Jedro

Lastninske pravice na nepremičnini ni mogoče pridobiti samo na podlagi sklenjene, vendar nerealizirane kupoprodajne pogodbe (33. člen ZTLR). V tem slučaju ostane le obligacijski zahtevek na izpolnitev pogodbe (262. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo proti tožencema zahteval ugotovitev, da je lastnik parcele št. 92/2, ki je vpisana v vl. št... k.o... kot z.k. telo II, in imetnik pravice uporabe zemljišča parcela št. 92/2 iste k.o., na katerem stoji stavba. Od tožencev je zahteval tudi priznanje, da je lastnik navedene nepremičnine in imetnik pravice uporabe zemljišča, zaradi česar ju je pozval, da morata izstaviti za vknjižbo lastninske pravice in uporabne pravice sposobno listino, ker bo sicer to listino nadomestila sodba. Sodišče prve stopnje je takšen tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem nižjih sodišč, da je s pogodbo z dne 30.6.1986 pridobil le obligacijskopravni zahtevek, ne pa stvarne pravice. Ne sprejema tudi tistih razlogov izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na ugotovitev, da na zemljišču parc. št. 92/2 k.o... v času sklepanja pogodbe sploh ni bilo stavbe. Stavba je ob sklepanju pogodbe stala, to pa je dokazano s cenitvijo in izpovedbami številnih prič. Podrla se je kasneje. Zato ni nobenih ovir za prenos lastninske pravice na stavbi ter pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču. Kasneje se je stavba sicer res podrla, zaradi česar bi bilo mogoče odločiti tako, da bi bil tožbeni zahtevek utemeljen le v tistem delu, ki se nanaša na ugotovitev imetništva pravice uporabe na zemljišču in na zahtevku za izstavitev listine za vknjižbo te pravice v zemljiški knjigi. Končno pa tožena stranka nikoli ni postavila ugovora zastaranja. Po tretjem odstavku 360. člena ZOR se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Če je tožena stranka ugovarjala prekluzijo, torej prenehanje same pravice, s tem ni podala ugovora zastaranja, ki pomeni le prenehanje pravice zahtevati izpolnitev obveznosti.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve, sprejete v izpodbijani sodbi, ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Velik del revizijskih navedb pa se ukvarja prav z dokazno oceno v sodbah nižjih sodišč in se sklicuje na to, da so "številne priče potrdile, da je stavba ob sklenitvi pogodbe stala, to pa naj bi dokazovala tudi cenitev". Izpodbijana sodba pa temelji na dejanskih ugotovitvah, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje in po katerih so omenjene izpovedbe s cenitvijo ocenjene povsem nasprotno. V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP) - se v bistvu torej nanaša na nestrinjanje z dokazno oceno, česar pa revizijsko sodišče ne more obravnavati.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pravna opredelitev tožbenega zahtevka ima svojo podlago tudi v dejanskih ugotovitvah. Te pa so take, da ne omogočajo sklepanja, da bi tožnik kdajkoli nastopil posest nepremičnine, ki je predmet tožbe. V navedenem okviru dejanskih ugotovitev sama sklenitev kupoprodajne pogodbe še ne pomeni, da je tožnik pridobil na sporni nepremičnini lastninsko pravico. Tožbena trditvena podlaga vidi pravno rešitev prav v tej smeri in razen dejstva sklenitve kupoprodajne pogodbe za utemeljenost lastninskega zahtevka ne ponuja nič drugega. Tožnik torej ni mogel postati lastnik nepremičnine samo zato, ker je sklenil kupoprodajno pogodbo. Po določbi 33. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80) se na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način (z eventualnim priposestvovanjem, kar posebej omenja izpodbijana sodba).

Glede na ugotovljena dejstva tožniku ostaja samo obligacijski zahtevek, da od prvega toženca zahteva izpolnitev pogodbe, sklenjene dne 30.6.1986. Izpodbijana sodba pravno pravilno drugi del tožbenega zahtevka uvršča v okvir določb ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih) o izpolnitvi obveznosti in posledicah neizpolnitve (262. člen), in sicer ne glede na odprt problem, povezan z vprašanjem obstoja stvari kot predmeta pogodbe (sklepčnost tožbenega zahtevka). Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek na izpolnitev pogodbe zastaran zaradi poteka splošnega petletnega zastaralnega roka (371. člen ZOR). Pri tem so bile upoštevane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik toženo stranko dne 3.7.1986 pozval, naj omogoči zemljiškoknjižni prenos. Od tega dne namreč teče zastaralni rok, ki je potekel 3.7.1991 - tožba pa je bila vložena dne 23.1.1995. Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik (v tem primeru tožena stranka) nanj ne sklicuje (tretji odstavek 360. člena ZOR). Vendar pa je na nižjih stopnjah bilo ugotovljeno, da je tožena stranka ugovor zastaranja podala že v odgovoru na tožbo. Poleg dejanskih elementov vsebuje presoja, ali določena izjava vsebuje ugovor zastaranja, tudi pravne komponente. Glede na vsebino izjave v odgovoru na tožbo je sicer mogoče sklepati, da je tožena stranka ugovarjala prekluzijo, torej prenehanje vtoževane pravice same, vendar pa ni mogoče trditi, da navedeni ugovor ne vsebuje trditve o manjši pravni "napaki", prenehanju pravice, zahtevati izpolnitev obveznosti, torej zastaranju. V odgovoru na tožbo je posebej navedeno, da je tožnik tožbo vložil skoraj po 10 letih, zaradi česar naj bi bil prekludiran ("predjudiran"). Vsebinska razlaga omenjenega ugovora iz že opisanega izhodišča - torej po določbah ZOR o zastaranju - vodi tudi k sklepanju, da je stvar sodne pravne presoje, kateri zastaralni rok prihaja v poštev. Pri tem je odločitev o splošnem zastaralnem roku po 371. členu ZOR pravilna.

Sodbi sodišča druge stopnje torej ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih napak, niti tistih nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.