Jedro

Besedilo 1. odstavka 72. člena ZD je drugačno od besedila 1. odstavka 64. člena ZD in dopušča odstop od stroge zahteve po sočasni prisotnosti dveh prič pri ustni izjavi poslednje volje. Če izredne razmere lahko povzročijo odstop od nujne pisnosti oporoke, ni razloga, da ne bi bil dopusten odstop od zahteve po sočasni prisotnosti oporočnih prič.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje:

I. ugotovilo, kaj sodi v zapuščino,

II. na podlagi oporoke s 25. 3. 2006 ugotovilo, da sta volilojemnika M. S. in S. S. ter opisalo volilo in odločilo, da se to vpiše v zemljiško knjigo,

III. ugotovilo dediče in odločilo o njihovih dednih deležih.

2. Zoper tak sklep se pravočasno pritožujeta M. in S. S., ki trdita, da nista volilojemnika, ampak na podlagi kasnejše ustne oporoke dediča. Ne strinjata se s stališčem sodišča prve stopnje, da je za veljavnost ustne oporoke pred pričama nujna istočasna prisotnost obeh prič ob izjavi poslednje volje in takšno stališče argumentirata. Predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena dedičem, ki so nanjo odgovorili in predlagali zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej zapuščinski zadevi je problematično vprašanje veljavnosti ustne oporoke v smislu 72. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Zapustnica je po v pritožbi neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje svojo poslednjo voljo izjavila ustno pred dvema pričama, vendar tako, da jo je eni priči izjavila 30. 12. 2010, drugi pa 31. 12. 2010. Priči torej nista bili sočasno navzoči pri izjavi poslednje volje. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da bi morali biti, zaradi česar oporoka ni veljavna. Z vprašanjem, ali gre sploh za izjavo poslednje volje in ali je bila ta podana v izrednih razmerah, se zato sodišče prve stopnje ni ukvarjalo.

6. Pri materialnopravni razlagi določbe prvega odstavka 72. člena ZD se je sodišče prve stopnje oprlo na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 701/95 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1088/2012. Stališče, da morata biti tudi pri ustni oporoki obe priči prisotni sočasno, je res izrecno zavzeto v odločbi višjega sodišča. Ne velja pa to za odločbo Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Vprašanje sočasne prisotnosti prič v tisti zadevi ni bilo odločilno, tako zapis Vrhovnega sodišča ne more predstavljati resno zavzetega stališča Vrhovnega sodišča do tega vprašanja. O ustaljeni sodni praksi glede spornega vprašanja torej še ni mogoče govoriti.

7. Pravna teorija pa o tem vprašanju zavzema nasprotujoča si stališča. Zupančič(1) ter Gavella in Belaj(2) res terjajo hkratno navzočnost obeh oporočnih prič. Kreč in Pavič(3) ter Crnič(4) pa pritrjujejo sodni praksi hrvaških sodišč(5), ki je zastopala stališče, da za veljavnost ustne oporoke ni nujno, da sta hkrati prisotni obe priči. Avtorji, ki zastopajo drugo stališče, dodajajo, da ta razlaga pride v poštev ob upoštevanju izjemnih okoliščin, torej, da se odstop od zahteve po sočasni prisotnosti dveh prič lahko dopusti takrat, kadar sočasno prisotnost onemogočajo ali otežujejo prav tiste posebne okoliščine, ki tudi sicer opravičujejo izredno obliko oporoke oz. podajo poslednje volje v ustni obliki.

8. Po prepričanju višjega sodišča je pravilno drugo stališče. Besedilo prvega odstavka 72. člena ZD(6) je drugačno od besedila prvega odstavka 64. člena ZD(7) in dopušča odstop od stroge zahteve po sočasni prisotnosti dveh prič. Če izredne razmere lahko povzročijo odstop od nujne pisnosti oporoke, ni razloga, da ne bi bil dopusten odstop od zahteve po sočasni prisotnosti oporočnih prič. Ustna oporoka je veljavna, kadar so podane izredne razmere; pogosto bodo prav te takšne, da onemogočajo sočasno prisotnost dveh prič. Če gre za takšno izredno situacijo, je po prepričanju višjega sodišča dopustno, da je oporočitelj poslednjo voljo (seveda skladno) izjavil pred dvema pričama ločeno (torej dvakrat).

9. Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Podlaga za takšno odločitev je v določbi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD.

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob opisani uporabi materialnega prava odločiti o obstoju ustne oporoke (višje sodišče ni spregledalo navedb dedinje M. B. in ostalih dedičev v odgovoru na pritožbo na red. št. 181 v spisu) in obstoju izrednih razmer. Če bodo med dediči dejstva o odločilnih vprašanjih sporna, bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka ravnati po določbi 210. člena ZD.

(1) Zupančič, Dedno pravo, Uradni list Republike Slovenije, 1991, stran 108. (2) Gavella in Belaj, Narodne novine, d.d., Zagreb, 2008, stran 147. (3) Kreč in Pavič, Komentar Zakona o nasljeđivanju sa sudskom praksom, Narodne novine, Zagreb, 1964, stran 224. (4) Crnič, Zakon o nasleđivanju, Organizator, Zagreb, 1998, stran 128. (5) Hrvaška sodna praksa iz časa skupne države in teorija sta uporabni glede na to, da je bila ustna oporoka v tedaj veljavnem Zakonu o nasljeđivanju urejena enako kot v Slovenskem ZD.

(6) Oporočitelj lahko izjavi svojo poslednjo voljo ustno pred dvema pričama...

(7) Oporočitelj ... lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino...