Jedro

V kolikor se ugotovi, da lahko storilec izvrši znake drugega kaznivega dejanja, ki ni vsebovan v kaznivem dejanju, za katerega je bil pravnomočno obsojen, pa čeprav gre za „isti historični dogodek“, takšna pravnomočna obsodba ne pomeni procesne predpostavke, ki je sankcionirana v 10. členu ZKP.

V kolikor bo obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, čeprav je bilo s pravnomočnim sklepom o sodnem opominu ugotovljeno, da je storil kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu (ob istem historičnem dogodku!), se v takšnem primeru ugotovi, da je kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu inkludirano v kaznivem dejanju hude oziroma posebno hude telesne poškodbe in se zato v obnovi kazenskega postopka takšna pravnomočna sodna odločba (sklep o sodnem opominu) zaradi kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu spremeni tako, da se obdolženca oprosti obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca Z. P. se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovor zagovornika obdolženega A. T. zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev

: Z v uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ob reševanju ugovora zagovornika obdolženega A. T. odločilo, da se obtožba oškodovanca kot tožilca zavrže. Prvo sodišče je odločilo še o stroških kazenskega postopka, ki jih je dolžan plačati oškodovanec kot tožilec.

Zoper sklep je pooblaščenec oškodovanca kot tožilca vložil pritožbo zaradi "vseh pritožbenih razlogov po ZKP" in predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se "obtožbo dopusti za obravnavanje" oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo odločitev.

Pritožba je utemeljena.

Po podatkih spisa izhaja, da je okrožni državni tožilec zoper obdolženega A. T. 23.6.2005 zahteval opravo preiskave zaradi dveh kaznivih dejanj poskusa umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 135. člena KZ. Med drugim tudi, da je 27.2.2005 pred lokalom B. v Ljubljani poskusil vzeti življenje Z. P. tako, da naj bi ga z nožem večkrat zabodel v različne dele telesa. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. II Kpr 182/2005 za navedena kazniva dejanja opravilo preiskavo. Po končani preiskavi je nato državni tožilec vložil zoper obdolženega A. T. obtožni predlog za kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu po 1. odstavku 136. člena KZ, z opisom, da je obdolženi 27.2.2005 pred lokalom B. v Ljubljani sodeloval pri pretepu proti E. V., D. M. in Z. P., v katerem je bil Z. P. hudo telesno poškodovan, s tem da je proti V., P. in M. udarjal s pestmi in brcal z nogami, pri tem pa je nekdo z nožem zabodel P. v vrat in prsni koš ter mu povzročil takšne poškodbe, ki predstavljajo hudo telesno poškodbo. Za navedeno kaznivo dejanje je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 16.1.2009, opr. št. III K 278/2006 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16.9.2009, opr. št. II Kp 869/2009 izreklo obdolženemu A. T. sodni opomin.

Po tem, ko je oškodovanec Z. P. 29.5.2009 izvedel, da je kazenski postopek zoper obdolženega A. T. pravnomočno končan z izrekom sodnega opomina za kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu, je 10.6.2009 od Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani zahteval, da nadaljuje pregon zoper obdolženega A. T. zaradi kaznivega dejanja (posebno) hude telesne poškodbe. Okrožno državno tožilstvo je s sklepom z dne 30.7.2009 zavrglo predlog oškodovanca kot tožilca z utemeljitvijo, da je pravnomočna sodna odločba, sklep o sodnem opominu opr. št. I K 278/2006 z dne 16.1.2009 Okrajnega sodišča v Ljubljani, povzročila negativno procesno predpostavko in prepoved ponovnega sojenja - (ne bis in idem). Poučilo je oškodovanca kot tožilca, da lahko nadaljuje kazenski pregon zoper obdolženega pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani tako, da zahteva preiskavo. V nadaljevanju je nato pooblaščenec oškodovanca kot tožilca zoper obdolženega A. T. vložil obtožbo zaradi kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 1. odstavku 135. člena KZ z opisom, da je obdolženi z namenom, da bi drugega posebno hudo telesno poškodoval in mu prizadel tako hudo škodo na zdravju, da je bilo zaradi tega v nevarnosti njegovo življenje, "27.2.2005 ob približno 05.00 uri pred lokalom B. v Ljubljani z namenom, da drugemu prizadane posebno hudo telesno poškodbo večkrat zamahnil z nožem proti Z. P. (oškodovancu kot tožilcu), ga devetkrat zabodel v predel vratu in predel prsnega koša", ter mu povzročil takšne telesne poškodbe, ki so opredeljene v 1. odstavku 135. člena KZ. Zoper navedeno obtožbo je zagovornik obdolženega vložil ugovor s predlogom, da se obtožba ne dopusti in da se kazenski postopek ustavi, ker so podane okoliščine - res iudicata, ki izključujejo pregon (3. točka 1. odstavka 277. člena ZKP). V odgovoru na ugovor je pooblaščenec oškodovanca kot tožilca predlagal, da se ugovor obtoženega kot neutemeljen zavrne. V ugovornem postopku je potem izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje sprejel odločitev, ki je predmet presoje v tem pritožbenem postopku.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil obdolženi A. T. že pravnomočno obsojen za "isti historični dogodek kot je opisan v obtožbi "oškodovanca kot tožilca. Skratka, da gre za primer res iudicata in da zato obdolženi za isto kaznivo dejanje ne more biti ponovno kaznovan (ne bis in idem). S takšnim stališčem pa se, tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ne strinja pritožnik, ko trdi, da obstaja vsebinska razlika med kaznivima dejanjema posebno hude telesne poškodbe in kaznivim dejanjem sodelovanja pri pretepu.

Osrednje vprašanje je torej ali je v obravnavani zadevi podan primer iz 10. člena ZKP, ki določa, da nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katerega je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen ali pa je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena. Prepoved se tako nanaša na meritorne sodne odločbe (obsodilno ali oprostilno sodbo), kakor tudi na procesne sodne odločbe, kot so zavrnilna sodba, sklep o ustavitvi kazenskega postopka. Presojena stvar v takšnih sodnih odločbah pomeni procesno oviro, kot t.i. negativno procesno predpostavko za ponovno sojenje oziroma obravnavanje zadev in zavezuje sodišče, kot tudi državno tožilstvo. Vendar pa, kar pa je odločilno v obravnavani zadevi, je uporaba pravila ne bis in idem o isti stvari pogojena s subjektivno in objektivno identiteto ali kar je še bolj odločilno v obravnavani zadevi, identiteto kaznivega dejanja iz pravnomočne sodne odločbe (sodnem opominu) ter kaznivega dejanja, ki je predmet novega sojenja (obtožnica subsidiarnega tožilca). V kolikor sodišče ravna v nasprotju z obravnavanim načelom, na ta način stori kršitev materialnega zakona po 3. točki 372. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno in zgrešeno izhodišče, ko se je omejilo le na "isti historični dogodek". Pravilno bi bilo, na kar pa opozarja tudi pritožba, da bi rešilo vprašanje ali je obdolženi A. T. obtožen za isto ali kar je pomembno, drugo kaznivo dejanje, ki ni zajeto v kaznivem dejanju iz pravnomočnega sklepa o sodnem opominu Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 278/2006. In v kolikor bi to ugotovilo, bi se moralo vprašati, ali opis kaznivega dejanja v pravnomočnem sodnem opominu vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po obtožbi oškodovanca kot tožilca. Nobenega dvoma ni, da v kolikor bi po končanem preiskovalnem postopku državni tožilec zoper obdolženega vložil obtožbo tako zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je bila opravljena preiskava (kaznivo dejanje poskusa umora) ali milejšega kaznivega dejanja takšnega, ki je opisan v obtožbi oškodovanca kot tožilca in istočasno tudi zaradi kaznivega dejanje sodelovanja pri pretepu, da bi že v ugovornem postopku lahko sodišče, ker gre za primer navideznega idealnega steka zaradi inkludiranosti kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu v kaznivemu dejanju poskusa umora ali posebno hude ali hude telesne poškodbe, ugotovilo, da je podana okoliščina iz 1. odstavka 277. člena ZKP. To je, da dejanje, ki je predmet takšne obtožbe ne more biti istočasno še kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu in bi v tem delu odločilo, da se obtožba ne dopusti. Res pa je tudi, da v kolikor državni tožilec po končani preiskavi spremeni opis dejanja in pravno opredelitev kaznivega dejanja v obtožbi, da oškodovanec (kot tožilec) niti ne more prevzeti pregona za isto dejanje z drugačnim opisom in pravno opredelitvijo. Npr. da bi oškodovanec kot tožilec prevzel pregon bodisi za težje (ali lažje) kaznivo dejanje kot ga je pravno opredelil državni tožilec, pod pogojem, da gre za isti historični dogodek. Še drugače povedano, oškodovanec lahko vstopi kot upravičen tožilec šele po tem, ko državni tožilec poda izrecno in nedvoumno izjavo, da pregona ne namerava nadaljevati za določen historični dogodek. Vendar pa bi v primeru, če bi državni tožilec z izjavo, da odstopa od pregona in če bi oškodovanec prevzel pregon za kaznivo dejanje, ki je bil predmet preiskave (kaznivo dejanje poskusa umora ali (posebno) hude telesne poškodbe), povzročil, da bi dejanje opisano v obtožbi državnega tožilca (kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu) zaradi navideznega (idealnega) steka ne bi bilo kaznivo dejanje (1. točka 358. člena, 1. točka 1. odstavka 277. člena ZKP). Evidentno je, da je takšen primer nelogičen in pomeni, da mora oškodovanec "počakati" na pravnomočno odločitev glede (milejšega) kaznivega dejanja po obtožbi državnega tožilca.

Vendar pa v nadaljevanju to ne pomeni, da pa, če gre za drugačno presojo dokazov, da pravnomočno obsojeni storilec kaznivega dejanja ne bi mogel biti preganjan in kaznovan za drugo, vendar hujše kaznivo dejanje iz istega "historičnega dogodka". V obravnavani zadevi je državni tožilec po končani preiskavi samo drugače presodil dokaze, ki so pomenili obstoj utemeljenega suma za kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu. Ni pa podal izjave, da odstopa od kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja poskusa umora zoper obdolženega A. T.. Šele v tem primeru, ko bi obstajala tudi pravnomočna odločba o ustavitvi kazenskega postopka, kar je tudi primer iz 10. člena ZKP, bi bila pravilna odločitev v izpodbijanem sklepu o obstoju negativne procesne predpostavke oziroma prepovedi ponovnega sojenja.

Za razumevanje pritožbeno sodišče izpostavlja primer, da bi lahko državni tožilec že na podlagi kazenske ovadbe presodil, da lahko obdolženemu A. T. dokaže le kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu in v kolikor se ugotovi kasneje, po pravnomočnosti, da dokazi vendarle dokazujejo, da je storilec pri kaznivem dejanju sodelovanja pri pretepu dejansko povzročil oškodovancu bodisi hudo ali posebno hudo telesno poškodbe ali celo, da mu je poskusil vzeti življenje, pa je več kot očitno, da gre v vsakem primeru za drugo in ne isto kaznivo dejanje, pa čeprav iz istega historičnega dogodka. In ker ne obstaja nobena sodna odločba, meritorna ali procesno formalne narave (sodba ali sklep o ustavitvi kazenskega postopka),je takšna predstavitev dejanskega stanja povsem primerljiva s primerom kot je v obravnavani zadevi. Torej, da je sodišče pravnomočno uvedlo kazensko preiskavo zoper A. T. zaradi kaznivega dejanja poskusa umora, da pa za navedeno kaznivo dejanje obdolženi T. ni bil ne pravnomočno obsojen, niti oproščen, prav tako pa ni bil zoper njega pravnomočno ustavljen kazenski postopek. Zato v obravnavani zadevi ne gre za primer ne bis in idem (10. člen ZKP 31. člen Ustave RS), prepoved ponovnega sojenja o isti stvari.

Nadaljnje vprašanje, ki ga je potrebno prav tako pojasniti pa je, v kolikor bo obdolženi v takšnem primeru pravnomočno obsojen za hujše kaznivo dejanje, torej bodisi za kaznivo dejanje hude ali posebno hude telesne poškodbe, kako ravnati s pravnomočno končanim kazenskim postopkom zaradi kaznivega dejanja npr. sodelovanja pri pretepu. Zakon o kazenskem postopku takšen primer predvideva v 4. točki 1. odstavka 410. člena. V kolikor bo torej obdolženi spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, čeprav je bilo s pravnomočnim sklepom o sodnem opominu ugotovljeno, da je storil kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu (ob istem historičnem dogodku!), se v takšnem primeru ugotovi, da je kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu inkludirano v kaznivem dejanju hude oziroma posebno hude telesne poškodbe in se zato v obnovi kazenskega postopka takšna pravnomočna sodna odločba (sklep o sodnem opominu) zaradi kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu spremeni tako, da se obdolženca oprosti obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP.

Glede na to, da je bil osrednji problem v ugovornem postopku vprašanje že razsojene stvari in v zvezi s tem ugotavljanje kršitev načela ne bis in idem, za katero je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe pooblaščenca oškodovanca kot tožilca ugotovilo, da je izpodbijana odločitev nepravilna, je ugovor zagovornika obdolženega A. T. zavrnilo kot neutemeljenega (1. odstavek 280. člena ZKP), ne da bi se pri tem ukvarjalo z drugimi vprašanji iz 1. do 5. točke 1. odstavka 277. člena ZKP, ker jih ugovor zagovornika obdolženega A. T. ne problematizira.