Jedro

Kolikor pritožba meni, da tožeča stranka nekaterih trditev in dokaznih listin, ki jih je podala in predložila tožena stranka, ni prerekala in da bi jih sodišče prve stopnje moralo šteti kot resnične, pa jih ni, pa takšen pritožbeni očitek pomeni ali očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe ali pa zmotne ugotovitve dejanskega stanja, oba pritožbena razloga pa sta v sporu majhne vrednosti nedovoljena pritožbena razloga.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je pogodbeno razmerje med pravdnima strankam prenehalo, ker je tožeča stranka bila prisiljena odstopiti od pogodbe, kar je bistveno v sporni zadevi, zgolj pravna kvalifikacija pa na takšen pravilni zaključek ne vpliva. Sodišče prve stopnje bi moralo zaključiti, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe, ker je postala izpolnitev obveznosti tožene stranke nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja tožena stranka (izsiljevanje) (določba tretjega odstavka 117. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) II Pg 200/2019 z dne 23. 10. 2019 izreklo: ″Zaradi delnega umika se postopek ustavi za izročitev: - poslovnih pogodb, katere je tožeča stranka sklenila v letu 2015, 2016, 2017 in 2018, - vseh listin, potrdil, dovoljenj, ki se nanašajo na poslovanje tožeče stranke, - prejetih računov tožeče stranke za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, - izdanih računov tožeče stranke za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, - prejetih gotovinskih računov za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, - bančnih izpiskov tožeče stranke za leto 2015, 2016, 2017 in 2018, - kompenzacij, cesijskih pogodb in asignacijskih pogodb, katere je tožeča stranka sklenila v letih 2015, 2016, 2017 in 2018,-davčnih evidenc za DDV (knjige prejetih in izdanih računov) za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, - obračunov plač (obračunski listi, kumulative, temeljnice) za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, - potnih nalogov za voznike za leto 2017, - dokumentacije za zaposlene pri tožeči stranki (obrazci M1, M2, pogodbe o zaposlitvi, prenehanje pogodb o zaposlitvi, delovna dovoljenja) za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, - bruto bilance za leto 2018.″ ″I. Tožena stranka L d.o.o., ki jo zastopa A. A., odvetnica v Ž., je dolžna tožeči stranki S. d.o.o., Ljubljana, izročiti poslovno računovodsko listinsko dokumentacijo tožeče stranke, in sicer: - potne naloge za voznike za leta 2015, 2016 in 2018,- izpise obračuna dnevnic po državah za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, - register osnovnih sredstev (obračun amortizacije, popisni list osnovnih sredstev) za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, - dokumentacijo za zaposlene pri tožeči stranki (zdravniška spričevala, potrdila o varnosti pri delu) za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, - bruto bilance za leta 2015, 2016 in 2017, - analitiko kupcev in dobaviteljev za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, - analitiko kontov iz bruto bilance za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, - izpise dnevnika knjiženja za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.159,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 02. 2019, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nastalo škodo v znesku 876,74 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 04. 2019, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe, v presežku, in sicer za znesek 20,76 EUR pa se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.036,56 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.″

2. Zoper sodbo je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne in obveže tožečo stranko na plačilo stroškov pravdnega postopka in stroškov pritožbe.

3. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

Postopek pred sodiščem prve stopnje

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je tožeča stranka v tožbi navajala, da je z toženo stranko v letu 2015 sklenila pogodbo o računovodenju, na podlagi katere je tožena stranka za tožečo stranko opravljala računovodske storitve; (-) da je tožeča stranka pri toženi stranki večkrat zasledila napake pri opravljanju njenega dela, zato ji je konec septembra 2018 predlagala sporazumno prekinitev pogodbe, s katero se je tožena stranka strinjala in dogovorili sta se, da bo pogodba prenehala 31. 12. 2018, tožena stranka pa se je za tožečo stranko še zavezala pripraviti letno poročilo družbe S. d. o. o. za leto 2018 in ga v primernem roku izročiti direktorju tožeče stranke in za to storitev je tožena stranka tožeči stranki izstavila račun št. 18-360-000109, ki vsebuje strošek priprave letnega poročila gospodarske družbe in pripravo obračuna davka, le tega je tožeča stranka plačala dne 12. 2. 2019; (-) da je tožeča stranka v tožbi še navajala, da je z dnem 1. 1. 2019 sklenila novo pogodbo o vodenju poslovnih knjig z družbo D. d. o. o., .Ljubljana, katero jo je pooblastila za poslovanje preko portala eDavki in eVem; (-) da je tožeča stranka po svojem direktorju L. S. ob koncu meseca januarja 2019 preko mobilnega telefona začela poizvedovati, kdaj bo pripravljeno letno poročilo in kdaj lahko prevzame svojo poslovno računovodsko dokumentacijo, ki je bila zaradi opravljanja poslov računovodenja v posesti tožene stranke, rok za oddajo letnih poročil pri AJPES je 1. 4. 2019, pa tudi novi računovodja tožeče stranke je potreboval računovodske podatke za otvoritveno stanje; (-) da je D. D. (takratna prokuristka tožene stranke) tožeči stranki zagotovila, da bo letno poročilo končano v začetku meseca februarja 2019, zato je direktor tožeče stranke dne 12. 2. 2019 kontaktiral toženo stranko, ta pa je rok izdelave letnega poročila in izročitve dokumentacije prestavila na konec meseca februarja, nato po klicu 26. 2. 2019 na začetek meseca marca 2019 in po ponovnem klicu dne 6. 3. 2019 na konec meseca marca 2019 in po več opravljenih klicih konec meseca marca, je tožena stranka nato zagotovila, da bo dokumentacija pripravljena dne 28. 3. 2019; (-) da je nato D. D. 28. 3. 2019 ob 21.35 uri poklicala direktorja tožeče stranke in mu sporočila, da je letno poročilo družbe za leto 2018 pripravljeno, in sicer da sta pripravljeni dve verziji- po prvi naj bi bil dobiček družbe med 11.000,00 EUR in 15.000,00 EUR, na podlagi katerega bi bilo potrebno plačati cca. 2.000,00 EUR davka od dobička, po drugi pa naj bi bil izkazan dobiček v višini 115.000,00 EUR, na podlagi katerega bi bilo potrebno plačati 52.000,00 EUR davka od dobička, mesečna akontacija davka za leto 2019 bi pa znašala 4.200,00 EUR , hkrati pa direktorju tožeče stranke povedala, da mu v izogib oddaje letnega poročila s prikazanim dobičkom v višini 115.000,00 EUR predlaga, da s toženo stranko sklene novo pogodbo o računovodenju za dobo dveh let, brez možnosti prekinitve, bodisi toženi stranki oziroma njeni prokuristki plača znesek v višini 10.000,00 EUR in tožeči stranki dala čas za razmislek o ponujenih opcijah najkasneje do 29. 3. 2019 do 9.00 ure, pri čemer je pojasnila, da bo, v kolikor ena izmed ponujenih opcij ne bo sprejeta, na AJPES oddala letno poročilo za leto 2018, s prikazanim dobičkom družbe S. d. o. o., v višini 115.000,00 EUR; (-) da je direktor tožeče stranke zato v jutranjih urah 29. 3. 2019 preklical vsa pooblastila, ki jih je imela tožena stranka za tožečo stranko pri portalih eDavki in eVem ter pristojne organe obvestil o nastali situaciji in se istega dne okoli 11.00 ure skupaj s svojim novim računovodjem Tesič Predragom osebno zglasil v poslovnih prostorih tožene stranke, vse z namenom prevzema poslovno računovodske dokumentacije in prokuristki pojasnil, kaj je razlog njegovega prihoda in jo pozval, da mu izroči vso poslovno računovodsko dokumentacijo ter obe verziji pripravljenih letnih poročil za leto 2018 za družbo S. d. o. o.; (-) da je prokuristka izročitev dokumentacije najprej odklonila, nato privolila, da jo izroči, vendar brez računovodskega dela; (-) da je direktor tožeče stranke nato na kraj dogodka poklical policijo, vendar pa prokuristka ni želela sodelovati, zaklenila se je v poslovne prostore in prekinila komunikacijo s tožečo stranko, zato je direktor tožeče stranke istega dne ob 12.37 uri pri PP Šentjur naznanil storitev kaznivega dejanja prokuristke tožene stranke; (-) da tožena stranka kljub prisotnosti policije, tožeči stranki 29. 3. 2019 ni predala dokumentacije in dne 1. 4. 2019 je zato tožeča stranka ponovno preko e- maila toženo stranko pozvala, da ji istega dne ob 18.00 uri omogoči prevzem vse poslovno računovodske dokumentacije in se je zato direktor tožeče stranke skupaj s Tesič Predragom ob napovedanem terminu ponovno zglasil na poslovnem naslovu tožene stranke, vendar na trkanje in klice ni dobil odgovora; (-) da je 2. 4. 2019 direktor tožeče stranke ob 13.01 prejel e- mail prokuristke tožene stranke, da naj sporoči datum in uro prevzema dokumentacije in direktor tožeče stranke je odgovoril, da bo prišel po dokumentacijo med 17.00 in 18.00 uro, zato se je direktor tožeče stranke ob prisotnosti računovodje Tešič Predraga in policistov PP Šentjur ponovno zglasil na poslovnem naslovu tožene stranke, dokumentacija pa ni bila predana, saj prokuristka le te ni želela izročiti ob prisotnosti tretjih oseb; (-) da je pravna podlaga za posedovanje in razpolaganje s poslovno računovodsko dokumentacijo prenehala 29. 3. 2019, ko se je iztekel med pravdnima strankama dogovorjeni rok za predajo letnega poročila tožene stranke za leto 2018 in poslovno računovodska dokumentacija predstavlja poslovne pogodbe, katere je tožeča stranka sklenila v letih 2015, 2016, 2017 in 2018, vse listine, potrdila, dovoljenja, ki se nanašajo na poslovanje tožeče stranke, prejete račune tožeče stranke za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, izdane račune tožeče stranke za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, prejete gotovinske račune za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, bančne izpiske tožeče stranke za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, kompenzacije, cesijske pogodbe in asignacijske pogodbe, katere je tožeča stranka sklenila v letih 2015, 2016, 2017 in 2018, davčne evidence za DDV (knjige prejetih in izdanih računov) za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, obračune plač (obračunski listi, kumulative, temeljnice) za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, potne naloge za voznike za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, izpise obračuna dnevnic po državah za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, register osnovnih sredstev (obračun amortizacije, popisni list osnovnih sredstev) za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, dokumentacijo za zaposlene pri tožeči stranki (obrazci M1, M2, pogodbe o zaposlitvi, prenehanje pogodb o zaposlitvi, delovna dovoljenja, zdravniška spričevala, potrdila o varnosti pri delu) za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, bruto bilance za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, analitike kupcev in dobaviteljev za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, analitike kontov iz bruto bilance za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, izpise dnevnika knjiženja za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, vsa dokumentacija je last tožeče stranke in je nujno potrebna za njeno redno poslovanje kot tudi za pripravo otvoritvenega računovodskega stanja, zato jo je tožena stranka dolžna vrniti; (-) tožeča stranka je še navajala, , da je toženi stranki dne 12. 2. 2019 plačala znesek v višini 1.159,00 EUR, in sicer kot predplačilo za pripravo letnega poročila za leto 2018 in upoštevajoč zakonske določbe in dejstvo, da se je rok za predložitev letnih poročil za leto 2018 že iztekel z dnem 1. 4. 2019 in da tožena stranka do dogovorjenega roka 29. 3. 2019 in tudi do zakonsko določenega roka, direktorju tožeče stranke ni izročila letnega poročila za leto in obračuna davka od dohodka pravnih oseb za 2018 družbe S. d. o. o., je pogodbeno razmerje pravdnih stranke glede sestave letnega poročila in DDPO za leto 2018 razvezano po samem zakonu; (-) tožeča stranka zahteva vračilo plačnega zneska v višini 1.159,00 EUR iz naslova plačanega predplačila za izdelavo letnega poročila in DDPO družbe S. d. o. o. za leto 2018, zahteva izročitev poslovno računovodske dokumentacije in odškodnino za materialno škodo v višini 897,50 EUR, in sicer iz naslova potnih stroškov na relaciji Ljubljana - Šentjur - Ljubljana, dne 29. 3. 2019, po nalogu za službeno potovanje, št. 3/2019 v znesku 75,50 EUR, potnih stroškov na relaciji Ljubljana - Šentjur - Ljubljana, dne 01. 04. 2019, po nalogu za službeno potovanje, št. 4/2019 v znesku 75,50 EUR, potnih stroškov na relaciji Ljubljana-Šentjur-Ljubljana, dne 2. 4. 2019, po nalogu za službeno potovanje, št. 5/2019 v znesku 75,50 EUR in stroškov za izvajanje strokovnega nadzora s svetovanjem in stroškov odhoda v Šentjur pooblaščenega računovodje, po računu D. d. o. o, št. 126/2019 z dne 5. 4. 2019 v znesku 671,00 EUR; (-) da je tožena stranka navajala, da poslovne dokumentacije nima, ker jo je 6. 4. 2019 predala PP Šentjur; (-) da ji je tožena stranka pojasnila, da je bilo letno poročilo za družbo S. d. o. o. pravočasno oddano in da je L. S. gospe D. D. poslal SMS, da je po e- mailu dostavil izpiske in isti dan je preklical pooblastilo, zaradi česar tožena stranka na AJPES-u in FURS-u ni mogla oddati letnega poročila, ki je bilo izdelano in pripravljeno, da pa ga je 1. 4. 2019 oddala pod registrirano podjetje L. d. o. o in da je bila bilanca tožeče stranke pravočasno oddana in izdelana že v marcu, iz dopisa FURS izhaja dokazilo o vložitvi dne 1. 4. 2019 ob 21:13:45, prav tako pa so bili pravočasno oddani davki; (-) da tožeča stranka ni odpovedala pogodbe, kot trdi in nasprotovala je tudi vtoževanemu znesku 897,50 EUR; (-) da je tožeča stranka pojasnila, da je bila pogodba o računovodenju med pravdnima strankama sporazumno razvezana na dan 31. 12. 2018 in da je zaradi izsiljevanja tožene stranke dne 28. 3. 2019 odstopila od pogodbe za izdelavo in oddajo letnih poročil za leto 2018 ter toženi stranki tudi preklicala vsa pooblastila, in sicer dne 29. 3. 2019 in tožena stranka posledično ni izkazovala pravnega temelja za posedovanje dokumentacije in jo je zato tožeča stranka po odstopu od pogodbe pričela pozivati k predaji dokumentacije, prav tako pa ni imela več pooblastil za oddajo letnega poročila za tožečo stranko in to, da je tožena stranka oddala letno poročilo, DDPO in bruto bilanco pod registrirano podjetje L. d. o. o., brez soglasja, potrditve pravilnosti ter podpisa s strani tožeče stranke, ne predstavlja izpolnitve pogodbene obveznosti; Procesne okoliščine v postopku

7. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 17. 6. 2019 delno umaknila tožbo za izročitev poslovno računovodske dokumentacije, in sicer v delu za izročitev poslovnih pogodb, katere je tožeča stranka sklenila v letu 2015, 2016, 2017 in 2018, vseh listin, potrdil, dovoljenj, ki se nanašajo na poslovanje tožeče stranke, prejetih računov tožeče stranke za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, izdanih računov tožeče stranke za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, prejetih gotovinskih računov za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, bančnih izpiskov tožeče stranke za leto 2015, 2016, 2017 in 2018, kompenzacij, cesijskih pogodb in asignacijskih pogodb, katere je tožeča stranka sklenila v letih 2015, 2016, 2017 in 2018, davčnih evidenc za DDV (knjige prejetih in izdanih računov) za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, obračunov plač (obračunski listi, kumulative, temeljnice) za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, potnih nalogov za voznike za leto 2017, dokumentacije za zaposlene pri tožeči stranki (obrazci Ml, M2, pogodbe o zaposlitvi, prenehanje pogodb o zaposlitvi, delovna dovoljenja) za leta 2015, 2016, 2017 in 2018, bruto bilance za leto 2018. Tožena stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 28. 6. 2019 dala soglasje k umiku tožbe. Sodišče je zato zaključilo, da so, upoštevaje drugi odstavek 188. člena ZPP, podani vsi pogoji za delni umik in tako izdalo sklep o delni ustavitvi postopka.

Presoja sodišča prve stopnje

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje in presodilo: (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da sta v letu 2015 sklenili pogodbo o računovodenju, na podlagi katere je tožena stranka za tožečo stranko opravljala računovodske storitve, da se je tožena stranka za tožečo stranko zavezala pripraviti letno poročilo za leto 2018 (računovodski izkazi z obračunom davka od dohodkov pravnih oseb - DDPO) in da je v okviru tega poslovanja tožena stranka razpolagala s poslovno računovodsko dokumentacijo tožeče stranke; (-) da ni sporno, da je tožeča stranka plačala toženi stranki po računu št. 18-360-000109 z dne 31. 12. 2018 kot predplačilo za pripravo letnega poročila za leto 2018 v višini 1.159,00 EUR; (-) da je med pravdnima strankama bilo dogovorjeno, da z letom 2019 več ne bosta poslovno sodelovali, da pa bo tožena stranka za tožečo stranko vseeno pripravila in oddala bilanco za leto 2018;(-) da je tožena stranka z izdelavo letnega poročila nenehno zavlačevala in da ga dne 28. 3. 2019 ni izročila, nato pa izročitev letnega poročila pogojevala s tem, da bi morala tožeča stranka z njo skleniti pogodbo o nadaljnjem poslovnem sodelovanju oziroma proti plačilu 10.000,00 EUR, da je tožeča stranka toženi stranki zato preklicala vsa pooblastila dne 29. 3. 2019; (-) da je bilo s strani tožeče stranke toženi stranki pooblastilo preklicano 29. 3. 2019 ob 9.13 uri pri AJPES-u, če pa pooblastilo ni aktivno, se ne more oddati letno poročilo za stranko; (-) da je letno poročilo za tožečo stranko za leto 2018 oddala družba, s katero je tožeča stranka sklenila pogodbo za opravljanje računovodskih storitev od leta 2091 dalje, res šele proti koncu junija 2019; (-) da tožena stranka letnega poročila ni izdelala pravočasno in je z njim zavlačevala, nato pa ji je 29. 3. 2019 bilo preklicano pooblastilo in bi oddaja letnega poročila 1.4.2019, če bi to še bilo mogoče, bila po prenehanju pogodbe; (-) da je skladno z določbo 111. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da če je pogodba razvezana in je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala, tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.159,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila, to je od 12. 2. 2019 v skladu z 299. členom v zvezi s 378. členom OZ; (-) da tožena stranka policiji ni predala vso dokumentacijo, ki jo je imela za tožečo stranko, kar izhaja iz njene izpovedbe, da ne ve zakaj bi delala uslugo tožeči stranki in ji naredila še dodaten ″print" dokumentacije iz računalnika, zato je utemeljen tudi skrčeni tožbeni zahtevek na izročitev poslovne dokumentacije; (-) da je utemeljen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 876,74 EUR, ker so ti stroški nastali iz razloga, ker je direktor tožeče stranke skupaj s Predragom Tesićem moral trikrat v Šentjur po svojo poslovno dokumentacijo, pa je še ni dobil, saj je tožena stranka ni hotela izročiti , Predrag Tesić pa še enkrat dodatno, družba Litera d.o.o. pa je tožeči stranki še strokovno pomagala in izdala tožeči stranki račun v znesku 671,00 EUR ; (-) za vtoževani znesek 20,76 EUR je tožbeni zahtevek zavrnjen; Odločitev pritožbenega sodišča

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člen ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

10. Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., ,6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje v delu, kolikor jo izpodbija pritožba (prvi odstavek 350. člena ZPP).

11. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče glede na to, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, vezano je na dejansko stanje tako in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Pritožba očita: - da sodišče prve stopnje povzema izpovedbe stranke, direktorja L. S. in D. D. in njun razgovor dne 28. 3. 2019 in da je nekritično sledilo le tožeči stranki. - da ni dokaza v spisu, da bi morala biti bilanca izdelana 28. 3. 2019 , - da se dokazno ni opredelilo do dokazov tožene stranke, ki jih tožeča stranka niti ni prerekala: to so telefonski klici, ki so bili: 7. 1. 2019, 18. 1. 2019 3x, 19. 1. 2019, kar je bil zadnji klic v tem mesecu, nato so potekali: 21. 3. je bil zabeležen zgrešen klic, nato 22. 3., ko je gospod L. S. sporočil davek. 27. 3. 2019 je poslal SMS, da je po mailu dostavil izpiske in isti dan je preklical pooblastilo, o čemer pristojne delavke tožene stranke ni obvestil, da je nato skušala D. D. z gospodom L. s. govoriti 27. 3. v večernem času, pa na klic ni bilo odgovora, da prav tako ni bilo dogovora na klice 28. 3., tudi na klic ob 9:34 uri se ni javil in da teh trditev tožeča stranka niti ni prerekala, jim nasprotovala, zato se štejejo za priznana dejstva; - da je tožeča stranka šele 22. 3. 2019 sporočila podatke o davku, 27. 03. 2019 je direktor poslal SMS sporočilo, da je po mailu poslal izpiske: - da se do teh pomembnih dejstev sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, če pa bi se, bi bili ovrženi zaključki sodišča prve stopnje, da je D. D. dne 28. 3. 2019 izsiljevala direktorja tožene stranke glede plačila zneska 10.000,00 EUR oziroma glede nadaljnjega poslovnega sodelovanja, sicer naj bi oddala bilanco z 115.000,00 EUR dobička in ti zaključki nasprotuje dejstvom in dokazom v spisu.

13. Z vsemi temi pritožbenimi očitki pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali pa nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Na takšne očitke pritožbeno sodišče ne sme in ni dolžno odgovarjati.

14. Pritožba tudi zmotno meni, da je zato, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka po prokuristki izsiljevala tožečo stranko, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi v sodbi v nasprotju z dokaznimi listinami v spisu, saj se takšna kršitev določb pravdnega postopka sodišču lahko pripeti zgolj tedaj, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali, da se sploh ne da preizkusiti, za takšno procesno situacijo pa v zvezi z izpodbijano sodbo ne gre. Pritožbeno sodišče, ki je na to očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka dolžno paziti po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo lahko preizkusilo in ugotovilo, da so razlogi sodbe jasni in razumljivi.

15. Kolikor pritožba meni, da tožeča stranka nekaterih trditev in dokaznih listin, ki jih je podala in predložila tožena stranka, ni prerekala in da bi jih sodišče prve stopnje moralo šteti kot resnične, pa jih ni, pa takšen pritožbeni očitek pomeni ali očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe ali pa zmotne ugotovitve dejanskega stanja, oba pritožbena razloga pa sta v sporu majhne vrednosti nedovoljena pritožbena razloga.

16. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka preklicala toženi stranki pooblastilo 29. 3. 2019 ob 9.13 uri, nato pa dejansko stanje subsumiralo pod določbo 104. člena OZ. Sodišče je napravilo povsem napačne materialno pravne zaključke glede sklicevanja na 104. člen OZ, ker ne more biti sporno, da je bilo zaključno poročilo na dan 1. 4. 2019, ko je bil še zakonski rok za oddajo zaključnega poročila za preteklo leto, izdelano in kot lastni dokument tudi vloženo s strani D. D.. Pritožba poudarja, da je tožeča stranka sama preprečila pravočasno oddajo bilance, zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila dogovor, pa je materialno pravno nasproten dokazom v spisu. Zato ni zakonske podlage za vračilo vplačanega avansa za izdelavo zaključnega poročila, na katero vrnitev je sodišče tožečo stranko obvezalo. Tožena stranka je svoje delo opravila. Na to pritožbeno trditev pa nima vpliva izpovedba zaslišanega M. Ž. in L Š.. Do njunih imen je prišla tožena stranka na ta način, da se je nanju obračala po tem, ko je ugotovila, da je tožeča stranka preklicala pooblastilo v sistemu e davkov. Sicer teh prič niti ne bi predlagala in zanje ne bi vedela. Zato ni podlage za uporabo 104. člena OZ, 111. člena OZ, na kateri določbi se sodišče sklicuje in gre za napačno uporabo materialnega predpisa. Bilanca je bila izdelana, kar je dokazano. Da bilanca ni mogla biti časovno izdelana bistveno prej, pa potrjujejo dokazi v spisu, saj je bila tožeča stranka tista, ki je potrebne podatke oziroma listine sporočala še celo 27. 3. 2019. Ne more obstajati dogovor glede roka oddaje zaključnega računa, ker je rok določen po samem zakonu in ne more biti predmet pogodbenega dogovarjanja. Lahko bi bil dogovor o oddaji bilance pred 1.4., vendar v tem primeru ne bi mogel imeti narave bistvene sestavine pogodbe.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pogodbeno razmerje med pravdnima strankam prenehalo in tudi pravilno ugotovilo, da je do tega prišlo, ker je tožeča stranka bila priseljena enostransko odstopiti od pogodbe zaradi pogojevanja tožene stranke, da bo oddala letno poročilo in DDPO, ki je ugodnejši za tožečo stranko le, če bo tožeča stranka z njo podaljšala pogodbeno razmerje za dve leti ali ji plačala 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je pogodbeno razmerje med pravdnima strankam prenehalo, ker je tožeča stranka bila prisiljena odstopiti od pogodbe, kar je bistveno v sporni zadevi, zgolj pravna kvalifikacija pa na takšen pravilni zaključek ne vpliva. Sodišče prve stopnje bi moralo zaključiti, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe, ker je postala izpolnitev obveznosti tožene stranke nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja tožena stranka (izsiljevanje) (določba tretjega odstavka 117. člena OZ). Odstop od pogodbe je tožeča stranka toženi stranki izrazila s preklicem pooblastil pri AJPES in FURS ter ustno ob obisku 29. 3. 2019. Posledica odstopa od pogodbe pa ureja določba 111. člena OZ, na katerega se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo in ni zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki vrniti tisto, kar je prejela, to pa je plačilo po predračunu v znesku 1.159,00 EUR.

18. Obširni pritožbeni očitki glede napačne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z dokumentacijo , ki jo je tožeča stranka izročila toženi stranki in ki jo je ta vrnila in da je tako napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti še del poslovne dokumentacije, zopet merijo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

19. Pritožbeni očitki, da bi v zvezi z škodo, ki jo je tožeča stranka vtoževala, sodišče prve stopnje pa jo je v pretežnem delu tožeči stranki prisodilo, sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožeča stranka namenoma povzročila situacijo, da je odstopila od pogodbe, da bi tako smela uveljavljati povračilo zneska plačane storitve in da se je smela večkrat pripeljati v Šentjur in da je lahko pri tem uporabila strokovno pomoč ter da je ravnanje tožeče stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, so pritožbene novote, za katere tožena stranka ne pove, zakaj jih ni mogla navajati do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče se glede na to do pritožbenih novot ne sme opredeljevati (337. člen ZPP).

20. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj je glede tega podalo razloge v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo pa je materialnopravno pravilna.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v pretežnem delu ugodilo.

22. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka spregledalo, da je tožeča stranka delno umaknila tožbo v zvezi z zahtevkom za vrnitev poslovne dokumentacije in da bi to moralo vplivati na višino priznanih stroškov, vendar je ta pritožbeni očitek neutemeljen, saj je tožeča stranka tudi po delnem umiku tožbe še vedno vtoževala tudi zahtevek za vrnitev poslovne dokumentacije (v skrčenem obsegu) in ni spreminjala vrednosti tega dela spornega zahtevka, pritožba pa niti konkretizirano ne pove, kako naj bi delni umik vplival na stroške postopka. V preostalem pritožba izpodbija izrek o stroških postopka iz razloga, ker naj bi tožena stranka s pritožbo uspela, vendar je pritožbeni postopek pokazal , da pritožba ni utemeljena. Preizkus izreka o stroških po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

23. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

24. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).