Jedro

Sodišče lahko vroči tožbo po 140. ali 141. členu ZPP šele po opravljenem postopku, ki ga nalagata 3. in 4. odstavek 142. člena. Če sodišče navkljub prekršitvi gornjega pravila izda zamudno sodbo, je podana bistvena kršitev pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača 230.182,00 ATS. Naložilo ji je tudi plačilo zamudnih obresti po 2% mesečni obrestni meri in sicer od zneska 21.697,00 ATS za čas od 1.12.1995 ter za enake obroke še za obdobja od: 1.1.1996, 1.2.1996, 1.3.1996, 1.4.1996 in 1.5.1996. Plačilo stroškov postopka je sodišče naložilo toženi stranki. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev postopka pritožuje toženec. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče uporabiti še določbe starega zakona o pravdnem postopku. Pri tem se sklicuje na prehodno določbo 499. člena sedaj veljavnega ZPP, ki pravi, da se v primeru kadar je sodba vročena še pred uveljavitvijo novega ZPP, ne uporablja določba 318. člena, ki govori o zamudni sodbi. Iz teh razlogov meni, da ni zamudil nobenih procesnih dejanj. Sodišču obenem sporoča, da že od leta 1998 ne stanuje na naslovu X 5, ampak na naslovu Y 55. Pritožnik zaključuje, da je torej moč ugotoviti, da tožena stranka tožbe nikoli ni prejela. Pritožba je utemeljena. Pritožnik sicer pravilno povzema določbo 2. odstavka 499. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki določa, da se 318. člen ZPP lahko uporabi v zadevah, v katerih je bila tožba tožencu vročena že v času veljavnosti novega zakona, torej po 14. juliju 1999. Vendar pa iz povratnice (pripeta k l. št. 4 v spisu) izhaja, da je bila tožba vročena 9.12.1999, torej že v času veljavnosti novega ZPP. Iz tega razloga je uporaba 318. člena ZPP dopustna. Vendar pa pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da iz iste povratnice izhaja tudi to, da je sodno pošiljko prejela toženčeva žena in ne toženec osebno. Tožba pa je takšno pisanje, ki ga je potrebno vročiti stranki osebno (142. člen ZPP). Vročitev kateremu izmed odraslih članov njegovega gospodinjstva je dovoljena šele tedaj, ko so izpolnjeni pogoji po 3. in 4. odstavku 142. člena ZPP. Pravila vročanja v navedenih odstavkih določajo, da v primeru, če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel, in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v prvem in drugem odstavku 140. člena, pod pogoji navedenimi v tem členu, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročevalec niti potem ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po 140. oziroma 141. členu tega zakona in velja, da je s tem vročitev opravljena. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi sodišče vročanje opravilo po opisanem postopku. Iz tega razloga ni mogoče šteti, da je bila vročitev tožbe veljavno opravljena. Pravilna vročitev tožbe pa je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe (1. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Ker ta ni bil izpolnjen ter je sodišče zamudno sodbo kljub temu izdalo, je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (354/1 člen ZPP), v katerem bo potrebno tožencu vročiti tožbo po pravilih ZPP, ki govorijo o vročanju ter nadaljevati postopek.