njegovo vlogo skoraj 10 mesecev. Z 200,00 EUR dohodkov se težko preživlja in ne more plačevati pravne pomoči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Predmet sodne presoje sta dokončna odločba toženca št. ... z dne 25. 3. 2015 in prvostopna odločba št. ... z dne 13. 11. 2014, sporna pa je odmera nadomestila za invalidnost. S citirano prvostopno odločbo z dne 13. 11. 2014, potrjeno z dokončno odločbo z dne 25. 3. 2015 je toženec tožniku delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe pri delu priznal pravico do nadomestila za invalidnost v znesku 198,32 EUR na mesec od 4. 2. 2014 dalje.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v prvem odstavku 85. člena določa, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve po končani poklicni rehabilitaciji ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 55. letu starosti ali invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, če ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali ni bil obvezno zavarovan (I. alineja) ali mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi pozitivnega mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ali neodvisno od njegove volje ali krivde (2. alineja) ali je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi (3. alineja) ali se je zaposlil na drugem delovnem mestu (4. alineja). V tretjem odstavku 85. člena pa je določeno, da se zavarovancu, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije, v primeru, ko je zavarovančeva delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, nadomestilo v primerih iz 1. alineje prvega odstavka tega člena odmeri v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti ter v primerih iz 2. alineje prvega odstavka tega člena v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.

7. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženec tožnika z odločbo št. ... z dne 18. 8. 2014 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu v 70 % in bolezni v 30 % in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: z ročnim premeščanjem bremen do 8 kilogramov, brez dela na višini, nad globino, brez vzpenjanja in dela na lestvi s polnim delovnim časom od 4. 2. 2014 dalje, ker je invalidska komisija druge stopnje dne 18. 6. 2014 ugotovila, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je KV tesar zahtevnih del, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami s polnim delovnim časom.

8. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da tožnik na dan nastanka invalidnosti ni bil zaposlen, saj mu je bila zaradi stečaja odpovedana pogodba o zaposlitvi že leta 2012. Tožnik je bil prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan. Slednje, da tožnik na dan nastanka invalidnosti ni bil zaposlen, in da ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, pa je ključnega pomena za pritožbeno rešitev zadeve.

9. ZPIZ-2 v 85. členu, enako kot v prvem odstavku, v katerih primerih ima delovni invalid pravico do nadomestila za invalidnost, določa tudi v tretjem odstavku po alinejah, v kakšni višini se za vsak primer odmeri nadomestilo za invalidnost. Višina nadomestila za invalidnost je namreč odvisna, v kakšnem statusu je bil delovni invalid ob nastanku invalidnosti oziroma, iz katerih razlogov uveljavlja priznanje nadomestila za invalidnost. Tako je v 1. alineji tretjega odstavka 85. člena izrecno določeno, da se v primeru iz 1. alineje prvega odstavka, torej, če delovni invalid ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, nadomestilo odmeri v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti ter v 2. alineji iste določbe, da se v primerih iz 2. alineje prvega odstavka, torej če mu je delovno razmerje med drugim prenehalo neodvisno od njegove volje ali krivde, nadomestilo odmeri v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.

10. To pomeni, da bi bil tožnik upravičen do odmere nadomestila za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti, le v primeru, če bi bil ob nastanku invalidnosti zaposlen oziroma obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, pa bi mu kasneje delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje ali krivde. Le v takem primeru bi bilo pri odmeri nadomestila za invalidnost relevantno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja podjetja.

11. Glede na nesporna ugotovljena dejstva, da tožnik ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen ali obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, pa čeprav je izpolnjeval vse ostale pogoje iz prvega odstavka citirane določbe, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, tožniku pravilno skladno s 1. alinejo tretjega odstavka 85. člena ZPIZ-1 nadomestilo za invalidnost odmerilo v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.

12. Glede na jasne določbe 85. člena ZPIZ-2, ni nobene podlage, da bi se upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik v času začetka postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja (13. 6. 2013) pa vse do 31. 12. 2013 obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan kot prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti ter odmerilo nadomestilo za invalidnost v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi tožniku pripadala ob nastanku invalidnosti, za kar se zavzema pritožba. Pri odmeri nadomestila za invalidnost v konkretnem primeru ni pomembno, kdaj se je začel postopek za uveljavljanje pravic in invalidskega zavarovanja, pač pa datum nastanka invalidnosti oziroma datum nastanka zavarovalnega primera in status, kakršnega je imel tožnik na ta dan.

13. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.