Up-213/96

30.10.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku preizkusa ustavne pritožbe E. O., ki ga zastopa E. D., odvetnik v P. na seji senata dne 30. oktobra 1997

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba E. O. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Ips 176/95 z dne 23.5.1996 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 220/95 z dne 28.9.1995 in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 362/95 z dne 25.5.1995 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik je bil z izpodbijanimi sodbami spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94), izrečena pa mu je bila kazen treh let zapora. Z izpodbijanimi sodnimi odločbami naj bi mu bili kršeni pravici iz 22. in 29. člena Ustave. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo odločanje, do takrat pa naj bi Ustavno sodišče izvršitev pravnomočne sodbe zadržalo, ker mu z nastopom zaporne kazni nastajajo nepopravljive posledice.

2.Pravico do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz 3. alinee 29. člena Ustave naj bi sodišče kršilo s tem, ker ni ugodilo predlogu pritožnika oziroma "spregledalo svojo dolžnost" in ni postavilo neodvisnega izvedenca, ki bi ugotovil, ali gre pri zaseženi snovi za mamilo ali ne. Strokovno mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave pri Ministrstvu za notranje zadeve, pri katerem je bila opravljena analiza zasežene snovi, namreč po stališču pritožnika ne predstavlja mnenja nepristranke institucije in zato ne daje tiste stopnje verjetnosti, ki bi bila lahko podlaga za odločanje sodišča. Zato meni, da okoliščina, da je bilo zaseženo mamilo heroin, "ni dokazana v tolikšni meri, da bi mu (pritožniku) bilo moč očitati krivdo, da ostaja ta verjetnost na stopnji suma in da je že zato sodišče, kolikor želi pravilno odločiti, dolžno postaviti izvedenca, ki ne bo Center pri MNZ oziroma organ odkrivanja".

3.V zvezi z zatrjevano kršitvijo 22. člena Ustave pa pritožnik očita sodišču, da se je pri odločanju očitno oprlo na podatke, pridobljene na podlagi izvedene odredbe sodišča o tajnem opazovanju in sledenju, pri čemer pa se odredba v kazenskem spisu ne nahaja, zbranih podatkov pa sodišče sploh ne omenja med dokaznim gradivom. Sprašuje se, če so bili ukrepi izvedeni v skladu z zakonom, in hkrati izraža domnevo, da so bile s takšnim ravnanjem kršene njegove pravice "v smislu neenakega varstva pravic (pritožnika) v razmerju do pravic tožilstva".

4.V obravnavanem primeru očitno ne gre za zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5.V zvezi z vsebino pritožbenih navedb je potrebno na prvem mestu poudariti, da Ustavno sodišče ni inštančno sodišče, ki bi presojalo, ali je sodišče v kazenskem postopku pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno in procesno pravo. Ta presoja je v skladu z ustavnimi in zakonskimi določbami zaupana prvenstveno sodnikom pristojnih sodišč in Vrhovnega sodišča, ki sodijo v skladu z Ustavo in zakonom, Ustavno sodišče pa lahko opravlja nadzor nad sojenjem z ustavnega vidika in v tem okviru ugotavlja, ali ni morda sodišče v postopku odločanja nedovoljeno poseglo v ustavno pravico posameznika. Ustavna pritožba je poseben institut varovanja človekovih pravic in svoboščin in je v sistemu sodnega varstva namenjena izjemni obravnavi sodnih odločb, ne pa funkciji pritožbenega sodišča, zato jo je tudi mogoče vložiti šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev.

6.V skladu z navedenim Ustavno sodišče ni odločalo o navedbah ustavne pritožbe, kolikor merijo na vprašanje pravilnosti dokazne ocene, ki jo je v konkretnem primeru opravilo sodišče glede vprašanja, ali zasežena snov predstavlja mamilo, in tudi ne o tem, ali je kršen Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP) oziroma ali je pravilno pravno naziranje sodišča, po katerem so organi za notranje zadeve lahko opravili analizo zasežene snovi, izdelano strokovno mnenje pa je (bilo) lahko podlaga za izpodbijano sodno odločitev.

7.Predmet presoje v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice iz 3. alinee 29. člena Ustave je bilo torej le vprašanje, ali je bilo v postopku sodnega odločanja upoštevano pravno jamstvo, po katerem mora biti "vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist". Ustavno sodišče je glede vsebine pravnega jamstva, ki ga daje Ustava, v svojih odločbah o ustavnih pritožbah že večkrat navedlo, da (1) glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, da (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in (4) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V takšnem pomenu je potrebno razumeti tudi določbo 16. člena ZKP, ki ustavno pravico konkretizira, in ki daje obdolžencu pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist: upoštevati je treba, da pravica ni absolutna, da določbe 3. alinee 29. člena Ustave ne gre razlagati tako, da bi sodišče moralo izvesti prav vsak dokazni predlog obrambe, in da predstavlja izhodišče za presojo, katere dokaze naj sodišče izvede, načelo proste presoje dokazov.

8.Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, je Center za kriminalističnotehnične preiskave na podlagi zaprosila UNZ Postojna in za namene kazenskega postopka izdelal analizo neznane snovi, najdene pri ogledu pritožnikovega vozila in vozila soobdolženca. Rezultati analize, po katerih je najdena snov spojina diacetilmorfin - heroin, so bili v teku sodne preiskave posredovani sodišču in s tem v sodni spis kot strokovno mnenje Centra oziroma njegovega pooblaščenega delavca. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi prebralo tudi strokovno mnenje in med ostalimi dokazi tudi nanj oprlo svojo sodbo. Pritožnik in njegov zagovornik (na glavni obravnavi dva) ne v predhodnem postopku in ne na glavni obravnavi nista ugovarjala izdelavi strokovnega mnenja s strani Centra za kriminalistično tehnične preiskave o tem, ali zasežena snov predstavlja mamilo, niti nista ugovarjala dokazovanju, ki ga je izvedlo sodišče v okviru glavne obravnave na njegovi podlagi. V pritožbi zoper sodbo je pritožnikov zagovornik uveljavljal, da bi morala biti zasežena snov, glede katere ne oporeka, da gre za heroin (5. odstavek na 6. strani) "izpostavljena" na glavni obravnavi (8. stran, predzadnji odstavek) in podvomil v dokazno vrednost strokovnega mnenja, ki mu sicer še priznava vrednost "posrednega dokaza, ki pa mora biti preverljiv oziroma podkrepljen z ostalimi dokazi". Ne da bi sam predlagal izvedbo dokaza, ki ga šteje oziroma bi ga štel za zadostnega, poudarja v postopku pred sodiščem druge stopnje (zapisnik o obravnavi) nedorečenost dokaznega postopka, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa poleg tega, da zatrjuje kršitev načela neposrednosti zavzema stališče, ki ga zastopa tudi v ustavni pritožbi, da strokovno mnenje ne more biti relevanten dokaz v kazenskem postopku.

9.Pritožnikovih navedb v ustavni pritožbi, da je v postopku pred rednim sodiščem predlagal izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca, torej podatki spisa ne potrjujejo. Pritožnik, kot ugotavlja že Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi, izvedenstva, s katerim bi se ugotavljalo dejstvo, ali zasežena snov predstavlja mamilo, v kazenskem postopku ni izrecno predlagal, čeprav bi ga lahko že v preiskavi in nato v vseh nadaljnjih fazah postopka. V vsebinskem smislu torej pravnih sredstev in s tem pravnega varstva pravice, ki mu jo zagotavlja 3. alinea 29. člena Ustave, in ki mu je bilo ves čas postopka na razpolago, ni izkoristil.

Zato zatrjevana kršitev ustavne pravice do izvajanja dokazov v korist pritožnika v postopku očitno ni bila in tudi ni mogla biti podana.

10.Po 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustava s tem zagotavlja, da imata nasprotni stranki v postopku enakovredne možnosti za uveljavljanje svojih pravic. V čem naj bi bile pritožnikove možnosti v navedenem smislu kršene, iz ustavne pritožbe ni razvidno, zlasti ne potem, ko se na podlagi podatkov kazenskega spisa izkaže, da tudi tiste navedbe v ustavni pritožbi, po katerih naj bi sodišče svojo odločitev oprlo na podatke, zbrane na podlagi odredbe o tajnem opazovanju in sledenju, v podatkih spisa nimajo nobene podlage. Kot ugotavlja že Vrhovno sodišče, izsledkov posebnega ukrepa sodišče ni izvedlo v dokaznem postopku, niti jih ni uporabilo kot dokaz o krivdi pritožnika.

11.Ker Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo, tudi ni bilo podlage za odločanje o predlaganem zadržanju izvršitve pravnomočne sodbe.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič