Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena podan, ker je tožeča stranka predstojnico prosila le za koriščenje letnega dopusta, v vlogah pa ni zatrjevala, da je o odsotnosti obvestila toženo stranko, temveč je le zatrjevala, da je nesposobna za delo. Tožeči stranki, ki je že daljše časovno obdobje odsotna z dela zaradi psihiatričnih težav, ni mogoče očitati, da delodajalca ni obvestila o razlogih svoje odsotnosti. Tožeča stranka je četrti dan odsotnosti poklicala svojo predpostavljeno, poklicala tajnico predstojnice in nato še predstojnico, in zatrjevala, da ni sposobna za delo, kaj ji sploh pošiljajo telegram in jo pozivajo na delo, ter zahtevala koriščenje letnega dopusta, kar pomeni, da je delodajalca obvestila, zakaj je ne bo na delo. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ki se očita tožeči stranki, tako ni podan.

Tožeča stranka se po zaključenem bolniškem staležu kljub pozivu delodajalca na delo ni zglasila, čeprav je vedela, da nima opravičene odsotnosti z dela. Prisotnost na delu je del poglavitne delavčeve dolžnosti opravljanja dela. V kolikor delavec na delo ne prihaja, čeprav za to nima opravičljivega razloga, to predstavlja hujšo kršitev pogodbenih obveznosti in obveznosti iz delovnega razmerja v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR. Ker tožeči stranki tudi naknadno odsotnost z dela zaradi bolezni ni bila priznana, je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da v celoti na novo glasi: „1. Zavrne se zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 3. 2013 nezakonita.

2. Ugotovi se, da delovno razmerje med tožečo in toženo stranko za delovno mesto srednje medicinske sestre ni prenehalo dne 18. 2. 2013, ampak traja do 7. 3. 2013, višji zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja po 8. 3. 2013, pa se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna za čas od 18. 2. 2013 do 7. 3. 2013 tožečo stranko prijaviti v obvezno zavarovanje in ji za čas od 18. 2. 2013 do 7. 3. 2013 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati in izplačati plačo in druge prejemke, kakor da bi delala, od njih odvesti vse obvezne davščine in prispevke za socialno varnost, razliko v neto znesku pa izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2013 dalje do plačila, višji reparacijski in reintegracijski zahtevek za čas po 7. 3. 2013 pa se zavrneta.

4. Tožeča stranka sama krije svoje pravdne stroške.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 3. 2013 nezakonita in se razveljavi (točka I/1); da delovno razmerje med tožečo in toženo stranko za delovno mesto srednje medicinske sestre ni prenehalo in še vedno obstoji z vsemi pravicami in obveznostmi iz te pogodbe (točka I/2); da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, jo prijaviti v obvezno zdravstveno zavarovanje ter ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 18. 2. 2013 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati in izplačati plačo in druge prejemke, kakor da bi delala ter od njih odvesti vse obvezne davščine in prispevke za socialno varnost, razliko v neto znesku pa izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska do plačila (točka I/3); zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka I/4).

2. Zoper takšno sodbo se tožeča stranka pritožuje iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v celoti spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podredno pa, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo, saj je določbo tretje alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) napačno interpretiralo in ugotovilo, da tožeča stranka svoje obvestilne dolžnosti ni izpolnila. Tožena stranka je tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 2. 2013, to je s prvim dnem domnevne neopravičene odsotnosti z dela. Tožeča stranka je izpovedala, da ji je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije izdal odločbo o zmožnosti za delo z omejitvami, zoper katero se je dne 18. 2. 2013 skupaj z osebno zdravnico pritožila, saj dela na delovnem mestu srednje medicinske sestre zaradi slabega zdravstvenega stanja ni bila sposobna opravljati. Prav tako je povedala, da je po prejemu odločbe ZZZS govorila z glavno medicinsko sestro A.A. in sicer zaradi zaključka bolniškega staleža in ker ni bila sposobna za opravljanje dela. Dejstvo, da je tožeča stranka toženo stranko opozorila na svojo nezmožnost za delo izhaja tudi iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo. Tožeča stranka je jasno izpovedala, da je toženo stranko poklicala po telefonu ter ji navedla, da za delo ni zmožna ter je na vztrajanje tožene stranke, da iz odločbe ZZZS izhajajo ugotovitve, da je za delo sposobna in da bo odsotnost z dela neopravičena, predlagala koriščenje preteklega dopusta, tega pa tožena stranka ni želela odobriti. Sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da je tožeča stranka zgolj zatrjevala, da je toženo stranko obvestila o nesposobnosti za delo, ter da ni zatrjevala, da je na delo ne bo, pri čemer o tem, da je tožeča stranka toženo stranko obvestila o nesposobnosti za delo, ni podalo nobenih ugotovitev ter je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka dne 21. 2. 2013 dejansko ni bila sposobna za delo, saj je ZZZS tožeči stranki podaljšal bolniško do 1. 3. 2013, vendar je ugotovilo, da tožeča stranka tožene stranke ni obvestila, da je na delo ne bo in da je od 18. 2. 2013 izostala z dela. Sodišče je napačno interpretiralo določbo tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, saj je od tožeče stranke zahtevalo večjo aktivnost, kot jo predvideva zakon ter je na predmetni način kršilo materialno pravo. Delodajalec lahko delovno razmerje odpove, če ga delavec ne obvesti o razlogih za svojo odsotnost. Tožeča stranka je svojo obveznost v celoti izpolnila, saj je delodajalca obvestila o razlogih za odsotnost in sicer je navedla, da za delo ni sposobna, kar se je potrdilo tudi z naknadnim podaljšanjem bolniške s strani ZZZS. Sodišče je povsem nerazumno sledilo izpovedbi prič A.A. in B.B., ki sta po opravljenem telefonskem razgovoru pričakovali, da bo tožeča stranka prišla na delo (predvidoma 22. 2. 2013 in kasneje), saj navedeno v zadevi niti ni relevantno, pri čemer je sodišče tudi samo ugotovilo, da je bila tožeči stranki bolniška podaljšana do 1. 3. 2013. Pri tem je sodišče tudi povsem spregledalo, da so predstavniki tožene stranke sami zaključili telefonski pogovor, saj je na primer B.B. izpovedala „na koncu sem ji povedala, da naj pride na delo in sem razgovor prekinila“. Sodišče pa je tudi kršilo določbe postopka, saj v zadevi ni zaslišalo priče C.C. in D.D.. Zaslišanje prve je v zadevi bistveno, saj bi lahko izpovedala o telefonskih klicih, ki jih je opravila tožeča stranka, ki je toženo stranko klicala dvakrat dne 21. 3. 2013 in enkrat dne 22. 3. 2013, o navedenem pa bi sodišče lahko izvedlo tudi s pribavo podrobnega izpiska telefonskih klicev. Nadalje bi z zaslišanjem D.D. lahko ugotovilo, da je tožeča stranka toženo stranko obvestila o nezmožnosti za delo, kar bi potrdilo navedbe tožeče stranke. Sodišče je v postopku zaslišalo priči A.A. in B.B., pri čemer je obema pričama verjelo iz razloga prepričljivosti in skladnosti njunih izjav s tožečo stranko. Tožeča stranka pri tem dodaja, da izjave prič niso bile tako prepričljive in skladne, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Obe priči sta navedli, da sta s tožečo stranko govorili zgolj vsaka enkrat, pri čemer je nesporno tožeča stranka na številko (...) v obdobju od 21. 3. 2013 do 22. 3. 2013 klicala trikrat. Tako nista verjetni izpovedbi prič, saj je iz zapisnika telefonskih klicev razvidno, da je tožeča stranka glavno medicinsko sestro poklicala dne 21. 2. 2013 ob 14.25. uri, pri čemer je telefonski pogovor trajal 3:23 minut, pri čemer je tožeča stranka ponovno poklicala istega dne ob 14.31 uri. Tožeča stranka je dne 21. 3. 2013 dvakrat govorila s pričo A.A., pri čemer je slednja priča po lastnih navedbah tista, kateri je bilo potrebno javiti odsotnost. Celotni pogovor dne 21. 3. 2013 je trajal skoraj 10 minut, tako da ne gre verjeti priči A.A., da je bil pogovor izjemno kratek ter da je tožeča stranka govorila zgolj o dopustu. Tožeča stranka je toženo stranko nedvomno obvestila o razlogih za svojo odsotnost, kar bi moralo sodišče kot nesporno ugotoviti, pri tem pa tožena stranka razlogov ni želela sprejeti, zato je tožeča stranka dodatno predlagala koriščenje dopusta, navedeno pa je predstojnica zavrnila in pogovor prekinila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo in na njej tudi zaslišalo C.C., ter dopolnilno zaslišalo tožečo stranko in priči A.A. in B.B. ter v soglasju s strankama prebralo zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje ter listine, ki se v spisu nahajajo pod prilogami A1-A8 in B1-B50. 6. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče C.C., tajnice predstojnice B.B., saj je med strankama nesporno, da je tožeča stranka poklicala toženo stranko in govorila s tajnico C.C., ki je tožeči stranki pojasnila, da je predstojnica B.B. zasedena in da ji bo sporočila, da jo je tožeča stranka klicala. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem moža tožeče stranke, saj je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo dejansko stanje, iz zavrnjenih dokazov pa ne bi moglo ugotoviti dejanskega stanja, ki bi bilo relevantno za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

7. Tožena stranka je tožeči stranki dne 7. 3. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker je od 18. 2. 2013 dalje neopravičeno izostala z dela, to je več kot 5 dni zaporedoma, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, s čimer je huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Iz obrazložitve odpovedi izhaja: -da je imela tožeča stranka po odločbi ZZZS upravičeno bolniško odsotnost do 17. 2. 2013 in bi morala nastopiti delo z dne 18. 2. 2013; -da tožena stranka zaradi številnih bolniških odsotnosti zaposlenih v zdravstveni negi letnega dopusta tožeči stranki ni odobrila, o čemer je bila delavka obveščena tudi s telegramom z dne 21. 2. 2013, ter pozvana naj se nemudoma zglasi na delo; -da kljub pozivu delodajalca, delavka ni prišla na delo in o razlogih za svojo odsotnost ni obvestila delodajalca niti ni predložila dokazil, ki bi njeno odsotnost z dela opravičili; -da je bil delodajalec dne 28. 2. 2013 seznanjen z odločbo ZZZS, iz katere izhaja, da je delavka od 18. 2. 2013 do 1. 3. 2013 zmožna za delo s krajšim delovnim časom, po štiri ure dnevno, od 2. 3. 2013 dalje pa zmožna za delo kot invalid II. kategorije, izključno za delo z omejitvami po odločbi št. ... z dne 28. 6. 2011; -da je delavka več kot 5 dni zaporedoma izostala z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, kar je po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi; -da je delavka s svojim neopravičenim izostankom z dela kršila tudi temeljno zakonsko obveznost, da opravlja delo v obsegu in na način, kot se je s pogodbo o zaposlitvi delodajalcu zavezala; -da se delavka do vročitve izredne odpovedi ni vrnila na delo, zato ji je skladno z drugim odstavkom 111. člena ZDR delovno razmerje prenehalo s prvim dnem neopravičene odsotnosti z dela (A4).

8. Izredna odpoved tožeči stranki temelji na razlogih iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti) in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). Tožeči stranki je bil očitan tako neopravičen izostanek od 18. 2. 2013 dalje, kot tudi, da najmanj 5 dni zaporedoma ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila delodajalca, čeprav bi to morala in mogla storiti.

9. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje in dopolnjenega pred sodiščem druge stopnje izhaja: -da je bila tožeča stranka na podlagi odločbe ZZZS z dne 29. 1. 2013 od 18. 2. 2013 dalje sposobna za delo (B2); -da bi se tožeča stranka morala dne 18. 2. 2013 (v ponedeljek) zglasiti na delu, vendar tega ni storila, temveč je tega dne vložila pritožbo zoper odločbo ZZZS; -da je tožena stranka dne 21. 2. 2013 tožeči stranki posredovala telegram z vsebino, da ji je dne 17. 2. 2013 potekel bolniški stalež in da se od 18. 2. do 21. 2. 2013 ni zglasila na delu, kljub temu da ni imela odobrenega dopusta oz. odsotnosti, zato od nje pričakuje, da se nemudoma zglasi na delu; -da je tožeča stranka dne 21. 3. 2013 (v četrtek) poklicala predpostavljeno A.A. in ji povedala, da želi koristiti letni dopust. Ta ji je povedala, da ji sama letnega dopusta ne more odobriti, ker imajo v zdravstveni negi veliko bolniških odsotnosti in je dogovorjeno s predstojnico, da v tem času ne bo dopustov. Napotila jo je, da pokliče predstojnico B.B.; -predstojnica B.B. je povedala, da se telefonskega pogovora spominja zato, ker jo je tožeča stranka nadrla in ji dejala, kaj ji pošiljajo telegram ter da zahteva dopust. Pojasnila ji je, da ji dopusta ne more odobriti, ker so imeli na oddelku več bolniških odsotnosti in da pričakuje, da pride na delo. Pojasnila je, da je telegram tožeči stranki poslala iz razloga, ker so bili pri toženi stranki soočeni s situacijo, da so zaradi ostalih bolniških staležev nastale izredne razmere, zato letnega dopusta tožeči stranki ni bilo mogoče odobriti za nazaj; -tajnica predstojnice C.C. je pojasnila, da je tožeča stranka poklicala in želela govoriti s predstojnico. Ko jo je vprašala v zvezi s čim bi jo želela, ji je pojasnila, da v zvezi s koriščenjem letnega dopusta. Povedala ji je, da predstojnica ni dosegljiva, ker je v ambulanti in da ji bo sporočila, ko pride iz ambulante. Tožeča stranka se je s tem strinjala, ob pogovoru pa ji je omenila, da ima zdravstvene težave; -da je bila tožeča stranka več let v bolniškem staležu in je le občasno opravljala delo (le največ dva do tri tedne), nato pa bila ponovno v bolniškem staležu. 10. Glede na navedene dejanske ugotovitve bi tožeča stranka morala nastopiti delo v ponedeljek dne 18. 2. 2013, vendar na delo ni prišla, zato ji je tožena stranka dne 21. 2. 2013 poslala telegram in jo pozvala na delo. Tožeča stranka je tega dne poklicala svojo predpostavljeno A.A., C.C. in predstojnico B.B. in zahtevala koriščenje dopusta, češ da za delo ni sposobna, medtem ko sta ji predpostavljena in predstojnica odgovorili, da zahtevanega dopusta ne more koristiti, zaradi izrednih razmer pri toženi stranki.

11. ZDR v 3. alineji prvega odstavka 111. člena kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določa, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena podan, ker je tožeča stranka predstojnico prosila le za koriščenje letnega dopusta, v vlogah pa ni zatrjevala, da je o odsotnosti obvestila toženo stranko, temveč je le zatrjevala, da je nesposobna za delo. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključuje, da tožeči stranki, ki je že daljše časovno obdobje odsotna z dela zaradi psihiatričnih težav, ni mogoče očitati, da ni ni obvestila o razlogih svoje odsotnosti delodajalca. Tožeča stranka je v četrtek dne 21. 2. 2013 (to je četrti dan odsotnosti) poklicala svojo predpostavljeno, poklicala tajnico predstojnice in nato še predstojnico, in zatrjevala, da ni sposobna za delo, kaj ji sploh pošiljajo telegram in jo pozivajo na delo, ter zahtevala koriščenje letnega dopusta, torej obvestila delodajalca zakaj je na delo ne bo. Sodišče druge stopnje tako šteje, da razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ki se očita tožeči stranki, ni podan.

12. Drugo pa je vprašanje, ali je bila odsotnost tožeče stranke opravičena ali neopravičena. Po ugotovitvah sodišča prve in druge stopnje je tožeča stranka zaprosila za izrabo letnega dopusta dne 21. 2. 2013 in sicer za nazaj od 18. 2. 2013 dalje, vendar ji izraba dopusta ni bila odobrena z obrazložitvijo, da ji za zahtevano obdobje dopusta ni mogoče odobriti zaradi nujnih potreb delovnega procesa, saj je bila tožena stranka v izrednih razmerah (oddelek za novo gripo) in številnih bolniških odsotnosti.

13. ZDR-A, ki je veljal v spornem obdobju, je v drugem odstavku 8. člena določal, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog. Tožena stranka je to storila. V obravnavani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 3. 2013 je navedeno, da je podana zaradi kršitev pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker je tožeča stranka od 18. 2. 2013 dalje neopravičeno izostala z dela in je s tem huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot tudi, da več kot 5 dni zaporedoma o svojih razlogih za odsotnost ni obvestila delodajalca. Iz celotne obrazložitve odpovedi povsem jasno izhaja, da tožena stranka ne očita tožeči stranki zgolj tega, da je ni obvestila o razlogih za odsotnost, temveč tudi in predvsem to, da je od 18. 2. 2013 dalje neprekinjeno izostala z dela in zato ni imela opravičenega razloga.

14. Tožeči stranki je bolniški stalež potekel dne 17. 2. 2013 in 18. 2. 2013 bi morala nastopiti delo. Tožeča stranka se kljub pozivu delodajalca na delo ni zglasila, čeprav je vedela, da nima opravičene odsotnosti z dela. Res se je tožeča stranka zoper odločbo dne 18. 2. 2013 pritožila, vendar je bilo z odločbo z dne 27. 2. 2013 odločeno, da je tožeča stranka od 18. 2. 2013 do 1. 3. 2013 zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, od 2. 3. 2013 dalje pa je zmožna za delo z omejitvami po odločbi ZPIZ z dne 28. 6. 2011. Tožeča stranka na delo ni prišla niti po prejemu odločbe ZZZS z dne 27. 2. 2013. 15. Prisotnost na delu je del poglavitne delavčeve dolžnosti opravljanja dela, po kateri mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu (prvi odstavek 34. člena ZDR). Zakon na ta način varuje pravico in interes delodajalca, da lahko realno predvidi in organizira delovni proces ter ga v primeru ovir na strani delavca ustrezno prilagodi. V kolikor delavec na delo ne prihaja, čeprav zato nima opravičljivega razloga, to nedvomno predstavlja hujšo kršitev pogodbenih obveznosti in obveznosti iz delovnega razmerja v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR. Ker tožeči stranki tudi naknadno odsotnost z dela zaradi bolezni ni bila priznana, so bili podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ki kot razlog za izredno odpoved določa delavčevo naklepno ali hudo malomarno ravnanje, s katerim huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Redno prihajanje na delo v skladu z navodili delodajalca namreč pomeni eno temeljnih obveznosti delavca.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podan tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 110. člena ZDR in sicer okoliščine in razlogi, zaradi katerih nadaljevanje dela tožeče stranke do izteka odpovednega roka ni mogoče. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navajala, da je tožečo stranko že večkrat ustno in pisno opozarjala na kršitve njenih pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostajanja z dela in ker ni obveščala delodajalca o razlogih za svojo odsotnost, kakor tudi, da je s svojim ravnanjem motila delovni proces in toženi stranki povzročala težave pri organizaciji dela (pri načrtovanju dela, nadomeščanju in razpisovanju kadra na področju zdravstvene nege), kar tožeča stranka ni prerekala. Predpostavljena A.A. je na pritožbeni obravnavi povedala, da je tožeča stranka večkrat zaprosila za koriščenje dopusta in vedno je bilo njeni prošnji ugodeno, odobrili so ji tudi izredni dopust in neplačano odsotnost. V spornem primeru je bilo prvič, ko ji dopusta za nazaj niso mogli odobriti. Toleriranje nepravilnih ravnanj delavca ne pomeni, da delodajalec tega ne sme prekiniti, zlasti če ravnanje delavca količinsko in kakovostno preseže mejo tolerance ali je imelo dosedanje toleriranje celo negativne posledice. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZDR ne nalaga delodajalcu, da bi moral že v pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložiti tudi dodatne pogoje za zakonitost izredne odpovedi, to je, da glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni mogoče. Navedene okoliščine lahko delodajalec v sporu zakonitosti izredne odpovedi dokazuje tudi pred sodiščem(1) , kar je tožena stranka tudi storila.

17. Dejstvo neopravičene odsotnosti z dela pa je pomembno za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj v tem primeru delavcu preneha pogodba o zaposlitvi z dnem vročitve izredne odpovedi delavcu. V konkretnem primeru je bila izredna odpoved tožeči stranki vročena dne 7. 3. 2013, kot je sama navedla v tožbi, zato ji je tožena stranka nepravilno zaključila delovno razmerje s prvim dnem neopravičene odsotnosti z dela (z dne 18. 2. 2013). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo delovno razmerje od 18. 2. 2013 do 7. 3. 2013 (ko ji je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi) ter toženi stranki naložilo, da tožečo stranko za to obdobje prijavi v obvezno zdravstveno zavarovanje ter ji za to obdobje prizna vse pravice iz delovnega razmerja in ji obračuna in izplača plače in druge prejemke, kakor da bi delala.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (1. alineja 358. člena ZPP). V ostalem delu pa je na podlagi 353. člena ZPP, ob ugotovitvi, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Zaradi delne spremembe sodbe se ni spremenil uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu. Tožeča stranka je uveljavljala nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem zahtevkom ni uspela, uspela je le z datumom prenehanja delovnega razmerja, to pa ne spremeni uspeh strank v postopku. Tožeča stranka zato sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Podobna stališča je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sklepu opr. št. VIII Ips 278/2008 z dne 19. 10. 2009 in opr. št. VIII Ips 284/2008 z dne 15. 12. 2009.