Jedro

Ker je višje sodišče odločilo o pritožbi obsojenkinega zagovornika potem, ko je že preteklo šest let od storitve kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, je nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona.

Vložnica zahteve ni z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljila, da bi izvedba predlaganega dokaza vplivala na drugačno presojo dejstev, ki jih je sodišče ugotovilo v zvezi z obsojenki očitanim ravnanjem. Zato ni mogoče utemeljeno sklepati, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenkino pravico obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi obs. V.V. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 8.1.2004, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 23.2.2005, spremeni: - glede kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ tako, da se zoper obs. V.V. po 4. točki 357. člena ZKP z a v r n e o b t o ž b a , da je z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljala, da je v škodo tujega premoženja nekaj storil, s tem, da je: v dneh 27.11.1998 in 7.1.1999, po tem ko je sama lastnoročno izpolnila dva obrazca naročilnice z izjavo, iz katere izhaja, da samostojni podjetnik T.V. pri družbi K.H. v Novi Gorici najema osebni vozili, na tako izpolnjeni naročilnici odtisnila štampiljko "Posredovanje - svetovanje T.V. s.p.", čeprav T.V. v tistem času ni bil več samostojni podjetnik, T.V.-ja podpisala in naročilnici v istih dneh predložila uslužbencu K.H., ki ji je vozili tudi dal v uporabo in ker so jo poznali kot ženo T.V., najela pri družbi K.H., najprej osebni avtomobil R.T. in sicer od dne 27.11.1998, s katerim je prevozila 2.570 km in ga je imela v najemu od 27.11.1998 do 28.12.1998, nato pa dne 7.1.1999 še osebni avto R.M., s katerim je prevozila 968 km in ga je imela v najemu od 7.1.1999 do 25.1.1999, pri tem pa že ob najemu obeh vozil ni imela namena le-tega plačati in ga tudi ni plačala ter si tako na škodo družbe K.H. pridobila pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 187.475,50 SIT z najemom vozila R.T., in 165.841,00 SIT z najemom vozila R.M., s čimer naj bi storila kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ; - glede enotne kazni pa tako, da se obsojenki po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreče e n o t n a k a z e n 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora.

V ostalem se zahteva obs. V.V. za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 8.1.2004 obs. V.V. spoznalo za krivo nadaljevanih kaznivih dejanj ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena ter ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena in kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Določilo ji je posamezne kazni od pet mesecev do enega leta zapora, nato pa ji po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Oškodovana T.V. in M.K.V. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo, obsojenki pa naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka, oprostilo pa jo je plačila povprečnine. Z isto sodbo je po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obsojenko zavrnilo obtožbo zaradi kaznivih dejanj po 1. odstavku 256. člena, 3. odstavku 256. člena in 1. odstavku 217. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenke in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 23.2.2005 ob reševanju zagovornikove pritožbe po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je obsojenki v izrečeno enotno kazen po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, ki ga je prebila v priporu od 28.8.2003 do 2.12.2003. V ostalem je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenka je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 420. člena ZKP (1. do 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa kazen spremeni in omili.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenkini zahtevi za varstvo zakonitosti deloma ugodi in glede kaznivega dejanja pod točko I/2 sodbe sodišča prve stopnje skladno z določilom 4. točke 357. člena ZKP zavrne obtožbo, hkrati pa glede obsojenke spremeni izrek o kazni in izreče drugačno enotno kazen. Meni tudi, da v ostalem obsojenkina zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Vložnica zahteve se s sklicevanjem na čas storitve posameznih kaznivih dejanj in z navedbo, da so do vložitve obtožnice dne 30.12.2002 pretekla že tri leta, do izreka sodbe na prvi stopnji štiri leta in pol in tudi več kot šest let ter z nadaljnjo utemeljitvijo uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Nakazuje namreč, da je nastopilo bodisi relativno bodisi absolutno zastaranje kazenskega pregona.

Zahteva utemeljeno uveljavlja navedeno kršitev kazenskega zakona v zvezi s kaznivim dejanjem goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, ki je opisano v točki A/I/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje. Za to kaznivo dejanje je v 1. odstavku 217. člena KZ predpisana kazen zapora do treh let. Obsojenki je očitano, da ga je storila v dneh 27.11.1998 in 7.1.1999. V tem času je veljal kazenski zakon, ki je v 5. točki 1. odstavka 111. člena določal, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo tri leta od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, v 6. odstavku 112. člena pa, da kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona (absolutni zastaralni rok). Višje sodišče v Kopru je odločilo o pritožbi obsojenkinega zagovornika dne 23.2.2005, torej po tem ko je že preteklo šest let od storitve tega kaznivega dejanja ter je nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Po navedenem in glede na določbe 3. člena KZ, je bil v zvezi z navedenim kaznivim dejanjem kršen kazenski zakon iz 3. točke 372. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu spremenilo pravnomočno sodbo in za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, v posledici takšne odločitve pa obsojenki na novo izreklo ob že določenih posameznih kaznih enotno kazen in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka, potrebni izdatki obsojenke in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Zahteva zgolj s posplošenimi navedbami neutemeljeno trdi, da kazenski pregon tudi za preostala kazniva dejanja ni več dopusten zaradi relativnega zastaranja. Pri tem pa prezre, da so procesna dejanja, ki jih je opravilo sodišče v zvezi z zagotovitvijo obsojenkine navzočnosti v preiskovalnem postopku, pretrgala zastaranje. Ob upoštevanju višine predpisanih kazni za kaznivi dejanji ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ ter ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ ter glede na v 5. točki 1. odstavka 111. člena KZ predpisane zastaralne roke, relativno zastaranje v primeru teh dejanj ni nastopilo. Zakon o amnestiji (Uradni list RS, št. 97/2001) v 1. odstavku 1. člena določa, da se odpusti četrtina izrečene kazni obsojencem, ki so bili do uveljavitve zakona pravnomočno obsojeni na kazen zapora. To pomeni, da zakon ni predpisal, da se z amnestijo odpusti pregon, temveč le izrečena kazen. Institut amnestije je urejen v 117. členu KZ in na podlagi teh določb je dano pooblastilo zakonodajalcu, da z zakonom predpiše obseg odpustitve pregona ali popolne ali delne izvršitve kazni za določena kazniva dejanja.

Vložnica zahteve tudi trdi, da je sodišče kršilo 4. odstavek 329. člena ZKP, pri čemer navaja le zakonsko besedilo te določbe, ne utemelji pa, s kakšnim postopanjem je sodišče kršilo to določbo. Zato zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 421. člena ZKP). To pa pomeni, da ne zadostuje le navedba določbe zakona, ki naj bi bila kršena, temveč mora vložnik zahteve kršitev tudi obrazložiti.

Dokazne predloge obrambe, vključno s predlogom za odreditev drugega izvedenca grafološke stroke, je sodišče prve stopnje zavrnilo ter takšno odločitev tudi utemeljilo. Sodišče druge stopnje je z zavrnitvijo predloga, da se pribavi novo izvedensko mnenje, soglašalo in z izčrpno obrazložitvijo odgovorilo na pritožbene navedbe. Kot je razvidno iz vsebine utemeljitve drugostopenjske sodbe, je presodilo, da izvedba tega dokaza ne bi mogla odločilno vplivati na ugotovljeno dejstvo, da je obsojenka izpolnila ponarejeno dokumentacijo.

Obsojenka v zahtevi navaja, da je grafolog D.K. ne obremenjuje in da sodišče tega ni upoštevalo ter tudi ne njenega predloga na glavni obravnavi za angažiranje drugega izvedenca. S temi navedbami, ki jih je delno mogoče razlagati kot grajo ocene izvedenskega mnenja, deloma pa kot očitek kršitve pravice obrambe, vložnica zahteve ni z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljila, da bi izvedba predlaganega dokaza vplivala na drugačno presojo dejstev, ki jih je sodišče ugotovilo v zvezi z obsojenki očitanim ravnanjem. Zato ni mogoče utemeljeno sklepati, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenkino pravico obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Sodišče druge stopnje je obsojenko in njenega zagovornika ter državnega tožilca obvestilo o seji svojega senata. Zagovornik je izostanek opravičil in predlagal, da se seja opravi v njegovi odsotnosti. Obvestilo o seji je obsojenki bilo poslano na naslov J., A. v skladu z njenim sporočilom z dne 21.7.2004. V njem je navedla, da je odjavila stalno prebivališče v D.C. in da biva na navedenem naslovu v A. Vročevalec je obsojenki pustil obvestilo o sodni pošiljki za dne 3.2.2005 in 4.2.2005. Obsojenka se na obvestili ni odzvala. V zahtevi sicer trdi, da je sodišču dala podatke o začasnem bivanju in da je poleg tega prejemala poštne pošiljke na pošto A., o slednjem pa sodišča ni obvestila. V takem položaju je pritožbeno sodišče smelo opraviti sejo senata v obsojenkini nenavzočnosti. V 4. odstavku 378. člena ZKP je namreč predpisano, da v primeru, če stranke, ki so bile v redu obveščene, ne pridejo, to ni ovira, da senat ne bi imel seje. Določeno je tudi, da ima senat lahko sejo, čeprav obtoženec o njej ni bil obveščen, če ni sporočil sodišču spremembe prebivališča ali naslova. V zahtevi obsojenka ne navaja, da obvestil poštnega vročevalca ni sprejela in tudi ne objektivnih razlogov, zaradi katerih jih ni upoštevala. V nasprotju s podatki spisa pa trdi, da je sodišču sporočila, da pošto prejema v navedeni poštni poslovalnici. Zato smiselno zatrjevana kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Z navedbami, s katerimi vložnica zahteve graja oceno izpovedb oškodovancev in izvedenca grafološke stroke, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Tega izrednega pravnega sredstva tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotne presoje okoliščin, ki jih je sodišče ugotovilo in upoštevalo pri odmeri kazni. Nezakonitosti, ki so povezane z odločbo o kazni, se lahko uveljavljajo le, če je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), česar pa zahteva ne uveljavlja. Na ravni neobrazložene trditve ostaja tudi navedba zahteve, da je višina kazni nesorazmerno visoka glede na vse okoliščine in v primerjavi z izrekom kazni v drugih primerih. Sicer pa predpisane kazni za storjena dejanja ter ugotovljene in pravilno presojene okoliščine (2. odstavek 41. člena KZ) ne dopuščajo sklepanja o nesorazmerno določenih posameznih in izreku enotne kazni. Zato tudi ni utemeljen očitek zahteve, da je sodišče kršilo ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije).

Po obrazloženem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije deloma ugodilo zahtevi obs. V.V. za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ zavrnilo obtožbo in odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun (1. odstavek 96. člena ZKP) ter v skladu s tem spremenilo odločbo o enotni kazni (1. odstavek 426. člena ZKP). V ostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

O stroških postopka (povprečnini), nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, Vrhovno sodišče ni odločilo, ker je pravnomočno sodbo deloma spremenilo v obsojenkino korist (98.a člen ZKP).