Jedro

V sodni praksi je utrjeno stališče, da mora zmanjšanje življenjskih aktivnosti, če naj upravičuje prisojo denarne odškodnine, doseči določen prag, biti mora torej tako intenzivno, da povzroča pravno upoštevne duševne bolečine. Ne zadošča, da se oškodovanec le ob določenih težjih naporih, spremembah vremena in podobnih okoliščinah spomni, da je nekoč imel poškodbo, da pri tem trpi določene manjše nevšečnosti, temveč mora iti za takšno okrnitev njegovih življenjskih funkcij, ki upoštevno vpliva na njegovo kakovost življenja.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: a) tako, da se v I. točki izreka zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: »Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.901,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.860 EUR od izdaje prvostopenjske sodbe dalje in od zneska 41,18 EUR od 5. 12. 2017 dalje,« b) in v III. točki izreka tako, da se ta sedaj glasi: »Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 660,01 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.«

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (2. točka izreka) potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 150 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka:_

1. Tožnik vtožuje odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v delovni nesreči pri zavarovancu tožene stranke, ko mu je med nakladanjem palet z viličarjem na tovornjak padla paleta na nogo in ga poškodovala. Tožnik je utrpel razpočno rano na zadnji strani noge nad gležnjem, zdravljenje pa se je zakompliciralo z gnojenjem rane, zaradi česar so bile potrebne številne preveze in čiščenja rane. Zdravljenje je trajalo okoli tri mesece.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo z dne 6. 1. 2020 odločilo, da je zavarovanec tožene stranke za nesrečo odgovoren 30 %, tožnik pa 70 %. Naslovno sodišče je s sodbo II Cp 756/2020 z dne 12. 6. 2020 zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in vmesno sodbo v celoti potrdilo.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo le še o višini zahtevka. Upoštevaje s pravnomočno vmesno sodbo ugotovljene deleže odgovornosti, je prisodilo tožniku 1.901,18 EUR odškodnine, pri čemer je določilo zneske pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 3.000 EUR, iz naslova strahu 200 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.000 EUR, 137,27 EUR pa je odškodnina za premoženjsko škodo (1. točka izreka izpodbijane sodbe); zavrnilo je, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (2. točka izreka) in naložilo tožnici (sic!), da v proračun Republike Slovenije »brezplačna pravna pomoč« (brez navedbe številke računa in sklica) plača stroške pravdnega postopka 676,30 EUR s pripadki (3. točka izreka).

_Pritožbeni postopek:_

4. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki: tožnik glede 2. točke izreka, toženka pa glede 1. točke izreka.

5. Tožnik v pritožbi med drugim navaja, da se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca, vendar pa se ni opredelilo do nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je izvedenec navedel: prva pomoč na mestu nesreče; prevoz v urgentno kirurško ambulanto; pregled in kirurška oskrba rane v lokalni anesteziji; šivi so bili odstranjeni v več fazah; nekrektomija v kratkotrajni splošni anesteziji; 33 x preveza rane, 44 pregledov pri osebnem zdravniku; cca. štiri tedne je jemal antibiotik; 2 x rentgensko slikanje. Glede na vse nevšečnosti in bolečine, ki jih je trpel več kot tri mesece, bi bila odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 8.500 EUR povsem realna. Prenizko je ocenjena tudi odškodnina za strah, saj bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik imel 33 prevez rane, ob vseh pa je čutil strah, saj se mu je rana gnojila in je bilo potrebno kirurško odstranjevanje odmrlih tkiv. Sodišče je prenizko določilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti: ostala mu je brazgotina z blago motenim venskim odtokom, predel gležnja mu pri napornejši in daljši hoji oteka, izvedenec tudi pritrjuje, da so možne in celo verjetne bolečine pri spremembah vremena. Ne drži, da bi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajalo le malo časa, začasno zmanjšanje je trpel več kot tri mesece in v vsem tem času je bilo njegovo življenje močno okrnjeno. Tudi zaradi brazgotine se tožnik počuti neprijetno, vidna je več mesecev, ko nosi kratke hlače ali obutev brez nogavic.

6. Toženka na tožnikovo pritožbo ni odgovorila.

7. Toženka v pritožbi med drugim navaja, da je že z vlogo z dne 10. 1. 2019 navajala, da bi moralo sodišče upoštevati odbitno franšižo v višini 1.230 EUR, vendar se sodišče prve stopnje do tega sploh ni opredelilo. Popolnoma neutemeljena je odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tožnik kot trajno posledico navajal le brazgotino in vdrtino noge okrog rane, trdil je, da je ta del noge zategnjen in boleč in da mu že ob manjših naporih oteka, drugih trditev v zvezi s to postavko ni podal. Sodišče prve stopnje trditev tožnika ni povzelo niti se do njih ni opredelilo in z ničemer ni utemeljilo svoje odločitve, da tožniku iz tega naslova pripada odškodnina 3.000 EUR. Izvedenec je ugotovil, da tožnik ni utrpel objektivno utemeljenega klinično pomembnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar je ugotovilo tudi sodišče, poleg tega je ugotovilo tudi, da tožnik dela po 9, 10 ali 13 ur na dan.

8. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke in med drugim navedel, da mora toženka po splošnih pogojih odškodnino izplačati, morebitno odbitno franšizo pa uveljaviti od zavarovanca, ne pa je odtegniti tožniku. Navedbe v pritožbi, da tožnik ne more trpeti posledic, saj dela 9, 10 ali 13 ur, so pritožbena novota.

9. Toženka je vložila še vlogo, naslovljeno odgovor na odgovor na pritožbo, ki pa je sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj taka vloga ni predvidena v Zakonu o pravdnem postopku.1

10. Pritožba toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

_Glede odbitne franšize:_

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka že v vlogi z dne 10. 1. 2019 podala ugovor, da je treba od prisojene odškodnine odšteti odbitno franšizo v znesku 1.230 EUR, sodišče prve stopnje pa se v izpodbijani sodbi do tega ugovora sploh ni opredelilo, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da lahko navedeno kršitev odpravi sámo na podlagi šeste alineje 358. člena ZPP, ne da bi s tem kršilo načelo neposrednosti ali pravico stranke do izjave. Toženka je navedbe o odbitni franšizi podala v vlogi z dne 10. 1. 2019 (redna št. 15), ki je bila pooblaščenki tožnika vročena 16. 1. 2019. Tožnik navedb o obstoju in višini odbitne franšize ni prerekal ne v vlogi z dne 17. 1. 2019 (redna št. 16) ne na naroku 29. 1. 2019. To pomeni, da je dejstvo obstoja in višine odbitne franšize priznal (primerjaj drugi odstavek 214. člena ZPP) in hkrati, da je imel možnost, izjaviti se o tem toženkinem ugovoru. Ker dejstva v zvezi z odbitno franšizo (njen obstoj, veljavnost in višina) niso sporna, je treba s pravilno uporabo materialnega prava zgolj zavzeti razloge o tem, kakšna pravna posledica iz teh dejstev izhaja.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odbitna franšiza pomeni, da se za njen znesek zmanjša obveznost zavarovalnice ali drugače povedano – odškodnina ali zavarovalnina, ki jo je zavarovalnica dolžna izplačati, se zmanjša za znesek odbitne franšize. Če je odškodnina v celoti konzumirana v znesku odbitne franšize, zavarovalnici ni treba plačati ničesar, kar pa seveda ne vpliva na pravico oškodovanca, da terja odškodnino od neposredno odgovorne osebe. Pravno naziranje tožnika v odgovoru na pritožbo toženke, da bi morala zavarovalnica odškodnino v celoti izplačati, nato pa znesek odbitne franšize terjati od svojega zavarovanca, je pravno zmotno in nima opore ne v materialnem pravu ne v ustaljeni sodni praksi in pravni teoriji.2

13. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je od zneska odškodnine, ki pripada tožniku, treba odšteti znesek odbitne franšize (1.230 EUR), s čimer tudi dopolnjuje manjkajoče razloge prvostopenjske sodbe.

_Glede telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem in strahu:_

14. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodnini za ti dve obliki nepremoženjske škode prisodilo v ustreznem znesku in pri tem v zadostni meri upoštevalo vse relevantne okoliščine. Pri tem je ravnalo pravilno, česar ne izpodbija nobena od pritožb, ko se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca kirurgije in travmatologije dr. A. A., katerega nobena od strank ni prerekala.

15. Sodišče prve stopnje sicer ni obrazložilo odmere pravične denarne odškodnine s citiranjem podobnih primerov iz sodne prakse, kar je pogosta (in dobra) praksa sodišč v odškodninskih zadevah, vendar je odločitev kljub temu mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, kaj je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo (5. točka obrazložitve izpodbijane sobe) in katere kriterije je pri odmeri uporabilo (6. in 7. točka obrazložitve), pri čemer je pravilno izpostavilo, da se pri tem upošteva subjektivni kriterij (individualne lastnosti in posebnosti oškodovanca ter konkretnega škodnega primera) in objektivni kriterij (primerjava prisojene odškodnine z drugimi, podobnimi primeri v praksi). Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki je nobena od pritožb ne izpodbija, da gre za lahek primer (II. stopnje od skupno šestih) po Fischerjevi lestvici, ki se v odškodninski sodni praksi široko uporablja kot orientacijski pripomoček za primerjavo podobnih primerov. Povprečna mesečna plača za maj 2021, ko je bila izdana sodba, je znašala 1.286,61 EUR,3 torej je, če se upošteva zgolj znesek, priznan za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah (3.000 + 200 EUR), sodišče prisodilo cca. 2,5 povprečne plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v objavljenih bazah sodne prakse več dokaj podobnih primerov, v katerih je sodišče za podobne poškodbe in obseg nevšečnosti prisodilo okoli tri povprečne plače.4

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, kot jih je ugotovil izvedenec (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je odveč pritožbeno ponavljanje teh dejstev. V poglavju obrazložitve, ki nosi naslov Telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, sodišče prve stopnje sicer res ni povzelo vseh nevšečnosti, ki jih izpostavlja pritožba toženke in ki jih je ugotovil izvedenec, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistvene nevšečnosti povzelo na drugih mestih sodbe. Tako so v 8. točki obrazložitve navedeni obseg poškodbe, vključno s poškodbo veje živca nervusa saphenusa, gnojenje, jemanje antibiotikov, operacija v kratkotrajni splošni anesteziji in preveze pri osebnem zdravniku; število prevez in obiskov pri zdravniku (35) je sodišče prve stopnje ugotovilo v 21. točki obrazložitve. Odločilna dejstva o vrsti in obsegu nevšečnosti med zdravljenjem so torej pravilno ugotovljena in pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na tako ugotovljena dejstva tudi ustrezno odmerilo pravično denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Res je, da je ta odškodnina na spodnji meji zneskov, ki jih sodišča običajno prisojajo v tovrstnih primerih, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi, če bi sodišče prve stopnje prisodilo nekoliko več (tri povprečne plače ali 3.861 EUR) tudi to – upoštevaje znižanje odškodnine zaradi soprispevka in odbitne franšize, tožniku v ničemer ne bi koristilo.5 Za prisojo odškodnine, višje od treh povprečnih plač, pa ni nikakršne podlage.

17. Tudi prvostopenjska odmera odškodnine za strah je primerna in primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse. V sodni praksi je utrjeno stališče, da pri presoji višine denarne odškodnine ni odločilna višina zneska za vsako posamezno obliko nepremoženjske škode, temveč so za primerjavo, torej uresničitev objektivnega kriterija pravične denarne odškodnine, odločilni skupni zneski, ki so jih oškodovanci prejeli za primerljive škodne primere.

_Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti:_

18. Toženka v pritožbi utemeljeno izpodbija pravilnost odločitve o prisoji odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve pravilno povzelo (po oceni pritožbenega sodišča ključno in na prvi stopnji neizpodbijano) ugotovitev izvedenca, da tožnik ni utrpel _objektivno utemeljenega klinično pomembnega zmanjšanja_ življenjskih aktivnosti. Nadalje je pravilno povzelo, da tožnik niti sam ni izpovedal, da bi imel kakšne posebne probleme z nogo, le občasno šepanje in uporabo mehke obutve, kar pa po oceni prvostopenjskega sodišča ne predstavlja takšnih posledic, ki bi še opravičevale določanje kakšne _višje odškodnine_ iz tega naslova. Sodišče prve stopnje je tudi povzelo izpovedbe tožnika, da kadar dela, dela tudi po 9, 10 ali 13 ur hkrati,6 in na podlagi tega naredilo pravilen, s splošno življenjsko logiko skladen zaključek, da če bi kakšne posledice dejansko obstajale, tožnik nikakor ne bi zmogel takšnega tempa dela.

19. Vse navedene dejanske ugotovitve, vključno z izvedenčevimi, napotujejo le na en materialnopravno pravilen zaključek: tožniku odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne pripada. V sodni praksi je utrjeno stališče, da mora zmanjšanje življenjskih aktivnosti, če naj upravičuje prisojo denarne odškodnine, doseči določen prag, biti mora torej tako intenzivno, da povzroča pravno upoštevne duševne bolečine. Ne zadošča, da se oškodovanec le ob določenih težjih naporih, spremembah vremena in podobnih okoliščinah spomni, da je nekoč imel poškodbo, da pri tem trpi določene manjše nevšečnosti, temveč mora iti za takšno okrnitev njegovih življenjskih funkcij, ki upoštevno vpliva na njegovo kakovost življenja. Glede na v prejšnjem odstavku povzete dejanske ugotovitve in zaključke izvedenca pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikove nevšečnosti in omejitve, ki so posledica poškodbe, tega praga ne dosegajo.

20. Tega ne more spremeniti tožnikova pritožba, ki povzema in ponavlja posamezne nevšečnosti (da ga boli mišičevje, da koža ni več prožna, da ga na določene momente boli, da mu daljša hoja, stoja in napor povzročajo bolečine itd., da mu noga oteka zaradi blago motenega venskega odtoka), saj s temi posplošenimi, dokazno nepodprtimi navedbami oziroma opiranjem zgolj na lastno subjektivno izpovedbo, ne more izpodbiti objektivnih ugotovitev strokovnjaka – izvedenca, ki je tožnikove posledice in težave celovito ocenil z zaključkom, da upoštevnega, klinično pomembnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik ne trpi.

21. Materialnopravno zgrešeno je tožnikovo pritožbeno navajanje – in tudi razlogi sodišča prve stopnje v začetku 18. točke obrazložitve – o brazgotini, ki naj bi predstavljala skaženost lažje stopnje in ki tožnika moti v določenih okoliščinah. Tovrstna brazgotina niti pojmovno ne more predstavljati zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temveč bi lahko šlo le za skaženost, kar pa je posebna oblika nepremoženjske škode (duševne bolečine zaradi skaženosti), ki je tožnik v tej pravdi ne uveljavlja. Zato so vsi razlogi tako prvostopenjske sodbe kot tožnikove pritožbe v zvezi s skaženostjo odveč in neupoštevni.

22. Enako pravno zmotno je pritožbeno razpravljanje tožnika o tem, da naj bi zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajalo dalj časa in da je bilo v tem času njegovo življenje močno okrnjeno. Če pustimo ob strani dejstvo, da tožnik sploh ni bil hospitaliziran, da je glede na ugotovitve izvedenca lahko hodil brez bergel ali podobnih pripomočkov, tako da nikakor ni mogoče govoriti o »močno okrnjenem življenju,« pa je v sodni praksi zavzeto stališče, da je začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti velika izjema, ki se prisodi le v posebnih, izjemnih primerih, če je zmanjšanje visoke stopnje ali če to opravičujejo posebne okoliščine;7 takim izjemnim primerom se tožnikova lahka poškodba niti od daleč ne približuje.

23. Glede na povedano pritožbeno sodišče zaključuje, da je materialnopravno zmotna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik upravičen do odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Za to postavko določeni znesek odškodnine (3.000 EUR) mu torej ne pripada.

_Sklepno in stroški:_

24. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da tožniku pripada le odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah v skupnem znesku 3.200 EUR. Ko se k temu znesku prišteje še znesek (pritožbeno neizpodbijane) premoženjske škode (137,27 EUR) in se skupni znesek 3.337,27 EUR ponderira z odstotkom odgovornosti zavarovanca toženke (30 %), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tako izračunana odškodnina (1.001,18 EUR) v celoti konzumirana z odbitno franšizo. Tudi, če bi sodišče prve stopnje namesto cca. 2,5 plače odmerilo tožniku 3 povprečne plače kot v nekaterih primerljivih zadevah, bi bil tudi ta znesek (ob upoštevanju tožnikovega soprispevka) v celoti zajet z odbitno franšizo (glej opombo št. 5).

25. Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka tožniku ni dolžna ničesar plačati, saj je pravična denarna odškodnina, ki bi tožniku pripadala glede na vse objektivne in subjektivne kriterije, ob upoštevanju zmanjšanja toženkine obveznosti zaradi tožnikovega 70 % soprispevka, v celoti konzumirana z odbitno franšizo. Iz navedenih razlogov je na podlagi 5. in 6. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi toženke in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ker je nadalje ugotovilo, da glede zavrnjenega dela zahtevka niso podani s strani tožnika izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnika v celoti zavrnilo in potrdilo s strani tožnika izpodbijani del sodbe (2. točka izreka).

26. Kadar sodišče druge stopnje spremeni prvostopenjsko sodbo odloči o celotnih stroških postopka (drugi in četrti odstavek 165. člena ZPP). Ker je upoštevaje pritožbeni postopek tožnik popolnoma propadel, mora toženki povrniti njene pravdne stroške, ki jih je sodišče prve stopnje (pritožbeno neizpodbijano) odmerilo na 660,01 EUR (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je pritožbeno sodišče 3. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožnik dolžan toženki plačati navedeni znesek pravdnih stroškov (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

27. Ker je tožnik s svojo pritožbo propadel, mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka, po drugi strani pa mora povrniti pritožbene stroške toženki, ki je s pritožbo uspela (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), ki obsegajo strošek sodne takse za pritožbo v znesku 150 EUR.8 1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Odločbe VSRS II Ips 751/2005 z dne 13. 3. 2008, II Ips 167/2007 z dne10. 9. 2009, VSL II Cp 2410/2015 z dne 21. 10. 2015 in številne druge. A. Polajnar Pavčnik, komentar 949. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ) v: Obligacijski zakonik s komentarjem – posebni del, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 859-860. 3 < https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/H285S.px/table/tableViewLayout2/ > 4 Glej zadeve VSRS (v vseh je bila prisojena odškodnina v višini treh povprečnih plač):II Ips 487/2002: 7 cm dolga raztrganinska rana leve goleni, podplutba pod nohtom levega palca, s tega palca mu je šel tudi noht. Raztrganinska rana na goleni se je celila s komplikacijami, saj se je gnojila in se zlepa ni zacelila; ni bilo zmanjšanja življenjske aktivnosti, je bila pa priznana odškodnina za skaženost (ki je v tej pravdi tožnik ne uveljavlja).II Ips 559/2000: razpočna rana v zatilnem predelu glave, pretres možganov, udarnina desne nadlahti in komolca, odrgnina desnega komolca, razpočna rana na 4. in 5. prstu leve roke; priznano je bilo zmanjšanje življenjske aktivnosti (zaradi postkomicijskega sindroma).II Ips 778/2008: številne udarnine, med drugim leve strani prsnega koša, razpočna rana na desnem komolcu, zvin levega gležnja; ni bilo zmanjšanja življenjske aktivnosti.II Ips 652/96: raztrganinska rana zaradi ugriza psa; 2 meseca je bilo zaradi vnetja rane in gnojenja potrebno vsakodnevno prevezovanje; ni zmanjšanja življenjske aktivnosti; po oceni pritožbenega sodišča je ta primer še najbolj podoben tu obravnavanemu, saj je tožnik največ težav, bolečin in nevšečnosti trpel ravno zaradi cca dva meseca trajajočega gnojenja rane. 5 Znesek treh povprečnih plač bi (zaokroženo) znašal 3.861 EUR, ponderirano s 30 % odgovornostjo zavarovanca toženke, bi odškodnina za telesne bolečine, nevšečnosti, strah in premoženjsko škodo znašala 1.199,48 EUR, kar je manj od odbitne franšize (1.230 EUR). 6 Ker je to dejstvo sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi sodbe, se seveda sme toženka nanj pritožbeno sklicevati in ne gre za nedopustno pritožbeno novoto. 7 Primerjaj npr. odločbe VSRS: II Ips 35/96 z dne 26. 7. 1997, II Ips 527/97 z dne 11. 2. 1999 in II Ips 618/2005 z dne 13. 12. 2007. 8 Na list. št. 350 je zmoten zaznamek, da naj bi taksa za pritožbo znašala 513 EUR, saj je toženka izpodbijala sodbo zgolj v zanjo neugodnem delu (1.901,18 EUR), zato je potreben strošek v smislu 155. člena ZPP le taksa, pravilno odmerjena glede na izpodbijani del sodbe.