Jedro

Ker tožnika v ponovni prošnji za azil le navajata razloge, zakaj sta po vložitvi prve prošnje za azil zapustila azilni dom, drugače pa vztrajata pri razlogih za azil iz prve prošnje, nista izkazala bistveno spremenjenih okoliščin v njuni izvorni državi, da bi organ začel ponovni postopek za priznanje azila. Zato tudi ni razlogov za odločanje o subsidiarni zaščiti, o kateri se odloča, če se v azilnem postopku ugotovi, da ne obstojijo razlogi za azil - v konkretnem primeru pa do začetka ponovnega postopka sploh ni prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklep tožene stranke z dne 20.3.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 41. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrgla ponovno prošnjo tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Ker so v ponovni prošnji navajali enake razloge za priznanje azila, (da jih na Kosovu preganjajo, zato ker so Romi, tako Albanci kot Srbi), po stališču tožene stranke tožniki ne utemeljujejo svoje ponovne prošnje zaradi spremenjenih okoliščin in zato ponovnega postopka na podlagi določbe 41. člena ZAzil ni mogoče začeti.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi strinjalo z odločitvijo tožene stranke, da so v obravnavanem primeru podani razlogi za zavrženje prošnje po 1. odstavku 41. člena ZAzil. Prvotno prošnjo tožnikov z dne 16.5.2005 je tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno z odločbo z dne 13.7.2005, upravni spor pa je Upravno sodišče RS s sklepom, št. U 1780/2005-10 z dne 31.8.2005 ustavilo, ker so tožniki s pisno vlogo tožbo umaknili. Dne 14.10.2005 so v G. na Švedskem zaprosili za azil in bili dne 21.2.2006 na podlagi Uredbe Sveta ES, št. 343/2003 vrnjeni v Republiko Slovenijo, kjer so v Centru za tujce dne 28.2.2006 izrazili namero, da ponovno vložijo prošnjo za azil. Ker v ponovni prošnji tudi po presoji sodišča prve stopnje niso s konkretnimi dokazi utemeljili, da so se za njih okoliščine po izdaji (prve) zavrnilne odločbe bistveno spremenile, je sodišče prve stopnje tožbo tožnikov zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi predlog tožnikov, da bi sodišče prekinilo postopek v upravnem sporu do odločitve Ustavnega sodišča RS o skladnosti 41. člena ZAzil z Ustavo Republike Slovenije.

Tožniki v pritožbi smiselno uveljavljajo pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. V prvi vrsti menijo, da so bili prikrajšani za odločanje o subsidiarni zaščiti tujcem po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil, saj bi morala tožena stranka o tej zaščiti odločati že v samem azilnem postopku in ne šele po pravnomočnosti tega postopka, kot je bilo to določeno v 3. odstavku 1. člena ZAzil pred njegovim noveliranjem. V prvotnem postopku tudi ni bilo obravnavano vprašanje okoliščin, zaradi katerih prosijo tožniki za azil in zato tudi sedaj ne moremo govoriti o bistveno spremenjenih okoliščinah. Kot drugo vprašanje pa tožniki izpostavljajo neodločitev o bistvenem delu tožbe, in sicer o kršitvah temeljnih človekovih pravic zaradi odločanja s sklepom - na podlagi neustavne zakonske odločbe - z zahtevo za oceno ustavnosti te zakonske določbe. Tožniki so namreč v tožbi argumentirano navedli, zakaj je določba 41. člena ZAzil v nasprotju z ustavo, sodišče pa je te tožbene navedbe zavrnilo brez ustrezne obrazložitve. Sodišče bi moralo že samo iniciativno sprožati postopke pred ustavnim sodiščem (in to z zahtevo, ne s pobudo) - kadar to izrecno predlaga stranka v postopku, pa bi sodišče to vprašanje seveda moralo obravnavati še s toliko večjo pozornostjo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko je štela, da sklicevanje tožnikov v ponovni prošnji na razloge iz prve prošnje in pojasnitev, zakaj so po vložitvi prve prošnje odšli iz azilnega doma, ne pomenijo bistveno spremenjenih okoliščin po izdaji prejšnje odločbe. Bistveno spremenjene okoliščine, ki morajo po presoji pritožbenega sodišča nastopiti v izvorni državi prosilca, so v določbi 1. odstavka 41. člena ZAzil določene kot nujno potrebni pogoj, ki mora biti predhodno izpolnjen, da se lahko sploh začne azilni postopek po ponovni prošnji prosilca. V obravnavanem primeru, ko prosilca v ponovni prošnji z dne 9.3.2006 za priznanje azila v Republiki Sloveniji pojasnjujeta le razloge, zakaj sta med prvotnim postopkom zapustila azilni dom, drugače pa vztrajata pri razlogih za priznanje azila v Republiki Sloveniji, navedenih v prvotni prošnji, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izpolnjen pogoj za začetek ponovnega azilnega postopka in je bila izdaja sklepa o zavrženju prošenj tožnikov zakonsko utemeljena.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor o prikrajšanju tožnikov do odločanja o posebni zaščiti po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil, in sicer zaradi tega, ker se v obravnavanem primeru niso iztekli zakonski pogoji za tako obravnavanje tožnikov. Tožniki v pritožbi sicer pravilno razlagajo določbo 3. odstavka 1. člena ZAzil, da mora organ, pristojen za odločanje o prošnjah za azil, subsidiarno odločati o posebni zaščiti tujcev po določbi 3. odstavka 1. člena, če v azilnem postopku ugotovi, da ne obstajajo razlogi za priznanje azila in mednarodne zaščite. Odločanje o subsidiarni zaščiti tujcev je torej vezano na obstoj azilnega postopka, ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj se niso stekli pogoji za uvedbo postopka po ponovni prošnji tožnikov za priznanje azila.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbena navajanja o neodločitvi sodišča prve stopnje o zatrjevanem kršenju človekovih pravic zaradi uporabe 41. člena ZAzil in zavrnitvijo tožnikove pobude, da bi sodišče pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 41. člena ZAzil. Določba 156. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ne pomeni, da bi moralo sodišče postopek obvezno prekiniti, niti tedaj ne, če stranka meni, da je določena zakonska določba neustavna in predlaga prekinitev postopka. Sicer pa lahko po določbi 2. stavka 2. odstavka 162. člena URS vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, če izkaže pravni interes. Zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, da ni prekinilo postopka, pravilna.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi določbe 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.