Jedro

Tožeča stranka je izvajala dejavnost, ki ni bila predmet sofinanciranja. Pri tem je nebistveno, kakšne davščine je tožeča stranka v zvezi s tem odvedla, saj je nadzor glede obračunavanja, odmere in plačila davkov v pristojnosti davčnih organov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33150-78/2012/47 z dne 17. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 5.823,54 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) zavrnila tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33150-78/2012/7 z dne 16. 10. 2012. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku z navedeno odločbo odobrena dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 178.856,41 € za sofinanciranje iz ukrepa 311: Diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti, ki so bila razpisana z javnim razpisom za ukrep 311, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 109/2011. Dne 2. 1. 2014 je tožnik vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 178.856,41 € in zahtevku priložil obrazec PRP-09, poročilo o opravljenem delu - obrazec PRP-10 in priloge. Zaradi nepopolnosti in nejasnosti zahtevka je bil pozvan na dopolnitev, kar je storil z vlogami z dne 12. 6. 2014, 15. 7. 2014, 20. 8. 2014 in 29. 8. 2014, ko je zahtevek za izplačilo znižal na znesek 158.114,99 €.

2. Na predmetnem javnem razpisu je tožeča stranka kandidirala z naložbo kratkotrajne nastanitve za dokončanje del na objektu ..., za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti in rekonstrukcijo gradbenega objekta v objekt za kratkotrajne nastanitve. Stranka je vlogi priložila stroškovno ovrednoten projektantski popis del za celotno investicijo, rekonstrukcijo in nadzidavo objekta v znesku 634.608,54 € brez DDV in za neizvedeni del investicije, ki je predmet vloge (301.424,41 € brez DDV). Izbrana je bila najcenejša ponudba v znesku 295.432,75 € brez DDV. Popis del za nedokončana dela je obsegal gradbeno obrtniška dela, inštalacijska dela in zunanjo ureditev, tožeča stranka pa je uveljavljala stroške za vsa zgoraj navedena dela iz projektantskega popisa za neizvedeni del investicije.

3. Tožeča stranka se je na javni razpis prijavila z naložbo za storitveno dejavnost na kmetijah: turizem, gostinska nastanitvena dejavnost, SKD, oddelek 55, ki je skladno z 62. členom Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) predmet podpore javnega razpisa. V vlogi je navajala, da je oče investicijo v letu 2010 delno že izvedel, predmet prijave na javni razpis pa so neizvedena dela, investicija, katere nosilec je tožnik kot mladi prevzemnik. Z investicijo je predvidel pridobiti 5 apartmajev in 8 počitniških sob za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji, vlogi pa je priložil tudi obvestilo o vpisu v poslovni register za poslovni objekt za dejavnost standardna klasifikacija dejavnosti 55.202 - turistične kmetije s sobami in dovoljenje za opravljanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji ... z dne 14. 7. 2011. 4. Po prejemu zahtevka za izplačilo sredstev in po administrativni kontroli dokumentacije je služba za kontrolo Agencije dne 3. 9. in 8. 9. 2014 opravila ogled investicije na kraju samem. Ugotovila je, da je v objektu 14 bivalnih enot in sicer 10 apartmajev in 4 prenočišča ter spremljajoči prostori. Od tega je v mansardi 6 apartmajev z dnevnim prostorom, kopalnico in spalnico, 4 imajo spalnico v galeriji nad dnevnim prostorom. V času kontrole je bil objekt polno zaseden. V objektu ni bilo na razpolago knjige gostov, ugotovljeno pa je bilo, da so z gosti v mansardi sklenjene pogodbe o kratkotrajni namestitvi in sicer za obdobje od nekaj dni do enega leta.

5. Po poizvedbi je Agencija ugotovila, da je na naslovu ... stalno prijavljenih 8 oseb, poleg tega pa ima 8 oseb prijavljeno začasno prebivališče. Razen tega je ugotovila, da so se prostori v objektu, ki je predmet podpore, oglaševali tudi na spletu na naslovu www.bolha.com/nepremicnine/stanovanja/... in sicer jih je nepremičninska agencija oddajala, kar izhaja iz vpogledov z dne 23. 9. in 30. 9. 2014, kot stanovanja za določeno mesečno najemnino. Iz fotografij in opisa je razvidno, da so se oglaševala tudi stanovanja v mansardi objekta.

6. Tožeča stranka je bila z dopisom z dne 25. 9. 2013 seznanjena z ugotovitvami Agencije, v odgovoru z dne 7. 10. 2014 pa je oporekala ugotovitvi, da ni spoštovala obveznosti in zato kršila določila odločbe o dodelitvi sredstev. Navaja, da del investicije, ki je bil že izveden in v katerem je že potekala dejavnost oddajanja stanovanj v najem, ni bil predmet vloge na javni razpis in ne predmet sofinanciranja in je v vlogi opisan kot že izvedena dela na celotni zgradbi. Iz opisa neizvedenih del pa je razvidno, da gre zgolj za zaključna dela in notranjo opremo.

7. Agencija ugotavlja, da tožeča stranka v vlogi na javni razpis ni navajala, da bo v objektu razen upravičene dejavnosti opravljala tudi dejavnost, ki po javnem razpisu ni upravičena do nepovratnih sredstev. Tega ni navajala niti v zahtevku za izplačilo sredstev po zaključeni investiciji. Po določbi javnega razpisa IV/1 morajo biti izpolnjeni pogoji ob podaji vloge in se po točki 6 kot upravičeni stroški priznajo le stroški v sorazmernem deležu glede na neto tlorisno površino objekta, ki jo upravičeni prostori zasedajo. Stranka v vlogi na javni razpis ni uveljavljala samo stroškov opreme in zaključnih del za mansardo. V vlogi za neizvedeni del investicije, ki je predmet vloge, neto tlorisne površine celotnega objekta ni razdelila na upravičeno in neupravičeno površino. Taki stroški so, kot izhaja iz dokumentacije, stroški za zunanjo ureditev, toplotno črpalko, strelovod, za podrobnejšo razčlenitev pa bi bile potrebne informacije še pred odločanjem o višini odobrenih sredstev. Stranka teh podatkov ni dala in ni navedla, da bo objekt uporabljala tudi za opravljanje dejavnosti, ki ni upravičena do podpore. Glede navedb tožeče stranke, da vsi najemniki, ki so stalno prijavljeni na tem naslovu, bivajo v kleti in pritličju in da so z njimi sklenjene pogodbe o najemu stanovanja, da so to predvsem tujci na delu v Sloveniji, ki jih občasno obiščejo partnerice, v prihodnosti pa bo glavni vir prihodka iz turizma, da zaradi neizkušenosti ni vodila knjige gostov, za mansardo pa je po pomoti sklenila pogodbo o kratkotrajni nastanitvi, na osnovi katere so nekateri gosti samoiniciativno prijavili začasna prebivališča ter da gre za napako zaradi neznanja, pa Agencija ugotavlja, da so se na spletu oglaševala tudi stanovanja v mansardi in sicer po oglasu nepremičninske Agencije za določeno mesečno najemnino. Iz pogodb, ki so priloga zapisnika o kontroli na kraju samem, je razvidno, da je stranka tudi stanovanja v mansardi oddajala v najem za daljše časovno obdobje, npr. pogodba za stanovanje št. 10 (enosobno stanovanje z galerijo) je bila sklenjena 25. 4. 2014 za obdobje od 1. 5. 2014 do 1. 5. 2015 z mesečnim plačilom 400,00 € z možnostjo podaljšanja, pogodba za enosobno stanovanje z galerijo je bila z drugim najemnikom sklenjena 17. 1. 2014 za obdobje 18. 2. 2014 do 20. 12. 2014 z mesečnim plačilom 400,00 € z možnostjo podaljšanja. Iz tega pa izhaja, da je tožeča stranka tudi prostore v mansardi uporabljala za dajanje stanovanj v najem za daljši čas za mesečno ali letno najemnino, kar je po klasifikaciji SKD uvrščeno v področje L - poslovanje z nepremičninami, to pa ni upravičena dejavnost v okviru ukrepa 311. Tožeča stranka pa ne v vlogi na javni razpis, ne v zahtevku za izplačilo sredstev po opravljeni investiciji ni navajala, da bo del objekta uporabljala za namen, ki v okviru ukrepa 311 ni predmet podpore.

8. Agencija še pojasnjuje, da je po opravljeni kontroli v skladu z določilom 3. točke drugega odstavka 3. člena Uredbe komisije EU št. 65/2011 zamujen rok za odpravo napak, saj po tem, ko je organ upravičenca že obvestil o nepravilnostih, umik ni dovoljen za dele, ki zadevajo nepravilnosti. Po obravnavi zahtevka za izplačilo sredstev, je bilo na podlagi predložene dokumentacije ugotovljeno, da tožeča stranka ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma kriterijev določenih v Uredbi PRP in javnem razpisu ter da je zahtevek v nasprotju z zahtevami, kot jih določajo predpisi, javni razpis oziroma odločba o pravici do sredstev, zato se zahtevek tožeče stranke zavrne.

9. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zatrjuje, da je izpodbijana odločitev nepravilna iz vsebinskih in procesnih razlogov. Izpodbijana odločitev je neobrazložena v ključnih elementih. Pri tem ni navedeno na čem temelji zaključek, da tožnik ne bo izvajal dejavnosti v skladu s standardno klasifikacijo 55. Razen tega glede oglasa na spletni strani ni navedena niti številka oglasa niti kakšen drug indentifikator, na osnovi katerega bi bilo mogoče ta zaključek preveriti. Prav tako ni mogoče preveriti zaključka, da so se v najem oddajala tudi stanovanja v mansardi. Tožeča stranka zatrjuje, da je dejavnost oddajanja nepremičnin v najem opravljala v pritličnem in kletnem prostoru, to pa je izhajalo že iz poslovnega načrta. Tožnik pa pri sklepanju kratkotrajnih najemnih pogodb ni imel v mislih oddajanja nepremičnin v najem, kot mu to očita izpodbijana odločba. Je pa v nadaljevanju nastavil knjigo gostov in odpravil vse administrativne pomanjkljivosti. Tožeča stranka oporeka tudi ugotovitvi iz izpodbijane odločbe, da bi moral tožnik pri oddaji vloge za dodelitev sredstev navesti, da bo v objektu poleg upravičene dejavnosti opravljal še kako drugo dejavnost, ki po razpisu ni bila predmet podpore. Zatrjuje, da je uveljavljal zgolj stroške opreme in zaključnih del za mansardo in ga nič ni vezalo na razdeljevanje teh stroškov glede na upravičene in neupravičene neto tlorisne površine. Celotna investicija je izvedena popolnoma v skladu s projektno dokumentacijo. Kolikor pa je tožena stranka menila, da je dvom o upravičenosti določenega dela investicije, bi morala tožečo stranko pozvati na dopolnitev. Tožeča stranka zatrjuje tudi napačno interpretacijo določil Uredbe EU št. 65/2011 in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

10. Že po preteku roka za vložitev tožbe je tožeča stranka vložila še eno pripravljalno vlogo, v kateri razen že prej navedenih ugovorov, navaja še nekatere nove, vendar pa teh zaradi poteka roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 ni več mogoče upoštevati.

11. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. V odgovoru na tožbo podrobno opisuje postopek odobritve sredstev po predmetnem javnem razpisu in povzema ugotovitve Agencije. Navaja, da so dejanske ugotovitve razvidne iz zapisnika opravljene kontrole, katerega je stranka podpisala, in nanj ni dala pripomb. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

12. V predmetni zadevi je sodišče že odločilo s sodbo št. II U 500/2014-13 z dne 4. 11. 2015, s katero je tožbo zavrnilo. Ta sodba je bila v revizijskem postopku na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 21/2016 z dne 1. 2. 2017 razveljavljena, zadeva pa vrnjena temu sodišču v novo sojenje.

13. Nato je sodišče v zadevi odločilo s sodbo št. II U 77/2017-23 z dne 24. 5. 2017, ko je ponovno tožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo št. X Ips 241/2017 tudi to sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

14. V ponovljenem postopku je sodišče po opravljeni glavni obravnavi odločilo, da je tožba utemeljena.

15. Tožeča stranka je vložila vlogo na javni razpis za ukrep 311 - Diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti za leto 2012, objavljen v Uradnem listu RS, št. 109/2011 z dne 30. 12. 2011. Kot predmet podpore so navedene dejavnosti v II. točki razpisa, med ostalim tudi storitvene dejavnosti na kmetijah, med katerimi je tudi turizem. Agencija je zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev zavrnila na podlagi določbe 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), po kateri organ zavrne zahtevek, ki je v nasprotju z določbami predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, po ugotovitvi, da se predmet investicije ne uporablja za namen oziroma dejavnost, ki je bila predmet podpore v okviru ukrepa 311. 16. Pogoji in obveznosti po javnem razpisu so določeni v točki IV. Tako so v točki IV/1. navedeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni ob oddaji vloge, v točki IV/2. pogoji, ki jih mora izpolnjevati upravičenec v zvezi z naložbo od izdaje odločbe o pravici do sredstev do zaključka naložbe, v točki IV/3. pogoji, ki jih mora upravičenec izpolnjevati ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev ter v točki IV/4. splošne in druge obveznosti, ki jih mora prejemnik sredstev izpolnjevati pet let po zadnjem izplačilu odobrenih sredstev.

17. V predmetni zadevi je bila zahteva tožeče stranke za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, zavrnjena na podlagi ugotovitve, da se v mansardi objekta, ki je predmet podpore, opravlja dejavnost, ki ni predmet podpore. Javni razpis pogoje, ki jih mora upravičenec izpolnjevati ob vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev (točka IV/3. javnega razpisa), našteva v točkah od (1) do (14). To so: obveznosti v zvezi s številom zaposlenih na kmetiji, spoštovanje pravil v zvezi z javnim naročanjem, pogoje, ki jih morajo izpolnjevati tisti, ki so pridobili sredstva za naložbe v storitve vzgoje in varstva otrok in za izvajanje socialno varstvene storitve za starostnike ali invalide, določbe v zvezi z izkazanim zaključkom naložbe, na koga morajo glasiti računi, rok za vložitev zahtevkov za izplačilo in določba, da lahko upravičenec vloži največ en zahtevek, določba o sankcijah v primeru več kot 3 % razlike med upravičenimi in zahtevanimi stroški ter zaveza o obveščanju javnosti.

18. V okviru poglavja IV/3. torej ni določb o obveznosti upravičenca do podpore, da predmet podpore uporablja izključno za namen in dejavnost, za katero so bila sredstva dodeljena. Je pa ta določba, v točki IV/4-splošne in druge obveznosti, ki jih mora prejemnik sredstev izpolnjevati pet let po zadnjem izplačilu sredstev (drugi odstavek točke IV/4.).

19. Po presoji sodišča logična in sistemska razlaga navedenih določb terja, da pristojni organ to določbo upošteva tudi, ko odloča o zahtevku za izplačilo sredstev. Kolikor organ določb poglavja IV/4 pri tem ne bi upošteval, bi to pomenilo, da bi zahtevku ugodil in hkrati, kadar bi na to kazale ugotovitve kontrole, izdal odločbo, s katero bi naložil vračilo sredstev. Logična razlaga torej terja, da se pravilo, da se mora predmet podpore uporabljati izključno za namen in dejavnost, za katero so bila sredstva dodeljena, upošteva tudi pri odločanju o zahtevku za izplačilo sredstev.

20. Do takšnega zaključka pridemo tudi s sistemsko razlago upoštevajoč določbo drugega odstavka 121. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP), ki določa, da se mora predmet podpore po tej uredbi uporabljati izključno za namen in dejavnost, za katero so sredstva po tej uredbi dodeljena. Ta določba je splošna in se ne nanaša na posamezno fazo postopka in jo je treba po presoji sodišča razlagati tako, da mora prijavitelj na javni razpis, ki so mu bila odobrena sredstva v odločbi o pravici do sredstev, predmet podpore uporabljati za namen in dejavnost, za katero so mu bila sredstva odobrena ves čas od odobritve sredstev (z odločbo), pa še pet let po zadnjem izplačilu (slednje določata točka IV/4. javnega razpisa in tretji odstavek 121. člena Uredbe PRP). Pri tem tudi Uredba Sveta (ES) št. 1290/2005 o financiranju skupne kmetijske politike Agenciji v točki 1(a) 6. člena izrecno nalaga, da upravičenost zahtevkov in postopek dodeljevanja pomoči nadzira pred odločitvijo o izplačilu.

21. Nadzor nad izvajanjem ter postopke v primeru nepravilnosti predpisuje tudi javni razpis v točki XI (sankcije in vrnitev sredstev). V njej je navedeno, da Agencija izvaja administrativne kontrole vključno z obiski investicijskega območja in kontrole na kraju samem, s katerimi ugotavlja izpolnjevanje pogojev in obveznosti.

22. Upoštevajoč navedeno je torej Agencija dolžna ob odločanju o zahtevku za plačilo sredstev preveriti ali se predmet podpore uporablja izključno za namen in dejavnost, za katero so bila sredstva odobrena in svoje ugotovitve upoštevati pri odločitvi. Sredstva Agencija izplača šele po vseh opravljenih kontrolah, ki so predvidene z Uredbo komisije 65/2011/ES. Po tej uredbi administrativni pregledi zahtevkov za izplačilo vključujejo zlasti preverjanje: zagotavljanja sofinanciranih proizvodov in storitev, resničnost navedenih izdatkov ter zaključene dejavnosti v primerjavi z dejavnostjo, za katero je bil predložen in odobren zahtevek za podporo (tretji odstavek 24. člena Uredbe 65/2011/ES). S kontrolami se torej preveri znesek, ki se izplača upravičencu na podlagi zahtevka. Znižanja in morebitne sankcije se uporabijo skladno s 30. členom Uredbe 65/2011/ES (odstavek (3) točke XI/2. javnega razpisa), ki določa, da se plačila izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje. Država članica preveri zahtevek upravičenca za izplačilo in določi: a) znesek, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za izplačilo, in b) znesek, ki ga plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za izplačilo. Če znesek, izračunan na podlagi točke a), presega znesek, izračunan na podlagi točke b), za več kot 3 %, se za znesek, izračunan na podlagi točke b), uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. Znižanje se ne uporabi, če lahko upravičenec dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. Če se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, se zadevna dejavnost izključi iz podpore in zahteva povračilo že plačanih zneskov.

23. V navedenem členu sta torej kot ukrepa v primeru ugotovljenih nepravilnosti določena znižanje plačil ter izključitev iz podpore Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in vračilo že plačanih zneskov. Drugi, strožji ukrep je predviden za primere namerne vložitve napačne vloge. Iz tega izhaja, da je vprašanje dopustnosti celotne zavrnitve izplačila zaradi izvajanja dejavnosti v delu stavbe, na katerega se nanašajo odobrena sredstva, in ki ni v skladu z zahtevanim namenom, povezano z razlago prava EU1. Zato določbe 56. člena ZKme-1 o zavrnitvi zahtevka ni mogoče razumeti ločeno od vsebine Uredbe 65/2011/EU, po kateri je obseg zavrnitve izplačil odvisen od okoliščin konkretnega primera, pri čemer kršitev katerega od pogojev za odobritev sredstev izjemoma povzroči zavrnitev celotnega izplačila2. 24. Sodišče je v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (prvi odstavek 51. člena ZUS-1). V okviru dokaznega postopka je vpogledalo listine, ki so bile pridobljene v okviru ugotovitvenega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe, ni pa upoštevalo ugovorov in izvajalo dokazov, ki jih je tožeča stranka prvič navedla v vlogi, vloženi dne 2. 6. 2015, to je po preteku roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1. Zaslišalo je tudi tožnika ter priči A.A., ki je tožnikov oče, in B.B. Iz izpovedb tožnika in priče A.A. izhaja, da bi se sofinancirana dejavnost kratkotrajnih nastanitev izvajala v mansardi objekta, to je nekdanjega gospodarskega poslopja. Sicer je z obnovo gospodarskega poslopja začel prejšnji lastnik, to je C.C., prostori v etaži pod mansardo, pa so bili v času prijave na javni razpis že končani, in so jih, kot izhaja iz njunih izpovedb, oddajali v najem delavcem oziroma tistemu, ki jih je potreboval. Turistični dejavnosti so namenili mansardo, ki je bila pred prijavo na javni razpis še nedograjena.

25. Na predlog tožeče stranke je sodišče zaslišalo tudi pričo B.B., ki je povedal, da je za tožečo stranko posredoval pri oddaji stanovanj v najem, vendar ne za stanovanja v mansardi. Sicer je povedal, da je poslikal celoten objekt, vključno z mansardo in napravil oglas za oddajo stanovanj v najem. Glede konkretne pogodbe, ki se nahaja v spisu, se ni mogel izjaviti o tem, ali je posredoval pri njeni sklenitvi, je pa povedal, da je z njegovim posredovanjem bilo sklenjenih nekaj pogodb, glede števila se ni mogel izjaviti.

26. V spisu se nahajata pogodba za kratkotrajno nastanitev za stanovanje št. 10 (enosobno stanovanje z galerijo), ki je bila sklenjena 25. 4. 2014 za obdobje od 1. 5. 2014 do 1. 5. 2015 z mesečnim plačilom 400,00 € z možnostjo podaljšanja in pogodba za enosobno stanovanje z galerijo, ki je bila z drugim najemnikom sklenjena 17. 1. 2014 za obdobje 18. 2. 2014 do 20. 12. 2014 z mesečnim plačilom 400,00 € z možnostjo podaljšanja.

27. V obeh pogodbah gre za stanovanji z galerijo, kar, kot izhaja iz tožnikove izpovedbe, pomeni, da sta to stanovanji v mansardi. Ti dve pogodbi sta bili sklenjeni za zgoraj navedeno obdobje za določeno mesečno plačilo in z možnostjo podaljšanja. Pogodbi imata naziv pogodba za kratkotrajno nastanitev, ne glede na njun naziv pa je iz pogodbenih določil razvidno, da gre po vsebini za najemno pogodbo iz 91. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Pogodbi namreč v 7. členu izrecno določata, da glede vprašanj, ki niso urejena s pogodbo, veljajo določbe Stanovanjskega zakona. Pogodbi, sklenjeni po določbah SZ-1, pa ne pomenita izvajanja turistične dejavnosti na kmetiji, za kar so bila tožniku odobrena sredstva na predmetnem javnem razpisu.

28. Na osnovi zgoraj navedenih dokazov sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka sklenila dve pogodbi za oddajo stanovanj v mansardi, ki sta po vsebini najemni pogodbi v smislu SZ-1 in ne pomenita izvajanja turistične gostinske nastanitvene dejavnosti na kmetiji. Pri tem je za ta zaključek nebistveno, kakšne davščine je tožeča stranka v zvezi s tem odvedla, saj je nadzor glede obračunavanja, odmere in plačila davkov v pristojnosti davčnih organov.

29. Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v zgoraj navedenem obsegu izvajala dejavnost, ki ni bila predmet sofinanciranja, kar posledično pomeni, da je treba uporabiti 30. člen Uredbe 65/2011/ES. Pri tem je treba upoštevati, da se po določbi člena 30(2) te uredbe z izključitvijo celotne zadevne dejavnosti iz podpore sankcionira namerna napačna prijava upravičenca3, v vseh preostalih primerih pa 30. člen določa znižanje zneska podpore, ki se izračuna v skladu z metodo določeno v prvem odstavku tega člena.

30. Ker pri izdaji izpodbijane odločbe ni bila uporabljena določba 30. člena Uredbe, kot je zgoraj obrazloženo, je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom tega člena vrnilo organu, ki je ta akt izdal v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba razjasniti še druge za izplačilo sredstev relevantne okoliščine in nato ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o zahtevku tožeče stranke za izplačilo sredstev.

31. V zvezi s predlogom tožnice za odločitev v sporu polne jurisdikcije sodišče dodaja, da že z vidika ustavne podlage (tretji odstavek 120. člena in 157. člen Ustave) velja, naj sodišče le izjemoma odloča o stvari sami, in sicer zlasti če sama presoja zakonitosti ne bi zadovoljila namena, zaradi katerega se ti akti preizkušajo v upravnem sporu. To izhaja tudi iz določb prvega odstavka 7. in 65. člena ZUS-1. Po presoji sodišča pa za tak primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice, v obravnavani zadevi ne gre4. 32. Tožeča stranka je v skladu s tretjim odstavkom 25. člen ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje. Te ji je sodišče odmerilo po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (četrti odstavek 3. člena)5 v višini 385,00 €, k čemur prištelo še 84,70 € za 22 % DDV. Stroškov v zvezi s pripravljalno vlogo sodišče ne ocenjuje kot potrebnih, saj so bili vsi v tem postopku upoštevni ugovori postavljeni že v tožbi, tistih, ki so bili postavljeni po poteku roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, pa ni mogoče upoštevati (glej točko 10 te obrazložitve).

33. Razen tega je tožeča stranka priglasila tudi stroške za postopka z revizijo, do katerih je upravičena na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. V predmetni zadevi se vrednost predmeta določi po prvem odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT)6, katerega je treba uporabiti v skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)7, v višini 158.114,00 €. Po tar. št. 3300 ZOdvT je tako tožeča stranka upravičena do nagrade za vsako revizijo v višini 2.186,00 €, oziroma skupaj 4.372,00 €. K temu je sodišče prištelo še 961,84 € za 22 % DDV, in pavšalne izdatke po tar. št. 6002 v znesku 20,00 €.

34. Po obrazloženem je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 5.823,54 € in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

35. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Tako tudi Sodišče Evropske unije v zadevi Občina Gorje proti Republiki Sloveniji (C-111/15) z dne 7. 7. 2016. 2 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu št. X Ips 241/2017 z dne 20. 2. 2019 v tč. 9 in 10 obrazložitv. 3 Glej že omenjeno sodbo sodišča Evropske unije v zadevi Občina Gorje proti Republiki Sloveniji (C-111/15) z dne 7. 7. 2016 v točkah 51 in 53. 4 Tako tudi Upravno sodišče RS v sodbi št. I U 891/2013-31 z dne 25. 10. 2016. 5 Ta določa: če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385 eurov. 6 Ta določa: v postopku v socialnih in upravnih sporih se vrednost predmeta določi po prostem preudarku glede na pomen stvari, ki je razvidna iz tožbe ali drugega pravnega sredstva, s katerim se začne postopek, če ta zakon ne določa drugače. 7 Ta določa: če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C), se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C).