Jedro

v skladu s prvim odstavkom 126a. člena ZDavP-2 ne glede na določbe o absolutnem zastaranju pravice do odmere in izterjave davčne obveznosti (vsebovane v petem odstavku 126. člena ZDavP-2) davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika ugodilo ter izvršilni postopek ustavilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja (I. točka izreka). Odločilo je, da dolžnik sam krije svoje stroške, nastale z vložitvijo ugovora, stroški upnice pa se krijejo iz proračuna (II. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev se pravočasno pritožujeta upnica in dolžnik. Upnica prvostopni sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov s primarnim pritožbenim predlogom na njegovo spremembo v smeri zavrnitve ugovora dolžnika. Po njenem prepričanju je napačen prvostopni zaključek, da je upničina terjatev absolutno zastarala. Davčnemu zavezancu (dolžniku) je bil namreč z odločbo davčnega organa z dne 8. 3. 1999 odmerjen prometni davek ter taksa za obremenjevanje okolja v skupni višini 20,025.525,43 EUR za leta 1997 in 1998. Odločba je postala izvršljiva 14. 4. 1999, nato pa je bila v pritožbenem postopku prvotna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek, v katerem je bila izdana odločba dne 22. 7. 2003, ki je postala izvršljiva 20. 9. 2003. Šele z njo je bila dokončno ugotovljena višina neporavnanih davčnih obveznosti. Nepravilno naj bi bilo zato stališče sodišča prve stopnje, da je zastaranje predmetne obveznosti pričelo teči že 1. 1. 1999, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da so bile navedene obveznosti odmerjene z odločbo davčnega organa, gre torej za odmerno odločbo, izdano v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora dne 8. 3. 1999, ki je zaradi koriščenja pravnega varstva postala pravnomočna šele v letu 2003. Upnica izpostavlja, da je potrebno ločiti med ureditvijo zastaranja odmere in zastaranja izterjave neporavnanih davčnih obveznosti. Pri ugotavljanju zastaranja pravice do izterjave davka je po prepričanju pritožnice bistvenega pomena, kdaj je bilo potrebno davek plačati, to pa je takrat, ko je ugotovljeno, kakšna je višina obveznosti za plačilo davka, le-ta pa je bila v obravnavani zadevi ugotovljena šele z odločbo z dne 22. 7. 2003. Po odločbi, izdani leta 2003, bi bilo potrebno davčno obveznost poravnati v istem letu in ne pred tem letom, zato po prepričanju upnice absolutno zastaranje še ni nastopilo. Upnica opozarja še na določbo 126a. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDavP-2), v skladu s katero davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremično premoženje. Ker je bila predmetna obveznost zavarovana na nepremičnem premoženju, ki je predmet tega izvršilnega postopka, zanjo pa je bila dovoljena izvršba s sklepom z dne 20. 5. 2009, po prepričanju pritožnice ni mogla zastarati. Upnica priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik s svojo pravočasno po pooblaščencu vloženo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija II. točko prvostopnega sklepa oz. njen del, v katerem je bilo odločeno, da sam krije svoje stroške ugovora. Izpostavlja, da je bila vložitev ugovora potrebna in utemeljena, saj v kolikor ga ne bi vložil, bi ne glede na ugovor zastaranja sklep zoper dolžnika postal pravnomočen za znesek 14,184.485,80 EUR, saj v civilnopravnih razmerjih sodišče ne pazi na zastaranje po uradni dolžnosti, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Sicer pa naj predlog za izvršbo že ob njegovi vložitvi ne bi bil utemeljen, saj je takrat terjatev upnice v pretežnem delu že zastarala. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopnega sklepa v smeri pritožbenih navedb oz. podrejeno njegovo razveljavitev ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve ob smiselni uporabi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je bilo v izpodbijanem sklepu zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče druge stopnje pa glede na okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, kar narekuje razveljavitev izpodbijanega prvostopnega sklepa.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje med drugim odločalo o v okviru dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi podanem ugovoru zastaranja davčne obveznosti, ki je predmet izterjave v obravnavanem izvršilnem postopku. Ob tem pa je povsem spregledalo, kar sicer šele v pritožbi izpostavlja tudi upnica, da namreč v skladu s prvim odstavkom 126a. člena ZDavP-2 ne glede na določbe o absolutnem zastaranju pravice do odmere in izterjave davčne obveznosti (vsebovane v petem odstavku 126. člena ZDavP-2) davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino. Gre sicer za relativno novo določbo ZDavP-2 (uveljavljeno z novelo ZDavP-2B (Ur. l. RS št. 110/2009 z dne 29. 12. 2009), vendar pa smiselno enako pravilo vsebujejo tudi splošne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o zastaranju zavarovanih terjatev. V skladu s 343. členom OZ se namreč lahko upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavo ali s hipoteko, po preteku časa zastaranja poplača le iz obremenjene stvari, če jo ima v rokah ali če je njegova pravica vpisana v javni knjigi, kar pa ne velja za zastarane terjatve za obresti in druge občasne dajatve, ki se ne morejo poplačati niti iz obremenjene stvari. Tudi v tej luči bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi ugovor zastaranja upničine terjatve.

7. V obravnavani zadevi je bila zaradi izterjave obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, ki so prihodek državnega proračuna, predlagana izvršba na dolžnikovi nepremičnini parc. št. ... in ..., pripisani pri vl. št. ... k.o. ..., čemur je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi z dne 20. 5. 2009 tudi sledilo. Iz zemljiškoknjižnih podatkov za navedeni nepremičnini (list. št. 8 – 15 spisa) izhaja, da je v bremenskem listu pod zap. št. 5 na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v ..., opr. št. Z ... z dne 7. 9. 2004 v korist upnice Republike Slovenije vpisana skupna hipoteka za znesek glavnice 7.124.921.458,67 SIT (29,731.770,40 EUR), pod zap. št. 6 pa je v korist iste upnice na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v ... z dne 11. 1. 2005, opr. št. Z ... vknjižena zastavna pravica za denarno terjatev 22.906,00 SIT (95,59 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2004 do plačila.

8. Ker po že zgoraj obrazloženem po davčnih predpisih davčna obveznost ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino (oz. se lahko tudi po splošnih določbah OZ upnik z zastavo ali s hipoteko zavarovane terjatve, čeprav je le-ta zastarala, poplača iz obremenjene stvari, če je njegova pravica vpisana v javni knjigi), se v obravnavani zadevi kot pomembna okoliščina pri odločanju o utemeljenosti ugovora zastaranja kot oviri za izterjavo navedene terjatve pojavi vprašanje zavarovanosti izterjevane terjatve s hipoteko. Iz že navedenih zemljiškoknjižnih podatkov (za katere v skladu s 6. členom ZZK-1 velja publicitetni učinek vpisov – šteje se, da je vpisana pravica oz. pravno dejstvo vsakomur znano) izhaja, da sta bili v korist upnice vknjiženi kar dve hipoteki, ena od njiju za zavarovanje več kot enkrat višje terjatve, kot se izterjuje v obravnavani zadevi, zato bi moralo sodišče prve stopnje navedene okoliščine ob pravilni uporabi materialnega prava (126a. člena ZDavP-2 in 343. člena OZ) upoštevati pri presoji ugovora zastaranja. Ker prvostopno sodišče tega ni storilo, ni raziskalo, ali je izterjevana terjatev morebiti zajeta v s hipoteko zavarovani terjatvi, kot to sicer šele v pritožbi smiselno izpostavlja upnica. Tako je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tej smeri nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je upoštevaje naravo stvari in okoliščine primera ob smiselni uporabi 355. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom ZIZ narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, ki naj postopek dopolni s podrobnejšo preučitvijo navedenih okoliščin. Za to si bo moralo prvostopno sodišče pridobiti listine, ki so bile podlaga za izpostavljena zemljiškoknjižna vpisa, ter presoditi, ali se navedene terjatve vsaj delno pokrivajo (pri tem pa tudi upoštevati, da izterjevana terjatev glede na navedbe strank izvira iz davčnih obveznosti, nastalih v letih 1997 in 1998, ter da je bila zanjo že enkrat prej – v letu 1999 izdana odmerna odločba, ki je po navedbah upnika v pritožbi postala izvršljiva 14. 4. 1999, vendar je bila kasneje odpravljena in nato nadomeščena z odločbo z dne 22. 7. 2003, izvršljivo 20. 9. 2003). Nato bo potrebno ponovno odločiti o utemeljenosti ugovora zastaranja (saj bo to ne glede na morebitno odločitev o zavarovanosti terjatve s hipoteko pomembno vsaj pri odločitvi glede izterjevanih zamudnih obresti).

9. Sodišče druge stopnje le še pripominja, naj sodišče prve stopnje pri ponovni presoji ugovora zastaranja izpostavljene okoliščine o času izvora izterjevane terjatve upošteva pri uporabi zakonskih določb o zastaranju, predvsem drugega odstavka 96. člena v času izdaje odmernih odločb veljavnega Zakona o davčnem postopku (ZdavP, Ur. l. RS št. 18/1996 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami), v skladu s katerim pravica do izterjave davka, obresti ter stroškov prisilne izterjave zastara v 5 letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati, v zvezi s petim odstavkom 97. člena istega zakona, da zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič pričelo teči (absolutno zastaranje). Ob tem sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost prvostopnega stališča, da je v obravnavani zadevi za vprašanje poteka objektivnega zastaralnega roka mogoče uporabiti določbe ZDavP-2 (glede na to, da v času začetka uporabe tega predpisa, s 1. 1. 2007, izterjevana terjatev še ni absolutno zastarala, kakor tudi upoštevaje 418. člen navedenega zakona). Pri tem pa je opozoriti na tretji odstavek 125. člena tega zakona, v skladu s katerim v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe, v zvezi s petim odstavkom 126. člena istega zakona, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič pričelo teči. Po mnenju sodišča druge stopnje pa je pri vprašanju prvega začetka teka zastaralnega roka potrebno upoštevati še določbo 87. člena ZDavP-2 (enako: 20. člen ZDavP), da pritožba načeloma ne zadrži izvršitve odmerne odločbe (pri čemer pa lahko davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži davčno izvršbo, če oceni možni uspeh pritožbe) v povezavi z omenjenimi navedbami strank o izvršljivosti odločbe, s katero je bil za davčne obveznosti iz let 1997 in 1998 prvič odmerjen sedaj izterjevani davek.

10. Odločitev o razveljavitvi izpodbijanega sklepa v odločitvi o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev njegovega stroškovnega dela (II. odstavek izreka prvostopnega sklepa), s čimer je bilo smiselno ugodeno tudi dolžnikovi pritožbi, ne da bi se dejansko presojala njena utemeljenost. 11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.