Jedro

Glede na pravnomočno odločitev, da je bila pri prehodu na nov plačni sistem plača tožnice pravilno prevedena, tožnica v novem sodnem postopku, v katerem izpodbija sklep tožene stranka o napredovanju v višji naziv in višji plačni razred, ne more več izpodbijati zakonitosti prevedbe.

Glede na to, da znaša vtoževana razlika v plači mesečno približno 70,00 EUR, se kot vrednost spornega predmeta upošteva višina triletnega zneska, torej 2.520,00 EUR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki znižajo z zneska 897,00 EUR na znesek 328,00 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se razveljavi sklep tožene stranke z dne 28. 9 2009 ter da se toženi stranki naloži, da tožnici izda nov sklep o napredovanju z vsemi obveznimi sestavinami in ji določi pravilni 26. plačni razred in naziv tega delovnega mesta „referent I“ ter pravilno določi dodatek za magisterij z veljavnostjo od 1. 5. 2009 dalje ter da je od 1. 9. 2009 dalje tožena stranka dolžna tožnici vse do dneva plačila za vsak posamezni mesec poračunati razliko od plače do pravilnega zneska osnovne plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji poravnati vse nastale pravdne stroške (1. odstavek izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 897,00 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (2. odstavek) Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, da zadevo samo meritorno reši. Navaja, da aneksa št. 2 h pogodbi o zaposlitvi ni podpisala, ker je bila njena plača pri prehodu na nov plačni sistem neskladna z ZZSPJS, KPDU in Aktom o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke z dne 1. 8. 2008, zato ji je tožena stranka izdala sklep, katerega izpodbija. Navaja, da je pred napredovanjem opravljala delo na delovnem mestu referenta v nazivu „referent III“ in bila nepravilno prevedena v 18. plačni razred, to je naziv „referent IV“. V KPDU je za referenta III določen izhodiščni 19. plačni razred. Do prehoda na nov plačni sistem je imela pridobljenih že pet plačnih razredov, z prevedbo je bila nepravilno uvrščena v 23. plačni razred, namesto v 24. plačni razred. S 1. 10. 2008 je napredovala za en plačni razred, kar pomeni, da je dosegla 25. plačni razred, s 1. 5. 2009 pa ponovno za en plačni razred. Na podlagi napredovanja je sprejela sklep z dne 28. 9. 2009, ki ga v tem sodnem postopku izpodbija. S tem napredovanjem bi morala napredovati v višji naziv referenta I in prenesti pet napredovanj in biti uvrščena v 26. plačni razred in ne v 25. plačni razred. Ker sodišče prve stopnje kot izhodiščni ni upoštevalo 19. plačni razred delovnega mesta „referent III“, meni, da je sklep tožene stranke nezakonit, ker ne upošteva uvrstitvenih določb delovnega mesta tožnice, ki jih je dosegla z napredovanjem do dneva prevedbe in navajanje doseženih napredovanj. Ne drži trditev sodišča, da ne more napredovati na istem delovnem mestu v višji plačni razred – 26. in v višji naziv referenta I. Ne zahteva, da sodišče naloži delodajalcu, na katero delovno mesto je dolžan razporediti delavca, ampak uveljavlja varovanje že pridobljenih pravic, kar zagotavlja ZSPJS, kar je tožnica nesporno dokazala z listinami v postopkih opr. št. Pd 206/2009 in Pd 254/2009. Navaja, da se ji je plača s prehodom na nov plačni sistem zmanjšala, saj je bila pri prehodu na nov plačni sistem plača uvrščena v 23. plačni razred. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Ni razumljivo od kakšnega zneska tožbenega zahtevka je sodišče odmerilo in toženi stranki priznalo stroške. Tožnica je le v ugovoru zoper plačilni nalog zapisala, da je vrednost tožbenega zahtevka navedena že v zadevi opr. št. Pd 206/2009 (8.163,54 EUR) in da znaša skupni zahtevek v konkretni zadevi in v zadevi opr. št. Pd 206/2009 8.163,54 EUR. To pomeni, da tožena stranka ne more imeti dvakrat odmerjenih in s strani sodišča priznanih pravdnih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11 točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu odločitve o stroških postopka.

V tem individualnem delovnem sporu tožnica zahteva razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 28. 9. 2009, s katerim je tožnica z dne 1. 5. 2009 napredovala za eno stopnjo višji naziv referenta II in ji je bil določen plačni razred 25. Poleg tega zahteva, da ji tožena stranka izda nov sklep o napredovanju in ji določi 26. plačni razred in naziv delovnega mesta „referent I“ ter pravilno določi dodatek za magisterij ter ji poračuna od 1. 5. 2009 razliko v plači. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka s sklepom z dne 28. 9. 2009 pravilno upoštevala zakonska določila in sicer Kolektivno pogodbo za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in naslednji), Kolektivno pogodbo za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti (KPDU – Ur. l. RS, št. 60/2008 in naslednji), Uredbo o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in nazivov v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/2003 in naslednji), Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008) ter akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki. Zato je pravilno spremenilo tudi pogodbo o zaposlitvi tožnice zaradi napredovanja za eno stopnjo višji naziv – referent II in tudi pravilno določilo 25. plačni razred.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bila s prevedbo na nov plačni sistem tožnica nepravilno uvrščena v 23. plačni razred, namesto v 24. plačni razred. S pravnomočno sodbo opr. št. Pdp 136/2010 je bil pravnomočno zavrnjen primarni in podredni zahtevek tožnice. Tožnica se ni strinjala z višino osnovne plače, določene v postopku prevedbe v plačni razred, zato je izpodbijala pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 in aneks št. 1 k tej pogodbi z dne 30. 9. 2008. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka glede na določbo prvega odstavka 49.č. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS – Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in KPDU, delovno mesto referent III pravilno uvrstila (prevedla v 19. plačni razred) in je bila tožnica z upoštevanjem napredovanja, pravilno uvrščena v 23. plačni razred ter z upoštevanjem napredovanja z aneksom z dne 30. 9. 2008 v 24. plačni razred. Glede na pravnomočno odločitev, da je bila pri prehodu na nov plačni sistem plača tožnice pravilno prevedena, v tem konkretnem sporu, ko izpodbija sklep tožene stranka z dne 28. 9. 2009, s katerim je tožnica napredovala v višji naziv in višji plačni razred, ne more več izpodbijati prevedbe v letu 2008, ko je bil prehod na nov plačni sistem. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Tožnica pa se utemeljeno pritožuje zoper odločitev o odmeri stroškov postopka, ki jih je dolžna povrniti toženi stranki. V skladu z določbo 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) se v sporih o uvrstitvi v plačilni razred kot vrednost predmeta upošteva višina triletnega zneska, ki predstavlja razliko med dejanskim in zahtevanim plačilom. Ob upoštevanju, da znaša razlika v plači mesečno približno 70,00 EUR, se kot vrednost predmeta upošteva znesek 2.520,00 EUR. Tako znaša nagrada za postopek (tar. št. 3100) 160,00 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102) 148,00 EUR ter pavšal 20,00 EUR (tar. št. 6002), skupno znašajo s stroški 328,00 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in je odločitev o stroških spremenilo tako, da je znesek 897,00 EUR znižalo na znesek 328,00 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).